Vročinski val letos ni prizanesel niti Angležem, ki sicer veselo čofotajo po morju, ko se to drugim zdi še absolutno premrzlo. Prizanesel pa je meni, saj sem prispel v London prav tisti dan, ko je glavni preplah zaradi živega srebra nad 40 stopinjami, razgretimi železniškimi tiri in stopljenim asfaltom na letalskih stezah že pojenjal.
Pomislim, kako zavajajoče so lahko medijske informacije, predvsem popačena ali napihnjena sicer resnična dejstva. Saj veste, London uradno šteje deset milijonov prebivalcev, a nevarnosti, da bi srečal vse naenkrat, ni. Podobno je s temperaturami. Tistih nekaj ekstremov so izmerili na posameznih koncih po novem neevropskega Otoka, a v večjem delu države so dnevi minevali v okvirih znosne poletne toplote. Podobno s strahovi glede prevoznega kaosa. Ne, let ni bil odpovedan in prtljaga je prispela. Resda je trajalo malce dalje, da se je prikotalila mimo mene v avli Heathrowa, in resda smo po pristanku čakali 15 minut, da so naše letalo popeljali do terminala, a drugih zapletov ni bilo. Možno je samo dvoje: ali sem rojen pod srečno zvezdo ali pa današnje novice temeljijo na pretiravanju in v zavesti ljudi zmotno ustvarjajo podobo sveta. Neprimerno bolj neprijazno, kot je v resnici. Dokler zgolj buljiš v TV-zaslon ali ekran mobilnega telefona, tega seveda ne veš.
Na vlaku podzemne železnice, kjer so se čutili ostanki razgretega vrhunca poletja, me je v oči zbodel slogan 'See It. Say It. Sort It.', ki ga je bilo vztrajno slišati tudi med napovedmi postaj. Namenjen je ozaveščanju prebivalstva v duhu ničelne tolerance, a nisem se mogel znebiti občutka, da sporoča nekaj drugega. Poleg tega me je ponavljanje telefonske številke in trojnega 'S' spomnilo na ne ravno človekoljubno nacistično organizacijo. Kot da posameznika posredno poziva, da v diskriminatorni situaciji ne ukrepa, temveč o njej zgolj poroča in odgovornost prepusti že zaradi institucionalne narave brezosebni organizaciji.
Zavest o vedno večji nemoči posameznika je potrdila še policijska intervencija v okolici hotela. Zaradi domnevne bombne grožnje je bil predel postaje Holborn povsem zaprt in tako sva bila s prijateljico prisiljena slabo uro čakati v bližnjem baru, preden sva uspešno zaključila prvo etapo najine kulturne londonske odisejade: prijavo v hotelu in počitek po skoraj osemurnem popotovanju iz Ljubljane. Namen petdnevnega obiska je bil namreč ogled štirih predstav, vključno z obiskom že skoraj izumrlih knjigarn, srečanjem s prijatelji 'na začasnem delu' ter postopanjem (in sončenjem) po parkih. Tako kot se za delno naturalizirana Londončana, neobremenjena z obiskom turističnih znamenitosti in preostalim kraljevskim ali harrypotterjevskim pompom, spodobi.
Osrednji dogodek naslednjega dne kot tudi povod za tokratni obisk britanske prestolnice je bil ogled predstave Cavalleria rusticana in Il Pagliacci v Kraljevi operni hiši. Prešinilo me je, kako bogokletno drage so bile vstopnice za sedež v parterju, a ko sem se v kraljevskem rdeče-zlatem ambientu prepustil glasbi, sem si dejal: "Ja, vredno je." Pa čeprav sva dočakala povsem drugo zasedbo, kot je bila sprva obljubljena. Korona še vedno terja davek med umetniki in tako ni bilo ne Jonasa Kaufmana, ne Anite Rachvelishvili, ne Fabia Satorija, ne Ermonele Jaho. A nič zato. Aleksandra Kurzak, SeokJong Baek, Dimitri Platanias, Mattia Olivieri in (tik pred pričetkom predstave najavljen) Marco Berti so, skupaj z drugimi solisti, zborom in orkestrom, več kot izpolnili vsa pričakovanja. Glasovi, neopazno premagujoč tehnične izzive in obarvani z vsemi čustvenimi niansami, so ob doživeto oživljeni partituri Mascagnija in Leoncavalla pričarali ljubezenski tragediji na skrajnem jugu Italije, vzbudili vzhičenost in privabili solze. Morda celo bolj prepričljivo kot napovedana renomirana zasedba.
Še znamo užiti dan? Tako v resnici. V živo. S človekom zraven sebe
Enodejanki, običajno uprizorjeni kot ločeni celoti, sta bili v režiji Damiana Michieletta domiselno povezani. Neddinega ljubimca iz drugega dela uzremo v nemi vlogi peka že v prvem delu. Njegova prisotnost in nedolžno spogledovanje z eno od vaških deklet pomenljivo napoveduje naslednjo zgodbo, podobno kot plakati za gostovanje potujočega gledališča, ali ruta, ki jo pokloni svoji izvoljenki in jo v drugem delu opazimo okoli Neddinega vratu. Z dinamičnim odrskim dogajanjem so bili izpolnjeni tudi drugi instrumentalni deli, prav tako pa ni manjkalo učinkovitih režijskih domislic, kot sta Alfijeva 'posodobitev' iz kočijaža v ponosnega lastnika prestižnega avtomobila ali preroško grozeč 'oživljen' kip device Marije med slovesno procesijo v meni enem najlepših delov Cavallerie, prizoru Preghiera.
Četrtkov dopoldan je minil v znamenju ležerne vožnje po Temzi vse tja do Greenwicha. Živi komentar je bil kajpada neskončno bolj zabaven kot posnetek, saj je mladi pomorščak ob predstavljanju zgodovinskih dejstev navrgel kopico duhovitih domislic in primerjav. Vključno z iskrenim priznanjem, da bo darovana napitnina najverjetneje končala ob 'kreativnih pripravah' v enem od znamenitih pubov še iz Shakespearjevih časov ali da se je arhitekt najvišje stolpnice The Shard pametno odpovedal dvomilijonskemu honorarju v zameno za stanovanje, ki ga je čez čas prodal za več kot 40 milijonov! Ali da je most Waterloo, ki se kljub zobu časa lahko pohvali s še vedno svetlo barvo, posledica dejstva, da so ga v času vojne zgradile večinoma ženske. Te pa so seveda izbrale najkvalitetnejši - in najdražji! - kamen. Večerni ogled Otella se me, tudi zaradi manjše kompatibilnosti z glasbo te pozne Verdijeve opere z že wagnerjanskim pridihom, ni tako dotaknil, a kljub temu nisem obžaloval v operi prebitega časa.
Po zgodnjepopoldanskem poležavanju v Hyde Parku je bil petkov večer namenjen muzikalu Dear Evan Hansen, ki je po broadwayskem uspehu dočakal premiero tudi na West Endu. Seveda z usodno koronsko prekinitvijo. Glavni junak, vase zaprt in simptome Aspergerjevega sindroma nakazujoč 17-letnik, v srednji šoli ne najde prijateljev. Ko pismo, ki ga je po nasvetu psihoterapevta napisal sam sebi, policisti najdejo na prizorišču samomora, se vse spremeni. Evan, ki ga okolica prvič v življenju 'opazi', ne razkrije zmote, temveč se vživi v vlogo namišljenega prijatelja umrlega dijaka. Tako močno, da na prigovarjanje sošolcev objavi še druga, 'ponarejena' pisma o njunem prijateljstvu. Zgodba o osamljenosti, vpeta v intimno dramsko strukturo, opremljeno z izpovednimi songi in scensko umeščena med številne ekrane, ki neprestano opozarjajo na (pogosto pogubni) utrip družbenih omrežij, pred gledalcem zaživi v vsej izpovedni moči predvsem po zaslugi zares odlične in energije polne mlade zasedbe, na čelu s Samom Tuttyjem v naslovni vlogi.
Predzadnji dan, pred ogledom posodobljenih Nesrečnikov v gledališču Shaftsbury, opazujem, kako se je mesto spremenilo od mojega zadnjega obiska pred tremi leti. Turistov ni manj, morda zaradi dvoletne pandemične ujetosti in pričakovanja ponovnih omejitev celo več. Ogromno se gradi, ogromno je že zgrajenega. In spremenjenega. Postaja Tottenham Court Road je bleščeč nadomestek prejšnje, v okolici pa so vzniknile visoke poslovne stavbe, ki izžarevajo sodobno sterilnost. Podobno kot stolpnice na vzhodnem delu Temze, ki se bohotijo v predelu Canary Wharf oziroma na ostankih zdaj opuščenih rečnih dokov in tekmujejo, katera bo višja. Glavne nakupovalne ulice so prikrajšane za manjše trgovine, vse je v duhu globalnih prodajnih verig. S trga Leicester so pregnane skoraj vse restavracije s hitro prehrano, s čimer počasi izginja nekdanji utrip. Ko skušam ugotoviti, kaj bo nastalo znotraj velikega gradbišča na sredi, pomilujem dva turista azijskega porekla, ki nemočno stopicata na mestu in v telefon proseče ponavljata: "Siri, McDonalds?" Če bi dvignila pogled, namesto da čakata na navodila generične spletne svetovalke, bi videla, da imata želeno destinacijo tik pred nosom.
Turistov ni manj, morda zaradi dvoletne pandemične ujetosti in pričakovanja ponovnih omejitev celo več
Covent Garden je ohranil živ utrip s stojnicami, restavracijami ter obveznimi uličnimi umetniki in zabavljači. Ja, ljudje so še dovzetni za žive dražljaje. Pa čeprav tendenca ovekovečiti jih s selfiji pogubno narašča. Pogubno zato, ker se mi zdi, da pozabljamo živeti v dejanskem času in prostoru ter z danimi čuti doživeti trenutek. Vedno bolj se izgubljamo v arhiviranju za prihodnost in brskanju po preteklosti, sedanjost pa beži v prazno mimo nas. Ko sem posedal na klopci v parku Soho, skoraj edini brez mobitela v rokah, je k meni prisedel moški srednjih let. Spregovorila sva par besed, zaupal mi je, da je Oxford Street v tem času zaradi ugašajoče sončne svetlobe najlepši med peto in šesto uro zvečer. Prav on me je spomnil, da tukaj živi skoraj deset milijonov ljudi. In sem ob tem pomislil na slavno frazo carpe diem, ikonično ovekovečeno v filmu Društvo mrtvih pesnikov, ki ga zaradi Williamsove vloge angleškega učitelja nekako povezujem z britanskim okoljem. Še znamo "užiti dan"? Tako v resnici. V živo. S človekom zraven sebe. Brez brezčasnega tavanja po neskončnih virtualnih globinah. Ga bodo znali prihodnji rodovi?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
