Lani smo se imeli v Kranjski Gori fajn. Kolega Siniša Uroševič (športni novinar Dela, op. p.) naju je z Bojanom Baumanom (športni novinar Večera, op. p.) povabil na hokejsko tekmo na Jesenice. Pravi urnebes je bil, ko so videli, da sta prišla dva Štajerca na hokej. Potem smo šli v Kranjsko Goro v gostilno, lastniku katere se je takrat rodil sin, pa še veliko italijanskih navijačev je bilo tam, na glas so peli italijanske pesmi," je Dušan Tomašič - Dule, sicer komercialist v podjetju z gradbenim materialom, pogovor o Zlati lisici začel z zgodbo. Prav zaradi zgodb, ki jih je pred tem poslušal od kolegov, že vrsto let sodeluje pri organizaciji in izvedbi tekem svetovnega pokala. Od leta 2004, ko je bilo v Mariboru mladinsko svetovno prvenstvo v smučanju, je na Zlati lisici v ekipi, ki organizira in pomaga pri izvedbi dopinške kontrole. Pred tem je sodeloval pri delu na progi.
Kdo je kdo, če jih je več kot sto
"Pojavila se je možnost, da grem delat v ciljno areno. To se mi je zdelo frajersko, biti med tem 'folkom', malo bližje tekmovalkam. Pa čeprav si čisto blizu tekmovalk tudi na progi. Nov izziv je bila dopinška kontrola. Delo na progi je vseeno napor, ker v Mariboru nikoli nismo imeli normalnih vremenskih razmer. Ali je bilo snega preveč ali premalo. Za tekmo si moral biti urejen in fit. Vem, da je bila največja težava na Trikotni jasi iti s pancerji ob progo, kjer je bilo blatno, na malo potrebo, ker si moral nazaj priti s čistimi smučarskimi čevlji. Če nisi bil čist, si dobil rumeni karton. Ciljna arena je morala biti bela, pa če gori ni bilo nič snega," pravi Tomašič. "Prednost dela ekipe za dopinško kontrolo je, da ji ni treba biti na prizorišču že v prvem teku. Zato ni težav, če se druženje zavleče," navrže v šali in hitro doda, da vsi, ki delajo na Zlati lisici, opravljajo svojo nalogo odgovorno in častno.
Na mladinskem svetovnem prvenstvu 2004 so se mariborski organizatorji prvič soočili z dopinškimi kontrolami, organizacijo je prevzel Roman Domjan, ki zdaj vodi "abručarsko" skupino. "Takrat smo se začeli spoznavati s tem delom. To nam je v nadaljevanju organizacije Zlate lisice zelo pomagalo," pravi Tomašič. Na tistem prvenstvu so denimo zmagali Romed Baumann, Hans Olsson, Maria Riesch, Kathrin Zettel, Julia Mancuso, Nadia Fanchini, Andrea Fischbacher, na stopničke so se zavihteli tudi Ted Ligety, Lindsey Kildow in Kjetil Jansrud. "Največji problem je bil, ker je bilo mularije prek sto, mi pa je nismo poznali. Zdaj je enostavno, ko pridejo v cilj, točno veš, kdo je kdo in koga boš odpeljal na kontrolo in tiskovno konferenco. Hodiš za njim, tam si, kolikor dolgo je treba. Ampak tudi takrat smo izpeljali, zdaj pa sploh ni težav."
"Da si prišel v Rečnikovo ekipo, si moral imeti posebne lastnosti, moral si biti pozitivec"
Izmuznili so se skozi predore
Če je na Zlati lisici dopinška kontrola predvidena, sestavlja ekipo za to nalogo šest ljudi, saj je vsak dan tekmovanja testiranih pet smučark - najhitrejše tri in dve, izbrani z žrebom. Za vsako tekmovalko skrbi predstavnik organizatorja. "Po koncu tekme, ko je izvedena razglasitev najboljših, greš do tekmovalke, ki ti je določena. Takrat ji daš v podpis kartonček, od takrat ima eno uro časa do dopinške kontrole. Včasih gredo rade hitro, če želijo še podpisovati avtograme, se to dogovorimo in potem ona s pogledom nakaže, kdaj si želi naprej. Nikoli pa ne gredo vse naenkrat na kontrolo, ampak jih časovno razporedimo, da gre druga vmes na tiskovno konferenco. Nekaterim je potem treba organizirati prevoz do hotelov, ker njihove ekipe že zapustijo Snežni stadion. Tekmovalkam vedno ponudimo pomoč, da jim lahko nesemo smuči in pancerje, a so glede tega občutljive," postopek kontrole opiše Tomašič.
Organizacija kontrol je podprta z zunanjimi izvajalci, še poudari. "Gre za odgovorno delo. Protokol moramo upoštevati, vsakič znova ga z izvajalci kontrole ponovimo, vse nam povedo. V vseh teh letih smo se že navadili." Nikoli ni slišal, da bi katera od smučark na dopinški kontroli v Mariboru padla. Letos zaradi razmer in številnih testiranj pa tudi zaradi dodatnega logističnega zalogaja dopinške kontrole v Kranjski Gori najverjetneje ne bo.
Na ohranjevalniku zaslona ima Mariborčan fotografijo z ameriško šampionko Mikaelo Shiffrin. Spomni se, kako jo je peljal na kontrolo: "Rekel sem ji, ali greva in kaj čakamo, pa je rekla, da pride še mama. In sem si mislil: Bomo zdaj še mamo čakali? Ko je prišla, je Mikaela rekla, da lahko gremo, da je njena trenerka tukaj. In sem jo vprašal: Ja, kje pa je zdaj mama? In sta se nasmejali, ker takrat še nisem vedel, da je mama tudi njena trenerka." Ob velikem navijaškem zanimanju je bil Tomašič tisti, ki je skušal poskrbeti za varen odhod šampionk iz ciljne arene. "Ponavadi sem skrbel za Janico Kostelić, ker sem hrust, ker me je več skupaj, in jo je bilo treba med Hrvati spraviti do hotela Habakuk. Podobna zgodba je bila s Tino Maze. Za te primere smo našli posebne prehode v hotelu Arena, da nas ljudje niso opazili."
Dve uri po Lisici spet prijatelji
Prav Janico izpostavi kot zelo kooperativno osebo: "Izjemen odnos je imela. Spoštljiv, sproščen in profesionalen. Na enem od veleslalomov je bila okoli 20. mesta, a je bila 'srečna' izžrebanka. Bila je dehidrirana, brez moči, spraševala je, zakaj mora na dopinško kontrolo. Ko se je odpravila, sem ji rekel, da se vidimo jutri. Pa je vprašala: Zakaj jutri spet jaz? In sem ji odgovoril, da gredo prve tri na kontrolo. Naslednji dan je bila na stopničkah. Pa smo že bili frendi."
Pred delom v ekipi za dopinške kontrole je bil od začetka devetdesetih Dušan Tomašič član ekipe Andreja Rečnika, ki je urejala progo. "Ker sem iz Hoč, sem se velikokrat s kolesom ustavil pri Andrejevi gostilni. Vedno so mi bile zanimive njihove zgodbe, kako delajo to Zlato lisico pa olimpijske igre v Sarajevu in vse to. Vedno sem imel veliko željo priti v Andrejevo ekipo, ampak to ni bilo enostavno. Da si prišel v Rečnikovo ekipo, si moral imeti posebne lastnosti, moral si biti pozitivec. Andrej je zelo zagrizen že kot nogometaš, gledal sem ga v Ljudskem vrtu, in pri tenisu, kaj šele na Zlati lisici. Je 'šarf' šef in treba je sprejeti, da ti pove kaj grdega, direktnega. Dve uri po Lisici pa smo zopet prijatelji." Spomni se, kako je dan pred Zlato lisico, ki je bila 1. januarja, vso ekipo nagnal spat ob 22. uri, nato pa so se srečali po polnoči v Hočah. "Oba sva kršila njegovo policijsko uro," se nasmeji Tomašič.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
