Biatlonsko SP je najbrž najzahtevnejši športni projekt TV Slovenija doslej. Zakaj?

Prenos Planice, Zlate lisice ali Vitranca? Pozabite! Najzahtevnejši projekt zadnjih let, morda kar desetletij za TV Slovenija je svetovno prvenstvo v biatlonu na Pokljuki. Vodja projekta Zvezdan Martič razloži, zakaj: "Razloga sta dva, prvi sta količina opreme in število ljudi, ki delajo na tem. 44 kamer pomeni, da jih je dvakrat več kot v Planici. Pri slednji je celotno dogajanje na enem mestu, na Pokljuki pa je treba pokriti še vso tekaško stezo, zato je napeljanih 30 kilometrov kablov. Posledično je toliko več ljudi; že vsaka kamera potrebuje človeka, kabli se sami od sebe ne napeljejo …" Tako za mednarodni signal skrbi več kot 150 ljudi.

"Drugi razlog je zahtevnost športa," nadaljuje Martič. "Gledalci praviloma ne vedo, kateri šport je lažje in katerega težje posneti. Obstajajo bolj in manj predvidljivi športi. Recimo na Zlati lisici se ve, kdaj in kje bo tekmovalka startala in da bo šla dol - ker ne more nikamor drugam. Kamere ji z lahkoto sledijo. Podobno je pri skokih. Tudi pri nogometu, če režiser spremlja žogo, ni nekih presenečenj. Pri biatlonu pa so tekmovalci različno razporejeni - eden je na sredini kroga, drugi na začetku, tretji na strelišču. Treba jih je spremljati, ko streljajo, ko grejo v kazenski krog … Skratka, cel kup dogajanja je. Režiserju so tako v pomoč tako imenovani spotterji, ki mu povedo, kje je kak tekmovalec in kaj se z njim dogaja, ker je za režiserja nemogoče vedeti, kje je kdo, ob tem da še zapoveduje 44 kameram in jih preklaplja. Zato je biatlonsko SP izjemno zahtevno."

Mi vam Lisico, vi nam Wengen

Primerjava z drugimi športi to le še potrdi. "V Planici je bilo 22 kamer, nogometne tekme pa spremljamo z osmimi ali devetimi kamerami." A ne gre le za število kamer in ljudi. Tu so še malenkosti, ki se nam zdijo samoumevne. Denimo 70 mikrofonov po progi. "Zato ljudje slišijo pok pušk, drsenje smuči, navijače, trenerje ob progi … Cel dogodek mora biti ne le viden, pač pa tudi slišen," razlaga Martič.

Na podlagi dosedanjih svetovnih prvenstev so organizatorji izpostavili, da bo omenjeni "produkt" TV Slovenija videlo približno 150 do 170 milijonov gledalcev po vsem svetu. RTV tega signala sicer ne prodaja, to je v domeni lastnika pravic, ki je v tem primeru Evropska radiodifuzna zveza (EBU). Je pa v pogodbah določeno, kaj RTV v zameno za produkcijo signala dobi. "Če recimo mi naredimo Pokljuko, je v ceno vključeno to, da dobimo pravice za prenose česa drugega, denimo vseh ostalih biatlonskih tekem in podobno. Če naredimo denimo Zlato lisico, bomo zato dobili recimo zastonj Wengen in kar še sodi v smučarski paket. Vse je v paketih. V nasprotnem bi morali pravice za vsak dogodek posebej kupovati. A v tem primeru bi se lahko dogajalo, da želimo kupiti Zakopane, ne pa Oberstdorfa. Take stvari pa bi povzročale težave."

Počasni posnetki - planiški izum

Ne nazadnje pa je takšna produkcija televizijskih dogodkov tudi priložnost, da se slovenski režiserji in njihovi sodelavci dokazujejo svetu. Bolje rečeno - ker so se že dokazali, so pogosto vabljeni na pomoč v tujino. Tako bo letošnjemu SP v nordijskih disciplinah, ki se začne čez dober teden v nemškem Oberstdorfu, dirigirala slovenska zasedba. "Tja gresta naš režiser in jedro snemalne ekipe, 18 kamermanov," potrdi Martič. "To je le potrditev dobrega dela v preteklosti. Ne le da je ekipa RTV-ja producirala prenose raznih športov tudi z olimpijskih iger, celo pravcate inovatorje imamo. Naši režiserji so bili predvsem pri skokih v Planici v marsičem prvi na svetu. Zdaj že pokojni Beno Hvala sodi med te legendarne režiserje. Uvedel je stvari, ki se nam danes zdijo samoumevne, denimo počasne posnetke skokov. Morda se ljudem zdi, češ, kaj pa je to kaj takšnega? To me spomni na anekdoto o Kolumbovem jajcu. Marsikdo govori, kaj bi lahko naredil, pa ne naredi. Tako se tudi nihče prej ni spomnil odkriti Amerike ali jajca postaviti pokonci tako, da mu natreš vrh. Naša Planica je režiserjem omogočala novosti in oni so še v časih, ko se je opremo gor vleklo z voli, marsikaj poskušali. In marsikaj se je tudi prijelo."

Podobno te dni svoje mejnike televizijci postavljajo na Pokljuki. Oteževalna okoliščina je, da morajo biti tam cela dva tedna v karanteni. Še več; zavoljo postavitve opreme so morali priti še pet dni pred ostalimi. "To je logistično ekstremen zalogaj. Ne le da ljudje nikamor ne smejo iti, tudi ničesar nimajo. Ni gostiln, ni trgovin. Poskrbeti je treba, kje bodo jedli, kje sušili obleke. Ne smejo se niti družiti, celo s svojimi avti ne smejo gor. Naši, RTV-jevci, so razmetani po desetih različnih prenočitvenih nastanitvah. Obenem imamo 15 ljudi, ki se morajo zaradi daljnih stikov z okuženimi zdaj vsak dan testirati. Pravcata nočna mora," zaključi Martič. In zdaj je najbrž jasno, zakaj je Pokljuka morda najzahtevnejši športni projekt TV Slovenija doslej.