(INTERVJU) Klemen Kosi okreva po hudi poškodbi: "V Bormiu bi prijele le drsalke. A ni predaje!"

Za 29-letnega Klemna Kosija je bila še drugič v karieri usodna poledenela proga v italijanskem Bormiu. Pred dvema letoma je na tekmi za svetovni pokal tam tako hudo padel, da je nemudoma ostal brez zavesti. Končalo se je z zlomljenim nosom, pretresom možganov, odrgninami po celem obrazu; nekaj naslednjih tekem je moral izpustiti. Tokrat je padel na treningu pred tekmo. Spet je dobil poškodbe po obrazu, a najhuje jo je skupilo desno koleno - končalo se je s potrganimi vezmi, natrganimi mišicami, pa z raztrganim meniskusom. Pred dnevi so Klemna operirali na zagrebški kliniki. Operacija je očitno dobro uspela in Kosi se že počuti tako dobro, da je začel z rehabilitacijo. "Pravkar so me oskrbeli s posebno mašino za razgibavanje kolena. Vse poteka avtomatsko, pasivno. Kineteku je treba samo nastaviti kot, do katerega želim, da mi razgiba koleno," sporoča iz domače sobe, ki je trenutno njegov svet. "Če doma ne bi imel mašine, bi moral vsak dan še na tovrstne terapije. A še nisem povsem mobilen in mi je tako lažje."

Kako ste zadovoljni z operacijskim posegom, so vam koleno uspeli dovolj dobro pokrpati?

"Doktor v Zagrebu je bil zadovoljen in tudi sam sem poseg doživel tako, kot sem si ga zamislil. Upam, da bom zadovoljen tudi med rehabilitacijo."

Kaj vse je bilo treba operacijsko popraviti?

"V desno koleno so mi namestili vijake. Poškodovan je bil patelarni ligament; pri padcu sem si strgal sprednjo križno vez in poškodoval meniskus. Zaradi hudega udarca je bila poškodovana tudi ena od stranskih mišic, ki so mi jo morali stabilizirati. Poškodba ni bila enostavna, zato sem tudi nekaj časa premišljeval, komu bi se zaupal. Na koncu sem šel k ortopedu Damirju Hudetzu."

Gre za hrvaškega specialista, ki je znanje nabiral tudi v Švici pri ortopedu Friederichu, ki je med drugimi operiral številne alpske smučarje.

"Koga vse je operiral Hudetz, ne vem natančno. Bil pa je na praksi v Švici pri doktorju, ki je med drugimi operiral Janico in Ivico Kostelića pa Ilko Štuhec. Zagreb je ne nazadnje blizu Maribora, podobno daleč kot Ljubljana, zato je sedaj lažje biti v kontaktu. Operacijo sem moral plačati sam, računam pa, da bi moral dobiti povrnjeno, saj sem primerno zavarovan na zavarovalnici."

Dober teden dni je minil od operacije. Kakšno je sedaj vaše počutje?

"Primerno, potrebujem pa še protibolečinske tablete. Takoj po operaciji so bile bolečine neznosne in infuzija s protibolečinskimi preparati mi je v žilo tekla nenehno. Sedaj so doze manjše, a bolečine so še prisotne. Večino časa še preležim v postelji. Na nogo so mi namestili opornico in nekaj dni po operaciji sem že lahko stopil na nogo - in hodil z berglami. Sedaj lahko brez pomoči grem na stranišče. Da sem samostojen, mi trenutno veliko pomeni. Je pa zame nenavadno, da v teh dneh toliko časa preležim v postelji. Naspal se bom za nazaj in za naprej."

Za vas je to prva tovrstna operacija, prva hujša poškodba na smučanju?

"To je doslej moja najbolj resna poškodba. Pred leti so mi že operirali hrbtenico, a tista poškodba je šla hitro skozi; nisem izpustil nobene tekme. Sedaj sem moral mednarodno smučarsko zvezo prositi za status poškodovanca. To se mi je zgodilo prvič v karieri. Nekoliko me je presekalo."

Koleno je še otečeno, verjetno so mišice na nogi že uplahnile, mišična masa se je zmanjšala ...

"Ja, mišic je vse manj. Kolena pa začuda nimam pretirano otečenega. Zelo pogosto ga hladim z ledom. To je bila prva stvar, ki so mi jo po poškodbi dali na koleno. Pred operacijo sem bil štirinajst dni doma in tudi takrat sem predvsem hladil poškodbo in še zmeraj je tako. Še doktor je bil navdušen, ker ni bilo otekline."

Kako dolgo naj bi rehabilitacija trajala, kdaj nameravate nadaljevati svoje delo?

"Zdravniki o tem še ne govorijo. Običajno gre za devet mesecev, najmanj pol leta rehabilitacije. Te še nismo dorekli. Ta teden imam prvo kontrolo pri zdravniku, ko mi bo odstranil šive, kasneje še vijake. Vsak teden bom poskušal nekaj dodati, po mesecu in pol bi lahko že hodil brez opornice. Mogoče bo vse skupaj hitro mimo. Veliko se pogovarjam s smučarji, ki že imajo izkušnje s podobnimi poškodbami. Svetujejo mi glede rehabilitacije, odločil pa se še nisem. Najprej se mora zaceliti rana, nastala med operacijo."

Kako pa ste stvari uredili v glavi? Vas je poškodba potrla, o smučanju razmišljate drugače? Slišati ste dokaj optimistični.

"Gotovo je poškodbi sledil pravi šok, saj je bilo to zame nekaj novega. Ni pa me potrlo. Verjamem, da mi je doslej že večkrat pomagal Bog, in tudi sedaj mislim, da je bilo tako. Sicer bi se končalo s še hujšimi posledicami. Padel sem namreč na odseku proge Bormio, kjer so hitrosti najvišje. Okoli 150 kilometrov na uro. Tam se je začelo, tam mi je prekrižalo smuči."

Za razliko od prve poškodbe v Bormiu, ko ste hitro izgubili zavest, se sedaj očitno spomnite vseh podrobnosti.

"Ja, natančno vem, kaj se je zgodilo. Na najhitrejšem delu so se mi na nemirni podlagi in ob slabi vidljivosti smuči prekrižale neposredno pred skokom. Iz tiste situacije sem se še uspel rešiti, a na pukl, prek katerega me je neslo okoli 50 metrov po zraku, sem prišel nepripravljen. Tudi pristal sem nekontrolirano in takrat mi je zarobilo smučko. Na koncu sem še zadel količek. Takrat so bile smuči še na nogah in tam sem obremenil koleno, tam je nastala poškodba. Zdravniki sicer trdijo, da je bilo koleno poškodovano že ob pristanku po skoku."

Ste ob padcu začutili, da se je koleno obrnilo?

"Ne. Da je karkoli narobe s kolenom, sem spoznal šele, ko sem poskušal vstati. Noga je bila mrtva, visela je s kolena, kot da ni moja. Moral sem jo prijeti z obema rokama, komaj sem si jo za silo nastavil. Takrat so že bili pri meni reševalci ob progi. Najprej so me gledali v obraz in so se čudili ličnici, ki mi jo je pošteno odprlo. Kri je lila, ličnica mi je z obraza visela kot ribja škrga. S tem so se najprej ukvarjali, sam pa sem imel skrbi zaradi kolena. Takoj sem dobil protibolečinsko injekcijo, kar na progi v žilo. Nad menoj je zaokrožil helikopter, pripeli so me na jeklenico. Od tu dalje mi je bila procedura že znana, skozi vse to sem šel že pred dvema letoma, ob prvi poškodbi. Reševalci so bili zelo hitri, ni pa bilo prijetno, ker niso vedeli, v kakšnem stanju sem. Na sebi sem imel želvo, zategnjeno do konca. In pancerje, zategnjene do konca. Vse sem jim moral razlagati, a so me samo gledali, ker niso bili prepričani, ali sem pri sebi. Na vrat so mi nameščali ovratnico, pazili so, da me ne bi premikali, čeprav z mojim vratom in hrbtenico ni bilo nič posebnega. Saj mi niso smeli verjeti, lahko bi bil v hudem šoku. Bolj ko so me imobilizirali, težje sem dihal. Dobil sem še masko na nos, želva me je še zmeraj tiščala ... Skoraj sem omedlel. Slednjič so mi dres vendarle prerezali, zaščito za hrbet sem si odprl sam. Potem mi je bilo lažje."

Ste po padcu imeli čas razmišljati o čemerkoli, kar ni bilo povezano neposredno z reševanjem?

"Prešinilo me je: Že spet ta Bormio. Kaj drugega nisem razmišljal - želel sem si samo, da bi bilo koleno čim manj poškodovano. Za obraz me ni posebej skrbelo. No, preizkusil sem, ali imam nos cel. Zatem me je prešinilo, da bi mi lahko pometalo zobe iz ust. Stisnil sem čeljusti - zobje so bili na svojem mestu. Tako sem vedel, da le ne bo prehudo. Slednjič sem v očalih reševalcev videl, da sem povsem rdeč po obrazu. Pa mi ja ni odneslo vse kože z obraza! Raztrganino na obrazu so mi zašili že v Italiji, v bolnici, kamor so me odpeljali na preglede. Doktorica je bila zelo prijazna in sem jo prosil, naj me lepo porihta. Res se je potrudila. Dobil sem več kot 20 šivov, notranjih in zunanjih. Šive so mi vmes že odstranili in spet izgledam super. No, nekoliko se mi še pozna, a je dosti bolje. Moti me, da je poškodovani del ličnice še zmeraj mrtev, da ni oživčen. Ko si umivam zobe, se mi zdi, kot da se drgnem po steni, da tisti del ust ni moj. To je malo neugodno, a sedaj že lahko jem in normalno govorim. Prve dni nisem mogel niti odpreti ust in dva tedna si zob nisem umival - bilo je nekoliko problematično. Sedaj sem že prišel k sebi. Pa saj sem zmeraj verjel, da se bom pobral."

V Italiji so vas po poškodbi samo pregledali, operirali vas niso?

"Namestili so mi opornico. Tam sem ostal čez noč, čeprav bi bolnico lahko zapustil takoj po pregledu. Kako naj jo zapustim, kam naj grem tak polomljen? Najprej so me pregledali le z rentgenom in kosti so bile nepoškodovane. Zdravnik je ugotovil, da imam poškodovane ligamente. Koleno je takrat bilo še videti dobro. Naslednji dan so s smučarske zveze poslali Boštjana Anderliča, ki sem mu zelo hvaležen za prevoz v domovino. Vozila sva se v snegu, odpeljal me je v ljubljanski klinični center na dodatne preglede. Potem so mi postavili bolj natančno diagnozo."

Rekli ste: Spet ta Bormio. Zakaj je ta proga za slovenske smučarje tako neugodna?

"Sam sem tam imel tako dobre kot tudi slabe izkušnje. Tokrat sem tam padel že tretjič. Za prvi padec na enem od treningov, po katerem sem moral počivati, verjetno vemo samo v naši ekipi. To je zelo težak smuk, po tem sodi v sam vrh tekem v svetovnem pokalu. Hkrati tam vselej pripravijo zelo ledeno progo, tudi ko ne bi bilo treba. Čisti led! Sprašujem se, ali ima to še smisel. V treh dneh se je tokrat v Bormiu poškodovalo pet smukačev. Od petdesetih, kolikor nas je nastopalo. Torej je šlo za desetodstotno izgubo. Trije so se poškodovali na tekmi, in to na mestu, kjer sem prej padel jaz na treningu. Organizatorji takrat niso reagirali in proge niso niti poskušali spremeniti. Proga je bila ledena in nemirna. To je bila prava ledenica, o snežni podlagi ne moremo govoriti, ker snega tam ni bilo. Na takem ledu bi potrebovali drsalke. Ni smisel smučanja, da se vozimo po ledu. Res sedaj kritiziram pripravo proge, kjer sem v karieri doslej imel največje uspehe, a kljub vsemu - to res nima smisla. Na koncu se še hvalijo, kako dobro so pripravili tekmo. To je stvar, ki bi jo morali rešiti na mednarodni smučarski zvezi."

"Kitzbühel ima težka zgornji in spodnji del proge, medtem ko v Bormiu ni predaha po celi trasi. Tudi materiali so vse boljši in posledično gre vse hitreje. Ko po ledu in po grbinah hitiš s 150 kilometri na uro, smuči ni več mogoče nadzorovati. Takrat postane zelo nevarno, posebej zaradi slabe vidljivosti, ki je decembra običajno najslabša. Vse to se je skoncentriralo na delu proge v Bormiu, kjer sem hudo padel."

Prvi trening ste v Bormiu odpeljali brez težav?

"Takrat nisem bil pretirano hiter, a je šlo skozi. Na mestu, kjer sem potem padel, prvič res nisem imel težav. A saj po progi nikoli ne peljemo dvakrat po povsem enaki liniji. Na drugem treningu sem skušal nekaj dodati. Treba je bilo potrditi nastop na tekmi, zato sem nekoliko več tvegal."

​Ste imeli po prvem padcu do Bormia morda preveliko spoštovanje? Je tudi to lahko pripeljalo do nove poškodbe?

"No, spoštovanje pred Bormiom ima vsak, ki nastopa v svetovnem pokalu. Ne moreš se kar pripeljati do proge in nastopiti. Tako ne gre. A v karieri sem na tisti progi že imel dobre in slabe trenutke. Želel sem stopnjevati, zato je bilo več tveganja. Tako se povečujejo hitrosti in pride do poškodb. Tega, kar nas čaka na progah v Bormiu, Kitzbühelu, ni mogoče trenirati. Na treningu še nikoli nisem imel pogojev, primerljivih s temi na tekmah. Nemogoče. Ostaneta nam le dva treninga pred smuki. Takrat je mogoče peljati po progi, ki je pripravljena za tekmo. Tam je vse novo, vse drugače."

Je sedaj, ko ste poškodovani, tudi trenutek za premislek o prihodnosti? Ne zvenite ravno tako, kot da bi premišljevali, ali še vztrajati v smuku ali početi kaj drugega.

"Dokler mi niste zastavili tega vprašanja, o tem še nisem razmišljal. Najbolj bi si želel, da bi bil to, kar preživljam, samo en polčas moje kariere. Sedaj sem primoran sesti na klop, če se izrazim po nogometno. Ko bo to minilo, pa upam, da bom odigral še drugi polčas. Da bom izpolnil cilje, ki sem si jih zastavil že kot otrok, na začetku kariere. Bolj malo od tega, kar sem želel narediti, mi je uspelo. Zato je pred menoj še veliko izzivov. Boril se bom, ni predaje."