(Za)upanje v državi brezupa

Analize so velikokrat mogoče kvečjemu za nazaj, ko je za kakršnekoli spremembe ali odzive običajno že prepozno. Povečini naj bi bili sicer naravnani na aktualni trenutek in po možnosti zrli le naprej, a še vedno velikokrat gledamo predvsem nazaj - v bližnje in daljne preteklosti - in povečini najdemo samo zapoznele odgovore in rešitve ali pa prej kot zase odkrijemo odgovore kvečjemu za druge.

Če kdaj, v tem trenutku dobro razumemo pomen družine in bližine - četudi vsak po svoje. Veliko ljudi prihajajoča praznika, ki se zaporedoma zvrstita in navezujeta na osmislitev posameznika v kolektivnih identitetah - v družini in državi, obeležuje bolj ali manj utečeno. Tradicija pravzaprav kljub izpostavljenemu velikemu pomenu v praksi potrebuje malo. Praznovanje božiča v krogu družine se sicer globlje dotakne vernikov, a z običaji vendarle nagovarja večino, saj ne glede na omejitev in prilagoditev obredov ostaja tudi pomen praznika - in s tem predvsem kakršne koli oblike vere, topline, prijazne besede, upanja. Tradicionalno na dan po božiču, na državni praznik, izobesimo zastave - ne glede na to, koliko domoljubja nosimo v sebi ali ga izkazujemo, ne glede na to, kako domoljubje in domovino sploh razumemo, in ne glede na to, kaj si pod domoljubjem predstavlja katerakoli politika. Če kaj, je tema praznikoma tokrat skupno predvsem upanje. Ali vsaj stava na upanje, na skupno pričakovanje boljše prihodnosti, ki ne bo privolila v brezup ali (po)tonila v obup. Koliko in na kaj upamo, kako si upamo upati, ali naše upanje že izhaja iz čistega pesimizma ali ga vendarle še lahko opremo na kanček optimizma? Smo, kot je koncept upanja razčlenjeval in v svojem delu naslovil britanski intelektualec Terry Eagleton, že na točki upanja brez optimizma? Kaj nam daje razloge in vzvode za pesimističen pogled naprej in kaj za optimističnega?

V najbolj intimnem smislu sta na ravni posameznika največ vredna - in sta osnovni pogon upanja, tudi zaupanja - dom in družina. Vrednoti, na kateri nas opominja božič, ne glede na variacije praznovanj in obdarovanj. Vse v življenju je lažje premostljivo, če imamo možnost izhajati iz domačega medsebojnega (za)upanja, razumevanja in se vračati k pristni zaslombi. Bolj kompleksno pa je, ko gre za širše (za)upanje (v) državi in za odnose dom in družina v razmerju do države in obratno - ko merimo pogoje in razmere v državi, v kateri živimo in jo imamo za svojo ali se nam kdaj, kot tudi zdaj, odtujuje.

Sedanja oblast pogosto poudarja, da v koronakrizi na nikogar ni in ne bo pozabila, kar da je med drugim dokazala v sedmerici protikoronskih paketov. Vselej misli na ljudi, še posebej na najbolj ranljive, ministri poudarjajo vsevprek. Paketi stavijo na takojšnjo pomoč za čim več državljanov, kot so hitra nakazila upokojencem, študentom, novorojencem ...

Po(u)darjanje protikoronskih milijonov, s katerimi vlada "rešuje življenja" in zarisuje perspektive naše prihodnosti, je na kratki rok relativno poceni, na dolgi rok pa drago. Tovrstni "blišč" ovoja paketov zaslepljuje in odmika od vsebine, od načrtnih in sistemskih razgradenj, ki potekajo precej bolj strateško in ciljno domišljeno, kot je spopadanje z epidemijo. To pa je po sedanjih modelih brezupno. Že če se ozremo na čiste osnove, ki so vzvod za nadgradnje, bridko ugotovimo, da smo že na tem mestu obtičali. V tej zagozdeni brezizhodnosti se ne moremo počutiti dobro. Realno je izrekana naklonjenost do državljanov le selektivna, čeprav jo skušajo spretno prikazati kot občo skrb za ljudi. V ospredju so le še brezsramno spodbujane sovražnosti, nestrpnosti, razdvajanja, škodoželjnost. In to v času, ko naj bi bila osnovna skrb zdravje in preživetje ljudi.

Veliko se začne pri besedi, ne pa nujno z besedo konča. Tudi vse bolj osebni napadi na nevladni sektor v najširšem smislu - z variacijami in izpostavljanji zdaj enih, zdaj drugih, specifičnih znotraj skupnega - niso več le žaljivi in ponižujoči. Vsi, ki jih izrekajo z oholo vehemenco, so nevredni funkcij, ki jih zasedajo.

In to prav gotovo ni temelj za (za)upanje, na katerem bi država lahko gradila.