Marko Kovačevič
Luči so razkrivale mesto pod letalom. Zlato se je svetil Tel Aviv, ko je letalo z nogometaši slovenske nogometne reprezentance zaključevalo pot na prvo postajo v kvalifikacijah za Euro 2020. Na robu Azije je igrala Slovenija, gostila pa jo je reprezentanca, ki je do leta 1994 tavala po svetu. Kot Mojzes, ki je njihove prednike vodil iz Egipta, nogometni Izrael dolgo ni našel pravega zatočišča. Geografsko najbolj smiselna vključenost se je zaključila leta 1974, ko so Izrael izključili iz azijske konfederacije, pot, ki ga je vodila celo v Oceanijo, ga je po dvajsetih letih pripeljala v (nogometno) Evropo. Dežela v marsičem res spominja na Evropo, a hkrati prinaša cel kup posebnosti.
Obrni se, Josip
Že prvi vtis je bil tak. Predhodniki, ki so okusili vsaj košček Svete dežele, so me opozarjali na strogost Izraelcev pri mejnih kontrolah. Res so posebne. Posebni gostje, člani slovenske reprezentance, so bili deležni posebnega sprejema. Po liniji, rezervirani za prve goste domače reprezentance v novem kvalifikacijskem ciklusu, so se potniki s slovenskega letala sprehodili, ne da bi jih kdo kaj vprašal. Seveda je bilo prelepo, da bi bilo res. Josip Iličić je karavano pripeljal nazaj, policist pri vratih mu je pojasnil, da kar mimo pa res ne gre. Potne liste bo treba skenirati, je nekoliko starejši možakar slovensko druščino usmeril k avtomatom. No, tja je usmeril nogometaše. Drugi del karavane, v kateri so bili uslužbenci nogometne zveze, njihovi gostje, predstavniki sponzorjev in novinarji, je napotil k običajnim okencem. Šlo je počasi, a vrsta se je premikala. Mlada policistka je podrobno pregledala dokumente. Z žigom Izraelu sovražne države v potnem listu bi se potovanje zaključilo že na letališču. Prišleki, ki so že obiskali Iran, mimo kontrolorke ne bi prišli. Ni pa bila (pre)stroga v izpraševanju. Kolega iz športne redakcije, ki je v Izraelu spremljal najboljše judoiste sveta, me je opozoril, da te pred vstopom v državo izprašajo o skoraj najmanjših podrobnostih obiska. No, "moja" policistka ni vrtala globoko, dovolj je bilo pojasnilo, da sem prišel s slovensko skupino in da sem v Izraelu prvič.
Blizu sožitja
Varnostni pregledi v Hajfi niso tako pogosti kot v Tel Avivu ali Jeruzalemu. Z razlogom. Prebivalstvo se je približalo sožitju različnih narodnosti in ver. Judovska skupnost je največja, predstavljajo 82 odstotkov prebivalstva pristaniškega mesta. Sledijo kristjani, muslimani in ljudje drugih veroizpovedi. Posebno mesto imajo pripadniki bahajske vere, ki se je pojavila v drugi polovici 19. stoletja. Vrtovi Baha'i s templjem, posvečenem njihovemu preroku Babu, so običajno prva razglednica mesta, Unesco jih je uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine.
Pustovanje ima prednost
Nogomet je šport številka ena v Izraelu, vložki se povečujejo. Maccabi iz Hajfe je pred pol desetletja držal primat najbogatejšega kluba v državi, se z milijoni iz ladjedelnic povzpel na vrh. Letos je prestol zavzel Maccabi iz Tel Aviva. Z letnim proračunom v višini 60 milijonov dolarjev drvi proti naslovu prvaka, pred spomladanskim premorom je imel 25 točk prednosti pred soimenjakom iz Hajfe. A prva tekma domače reprezentance v novem kvalifikacijskem ciklusu še ni povzročila evforije. So pomembnejše stvari od športa. Tekma med Izraelom in Slovenijo pač ni bila odigrana na običajen dan. Purim je doživel svoj vrhunec pod goro Carmel. Praznik po sveti knjigi Talmud zaznamuje rešitev judovskega ljudstva pred vizirjem perzijskega imperija Hamanom. Teh dogodkov se Izraelci spominjajo z … veliko zabavo! Purim je podoben slovenskim pustovanjem. Že prejšnji večer so se številni domačini našemili, v četrtek pa so maske zavzele mesto. Dovolj so že mačja ušesa, a mnoge je kreativnost pri izdelovanju mask zanesla še precej dlje. Superjunaki, pirati, vile, čarovnice … Le kurenti so manjkali, da bi se v Hajfi počutil kot v Podravju na pustni torek. V rajanju naj bi domačini vztrajali, dokler ne popijejo dovolj vina, da ne morejo več dokončati preprostih matematičnih izračunov. Če so se tradicije držali, nisem preveril.
Pust se je preselil tudi na stadion. Nekateri navijači so se našemili, a šeme niso bile v večini. Maske so prevladovale v mestu, na stadionu pa je bilo največ … praznih stolov. Na objektu, ki sprejme 30 tisoč ljudi, je bilo, vključno s skupinico iz Slovenije, 12.403 ljudi. Slovenija je tako spet igrala na pol praznem stadionu, obdržala tradicijo s tekem v ljubljanskih Stožicah v ligi narodov. Nihče se ne bo pritoževal, če se ta tradicija prekine že v nedeljo, ko bodo v Ljubljani gostovali Makedonci. Štimunga ni bila slaba, praznih stolov sicer res niso zapolnili, so pa navijači v Hajfi glasno bodrili svoje ljubljence.
Nogomet je šport številka ena v Izraelu, vložki se povečujejo
Prvi korak do cilja
Praznično vzdušje očitno ni zmotilo slovenskih nogometašev. Čeprav so bili nastanjeni ob osrednjem prizorišču karnevala, so bili pred prihodom na igrišče dobro pripravljeni. Nov zagon, ki ga je Nogometna zveza Slovenije obljubljala po slovesu nekdanjega selektorja Srečka Katanca, je prišel z enoletno zamudo. Gostovanje v Izraelu, prva uradna preizkušnja Matjaža Keka po vrnitvi na selektorsko mesto, je potrdilo, da upanje po boljših časih slovenskega nogometa ni brez realne podlage. Imena so bila znana, a na igrišče je stopila spremenjena reprezentanca. Šele uro pred tekmo je bil znan odgovor na največkrat zastavljeno vprašanje v zadnjem tednu. Matjaž Kek je kapetanski trak zaupal Bojanu Jokiću, najizkušenejšemu reprezentantu, ki je v Izraelu odigral 95. tekmo za Slovenijo. Ne le od prvega med enakimi, tudi od drugih članov enajsterice je Kek dobil zavzetost, borbenost, željo …
