Nekoč pred davnimi časi je Zemljo zalila vročica. Vidite, živela je s samouničujočim virusom – hektar po hektar ji je trgal amazonska pljuča, ki so polnila njegova. V glavi ji je utripalo in skupaj z njo so utripale fatamorgane puščavskega kmeta, katerega solze so bile edina kaplja na novonastalih puščavah. Potila se je v poplavah in ribiči Hada so lovili duše po preplavljenih ruševinah. Kihala je v orkanih in iz nosa so se ji cedili gozdni požari. Smeti njenega organizma so dušile ekosisteme in ustvarjale plastične otoke, na katerih ni bilo barvitih pigmentov ali vonja po smehu. Bolezen je črpala njeno temno, gosto kri in ji jemala zemeljski dih in ju kot vrelo olje zlivala po njenem obličju, da je oslabela. Lomile so se ji ledene kosti in njihov mozeg je utapljal velemesta, Sonce pa je stegovalo krake in žgalo njen oklep.
Naveličana sem vpitja na ulici in praženja na soncu ali ostrega vetra in dežja, ki nas spremljajo vsak petek na Trgu republike
