"Podnebni begunci jutrišnjega dne s(m)o regrutirani za paznike v sedanjosti."
Naomi Klein, On fire – The (Burning) Case for a green new deal
"Ovi stražari, na minimalcu, udarnički udaraju, ove kolone šute, u tišini odumiru."
Damir Avdić, Kolone
Ko znanost soglasno napove, da živimo v stoletju, v katerem bo, če nadaljujemo na naši aktualni trajektoriji na ogljični pogon, povprečna temperatura do konca stoletja zrasla za več kot štiri stopinje, zaradi česar bodo ogromni predeli zemeljskega površja postali popolnoma nemogoči za življenje in bodo pod dvignjeno morsko gladino izginila mnoga mesta, zaradi česar bodo stotine milijonov ljudi najprej postale podnebni begunci (jasno, še vedno brez begunskega statusa po mednarodnem pravu), v naslednjem koraku pa jih bo nekaj milijard pomrlo od vročine in lakote, lahko rečemo jebenti, tako ne gre več naprej, in se lotimo korenitih sprememb naših življenj, družbe. Predvsem pa ekonomskega sistema, v katerem živimo, ki je s svojo bazično potrebo po konstantni rasti pač temeljni vzrok istih podnebnih sprememb, se odpovemo stvarem in užitkom, brez katerih se nam v tem trenutku, na vrhuncu našega potrošniškega paradiža in zeitgeista neskončnih izbir zdi, da ni možno živeti človeka vredno življenje, se odpovemo lastnemu avtomobilu, ki nam s svojimi udobnimi sedeži in brezhibnim ozvočenjem, kakršnega nimamo niti doma, lajša vse tiste osamljene ure v prometnih konicah, se odpovemo veselju nakupovanja in zapravljanja nenehno novih oblek, naprav in nikakor ne nazadnje ogromnih količin hrane, vsakršne, ob kateremkoli letnem času, argentinske govedine, španskih jagod in paradižnikov ali pa, če smo že okoljsko ozaveščeni vegani, mehiških avokadov, se odpovemo dopustom in potovanjem na oddaljene eksotične destinacije in vikend pobegom v evropska mesta, ki nam jih omogočajo nizke cene letalskih prevozov. Se torej odpovemo življenju, kakršnega poznamo, se domislimo nekaj popolnoma drugačnega in preprosto upamo, da tega nismo storili prepozno, da je še čas, da svojo trajektorijo preusmerimo nekam od znanstveno zagotovljene apokalipse, v neko alternativno prihodnost, ki je lahko le še bolj ali manj varno zavetje, nikakor pa ne več ponovitev nekega preteklega trenutka oziroma vrnitev na staro, vrnitev recimo trideset let v preteklost, ko so znanstveniki že vse to s presenetljivo natančnostjo napovedali, ne sicer še javnosti, pač pa korporacijam, kapitalu in zelo verjetno tudi politiki, elitam torej, mi pa še prav zares slutili nismo.
Morali si bomo namreč priznati, da je rezilna žica na meji napeta tudi v našem imenu in z našim tihim soglasjem, brez omembe vrednega upora civilne družbe
