(REPORTAŽA) Psihiatrična bolnišnica Ormož: Bolniki niso kot na sodišču, kjer bi jih obsojali in odločali, kaj je prav

Devetindvajsetletni Žiga (ime je zaradi anonimnosti sogovornika spremenjeno) se od ponedeljka do petka vozi iz Krškega v Ormož, kjer v Psihiatrični bolnišnici Ormož obiskuje program dnevne bolnišnice. Za sabo ima različna obdobja hude depresije in anksioznosti, tudi samomorilnosti in zato hospitalizacije na več zaprtih oddelkih. Žal mu je, da ni že prej zbral poguma in prišel v Ormož, pripoveduje presenečen in navdušen nad dobro zastavljenim programom. "V osnovi so različne skupinske terapije, likovna terapija, individualni pogovori z zdravnikom in medicinskimi sestrami, zvočne meditacije z gongi, fizioterapija, meditacija, delamo tudi nekaj, kar se imenuje tišina," pripoveduje sogovornik. "Jutro se začne s sedečo meditacijo. Zame, ki se pretežno posvečam odpravljanju anksioznosti, je to zelo dobro, saj na tak način pridem v stik s telesom in čustvi, ki jih moram predelati, spomini, in se potem v skupinah lažje podprem."

Nobeden od sodelujočih nima obveze prihajati vsakodnevno ali se udeleževati vseh delavnic, razloži Žiga, je pa lažje in bolje, če sodeluje čim več. Bolnišnica mu ponuja možnost, da bi prespal na odprtem oddelku, toda sogovornik se za to ni odločil. "Ukvarjam se še z drugimi stvarmi, predvsem pa potrebujem stik z družino, ker je to tema, na kateri delam, zato se vsakodnevno vračam v domače okolje. Vsi, ki smo tu, vemo, zakaj smo tu, zato nam vožnja ni problem. Je del dela, ki ga opraviš za to, da si tukaj," pripoveduje sogovornik, ki je bil tudi sam terapevt v programu za odvisnike. 

"Prvi dan nisem točno vedel, kaj lahko pričakujem, kakšna bo populacija v dnevnih programih. Večina je bila starejša od 45 let, skrbelo me je, ali se bom ujel z njimi. Toda v tem, da  predelujem odnose z družino, starši in starimi starši, oni pa z otroki in vnuki, smo našli obrnjeno situacijo in smo si v oporo. V zgodbi drugega lahko prepoznaš sebe ali zaznaš obratno situacijo in s tem različne vidike. To ti da moč, da greš naprej. Tu si med ljudmi, ki si delijo zgodbe, aktivno delaš na vsebinah, najdeš smisel in okupacijo."

Ob odločitvi za vključitev v dnevno bolnišnico je bilo v njegovem okolju, ki je sicer precej podporno, tudi nekaj pomislekov, pripoveduje, sploh zato, ker program vodi psihiatrična bolnišnica - češ, kaj pa to rabiš. Stigma je še zmeraj precejšnja, pravi, čeprav je njegova generacija za teme, ki zadevajo duševno zdravje, bolj dovzetna. "Ko govoriš o tem, kako program poteka in da vsebuje veliko različnih holističnih in ne samo kliničnih in medicinskih pristopov, temveč delaš tudi za dušo in osebno rast, je lažje." Okolica opazi spremembe pri ljudeh, ki so vključeni v program, meni. "Drugo pa je, ali je okolje dovolj varno, da to sprejme in podpre, ali pa se začnejo dodatna trenja. Toda to se da znova predebatirati, ko prideš nazaj."

Žiga je bil v program dnevne bolnišnice napoten na predlog mag. Miloša Židanika, psihiatra in psihoterapevta, tudi strokovnega direktorja bolnišnice, s katerim sta na dotedanjih pogovorih ob predpisanih zdravilih prepoznala, da bi mu lahko tak program pomagal. Ker poteka na prostovoljni ravni, trajanje za posameznika ni vnaprej določeno. "Ko čutiš, da ti je nekaj pomagalo. Marsikdo je šel že večkrat skozi cikel in se je odločil iti še enkrat, ker je ugotovil, da mu še kaj manjka ali da kje potrebuje dodatno oporo. Kolega je v programu že šestič, ker mu da toliko različnih stvari. Na začetku sem bil skeptičen in sem si zadal, da bom ostal en teden, morda še tri tedne, več pa zagotovo ne bo treba. Potem sem se odločil, da grem do konca. Res neverjetno, kakšen program je to."

Cilj je samozavedanje človeka, do tega pa vodi več poti

Dnevna bolnišnica, ki jo obiskuje Žiga, je eden izmed programov Psihiatrične bolnišnice Ormož, in je umeščena v svoj, ločen objekt. Ob njem stoji glavna bolnišnična stavba, kjer so bolnišnični oddelki, intenzivne, varovane enote, intenzivni moški, ženski in psihogeriatrični oddelek ter odprte enote, oddelek podaljšane obravnave in enota za bolezni odvisnosti in psihoterapijo. V sklopu bolnišnice delujeta tudi dva centra za osebnostno rast, ob ormoški enoti še enota v Placarju pri Ptuju, pomemben del medicinske dejavnosti je tudi ambulantna dejavnost v obeh krajih. Izvajajo še izvenbolnišnično zdravljenje, ki je lahko skupnostno ali nadzorovano - pacienti se pod nadzorom psihiatrične bolnišnice zdravijo po sklepu sodišča.

Strokovni direktor pojasnjuje, da je dnevna bolnišnica hibrid med primarno (zdravstveni domovi) in sekundarno obravnavo (bolnišnice) in s tem dragocen terapevtski prostor. "Če pride bolnik v stiski do ambulantnega psihiatra, mu ta predpiše antidepresiv, ki deluje šele po mesecu dni. Bolnik pride domov, partner gre v službo, otroci v šolo, zato je s svojo stisko doma sam. Namesto tega pride k nam, v program, kjer dela na svojih konfliktnih vsebinah, kjer je obkrožen z drugimi ljudmi, ki so prav tako v stiski in iščejo poti do zdravja." V dnevno bolnišnico je največ ljudi sprejetih zaradi osebnostnih motenj, kar pomeni, da so čustveno-vedenjski vzorci, ki označujejo osebnost, tako rigidni in neprilagodljivi, da povzročajo veliko težav v medosebnih odnosih in so podlaga depresiji, anksioznosti in sindromu izgorevanja.

Obiščemo prostor, v katerem za udeležence dnevnega programa poteka zvočna meditacija z gongi. Meditacija z gongi ni klasična medicinska metoda, a to ni alternativna, temveč komplementarna metoda, pojasni Židanik, ki vodi meditacijo. "Alternativa pomeni nadomestno terapevtsko pot. Pri nas na tako zdravljenje ne boste naleteli. Naš cilj je samozavedanje človeka, prevzemanje odgovornosti za svoje vedenje, besede, misli in energijo, ki jo vnašamo v prostor, do tega cilja pa vodi več poti. Zvočne meditacije z gongi odpirajo vrata do notranjih konfliktnih vsebin, ki jih ljudje predelujejo v analitičnih skupinah. To je naša prednost. Če greste na klasično zvočno meditacijo z gongi, boste za to plačali, deležni boste meditacije in potem šli vsak na svojo stran. Pri nas imamo po vsaki meditaciji več kot uro časa, da predelamo občutke in doživetja in jih razumemo v sklopu lastnih življenjskih okoliščin. S tem ozaveščamo vpliv, ki ga imamo na svet okoli sebe, in prevzemamo odgovornost za vsakodnevne življenjske odločitve. Iz prakse lahko povem, da dokler je bil v mojih skupinah alkoholikov edini terapevtski cilj abstinenca, je prihajalo do recidivov (ponovitev bolezni, op. a.). Ko sem terapevtske cilje postavil višje: delo na medosebnih odnosih, da v telo ne vnašamo nobenih drugih strupov, se usmerimo v rastlinsko hrano, da ne povzročamo trpljenja, recidivov naenkrat ni bilo več. Ko dosežemo višje cilje, dosežemo tudi abstinenco.” Seveda pa komplementarne terapije niso primerne za vse paciente in na vsaki stopnji zdravljenja.

Človeka v stiski ne pustiš pred vrati

Nadaljujemo ogled bolnišnice. Da bi bolnikom zagotovili diskretnost in varnost, so sprejemno ambulanto urgence iz osrednjega ambulantnega prostora v avli bolnišnice premestili v odmaknjen prostor pred oddelki intenzivnimi nege, ki je svetel in sodobno opremljen, pove Ksenija Pirš, magistrica zdravstvenih ved in direktorica bolnišnice. "Sprejemna urgentna ambulanta pacientom in svojcem zagotavlja mir in zasebnost, ki sta v trenutkih vznemirjenosti, velikokrat tudi žalosti in ob občutjih ogroženosti izjemno pomembna. To je zanje vhod v našo bolnišnico in prvi stik z nami," doda. Pacient po sprejemu največkrat prične zdravljenje na oddelkih intenzivne nege in ga nadaljuje na odprtih. Lahko pa, glede na zdravstveno stanje in počutje, se prične zdraviti na odprtih oddelkih ali v programih dnevne bolnišnice.

Da potrebe ljudi na področju duševnega zdravja naraščajo, se kaže v številu obiskov pacientov v vseh programih bolnišnice. "Na vseh področjih presegamo program, ki ga imamo," pripoveduje direktorica. A človeka v stiski ne pustiš pred vrati, ljudje lahko pridejo v sprejemno ambulanto ob katerikoli uri v dnevu. Zato sprejemna ambulanta v bolnišnici deluje kot dežurna služba, kjer čakalnih vrst ni, prav tako za sprejem ni potrebna napotnica za psihiatrijo. Nasprotno je v enoti za zdravljenje odvisnosti, kjer je napotnica nujna, prav tako so zaradi omejenih kapacitet tam čakalne dobe. Med čakanjem na sprejem so ljudje usmerjeni v ambulantno skupino zdravljenja odvisnosti, pove Miloš Židanik.

Ob psihoterapevtskem procesu so bolniki deležni delovne terapije, kjer posebno pozornost namenjajo izboljšanju odnosov, čuječnosti, sprostitvi, socialnim veščinam in izražanju čustev z različnimi aktivnostmi, kot sta glasbena in likovna, ter mnogimi kreativnimi tehnikami. Renata Žohar, magistrica zakonskih in družinskih študij, vodja delovne terapije v Ormožu, izvaja tehniko postavitev družine. "Izvedemo jo v skupini največ šestih ljudi. Imamo lesen okvir, ki je varen prostor, in veliko simbolov okrog sebe. Uporabniki po različnih razvojnih stopnjah postavljajo svojo družino. Najprej primarno družino od nič do deset let, sledi obdobje srednje šole, odhod od doma, prvi stiki s partnerji, ustanavljanje nove družine. S figuricami postavijo tudi travme, ki so se jim zgodile. Na osnovi figuric je bistveno lažje govoriti z mamo, očetom, tudi s svojo travmo, izgubo, smrtjo, boleznijo. Bistveno je, da človek ozavesti, od kod izhajajo stvari, ki se mu dogajajo," pojasni Renata Žohar. Zavestno gradijo na spoštljivem in empatičnem odnosu, s čimer uporabniki pridobijo zaupanje in občutek varnosti, doda. "Da so oni tisti, ki so pomembni, in da so vsa njihova občutja pravilna. Pri nas niso kot na sodišču, kjer bi jih krivili in odločali, kaj je prav in kaj narobe."

Kdor je vesel, bo z alkoholom srečen, če je žalosten, bo depresiven

V preteklosti se je Psihiatrične bolnišnice Ormož resda prijel sloves predvsem zdravljenja bolezni odvisnosti od alkohola, a so tam ves čas vzporedno razvijali tudi druga področja. To kaže statistika: lani so med 1176 odpusti zabeležili 350 pacientov, ki so se zdravili zaradi duševnih in vedenjskih motenj, povzročenih z zlorabo alkohola, kar je slabih 30 odstotkov vseh. Letošnja polletna statistika do 30. junija pa kaže, da je bilo med 596 odpusti 146 takih obravnav oziroma 24 odstotkov. 

A številke, povezane z alkoholizmom, so še zmeraj visoke. V Sloveniji je po izvedenih projekcijah 135 tisoč alkoholikov, če prištejemo še vse njihove družinske člane, zaradi alkoholizma trpi četrt milijona ljudi, pove strokovni direktor. A v ambulante ne prihajajo zaradi tega. "K nam bolniki redko pridejo zaradi alkoholizma in želje po zdravljenju, temveč praviloma zaradi pridruženih stanj, kot sta samomorilnost in depresija. Alkohol je nespecifična droga in odpira vrata temu, kar je v človeku. To pomeni, da kdor je vesel, bo z alkoholom srečen, kdor je žalosten, bo z alkoholom depresiven in samomorilen. Pri moških se preboj depresije izraža drugače kot pri ženskah - več je razdražljivosti in vzkipljivosti." Pri zdravljenju odvisnosti lahko sodeluje pacientov družinski član, ni pa nujno. Po končanem zdravljenju se pacient pridruži skupini za podaljšano rehabilitacijo. V Sloveniji velja, da so ljudje, ki zaključijo intenzivne programe, usmerjeni v klube ozdravljenih alkoholikov vsaj naslednjih pet let, ker je alkoholizem kronična nenalezljiva bolezen, ki ima zagone in remisije. Zato se nekaj ljudi vrne na zdravljenje, nekateri posamezniki tudi po 15 letih abstinence znova padejo v isto kolesje, a bolniki se vračajo tudi zaradi depresije in psihotičnih motenj.

Brez belih halj

Največ sprejetih bolnikov trpi zaradi psihoz. Med razlogi za sprejetje so še razpoloženjske motnje, duševne motnje, ki jih povzročajo možganske bolezni in poškodbe, nevrotske in akutne stresne motnje ... V ambulantnih zdravljenih opažajo, da k njim prihaja vse več ljudi zaradi sindroma izgorevanja, stresnih situacij, nezadovoljstva na delovnem mestu. Sprejem v bolnišnico, bodisi v ambulante, dnevno bolnišnico, na odprte ali varovane intenzivne oddelke, pa še zmeraj, kot pri našem sogovorniku Žigi, nemalokrat spremlja stigma. To si prizadevajo v Ormožu odpraviti. "Želimo spreminjati miselnost pri ljudeh. Vsak izmed nas kdaj v življenju potrebuje pomoč na področju duševnega zdravja," pojasnjuje Tatjana Skoliber, magistrica zdravstveno-socialnega menedžmenta, pomočnica direktorice za zdravstveno nego. "Trudimo se, da bi se ljudje v bolnišnici kljub bolezni počutili čim bolje, k temu pa v veliki meri pripomorejo vsi zaposleni, med njimi zlasti zaposleni v zdravstveni negi, ki so ob bolnikih 24 ur dnevno, vse dni v tednu."

Tudi zato v dnevni bolnišnici zaposleni ne nosijo uniform, tam ne boste srečali belih halj, ki so - tako strokovni direktor - prepreka v odnosu med zdravnikom in bolnikom. Na oddelkih intenzivne nege pa bolniki ne ostajajo v pižami, kot je to veljalo v preteklosti, ko so se tako oblečeni sprehajali v bolnišničnem parku, temveč čez dan nosijo običajna oblačila brez bolnišničnih emblemov. Med sprehodi v mesto tako bolniki v ničemer ne izstopajo. 

Bolniki na zaprtem oddelku se ne sprehajajo prosto, a imajo dostop do ograjenega parka, kjer preživljajo čas v naravi. Za ljudi, ki se zdravijo pri nas, je pomembno, da se lahko zadržujejo na prostem, v naravi, na svežem zraku, med zelenjem, razloži direktorica. Zato želijo bolnišnični park v prihodnosti bolje izkoristiti in v njem urediti terapevtski, zeliščni, dišavni vrt, dodati vodne in druge motive, urediti paviljone, sprehajalne, senzorne poti, športne površine pa prenoviti in jih umestiti v okolico obstoječega parka. Nedaleč od parka stoji rastlinjak, v katerem s prenovo vidijo priložnost za ureditev visokih gred, in prostora, kjer bodo lahko bolniki ob popoldnevih in koncih tedna, ko je aktivnosti manj, bolj kakovostno preživljali prosti čas in po želji navezovali stik z naravo tudi z vrtnarjenjem.

Sobe, v katerih bivajo bolniki, ki se zdravijo zaradi odvisnosti, niso klasične bolniške, temveč delujejo kot urejena hotelska soba. K temu prispevajo prijetne, odprte in svetle dnevne sobe, čajna kuhinja za paciente. Knjižnice so na vseh oddelkih uredili zaposleni, ki so od doma v izposojo prinesli knjige. Veliko bolnikov s sabo prinese inštrumente, večer radi preživljajo v skupnih prostorih, “dnevni sobi” z velikima foteljema in televizorjem. V mansardi, ki so jo v zadnjih treh letih postopoma obnavljali, nas v sobi za zvočno terapijo pričaka vonj po novem. Tam izvajajo glasbeno terapijo, v prostoru za vodeno vadbo in fizioterapijo so fitnes naprave prilagojene starejšim, fizioterapevtka pa vodi tudi vadbo joge. Bolnišnica je popolnoma samooskrbna, v kleti ima pralnico, kuhinjo, lekarno, še eno, večjo telovadnico in bolnišnično kapelo, v kateri ob ponedeljkih mašuje duhovnik iz ormoške župnije.

Komunikacije in osebne psihologije se nikjer ne učimo

Med pomembnimi pridobitvami za bolnike je ponovno obujena EEG- preiskava za merjenje možganske električne aktivnosti (elektroencefalografija), na katero se lahko naročijo tudi tisti, ki se v bolnišnici ne zdravijo, s čimer se krajšajo čakalne dobe v državi. Med novimi pristopi je tudi dobro utečena dejavnost brezšivne skrbi. Za prihodnje leto je v pripravi projekt celostne prenove oddelkov intenzivne oskrbe v pritličju bolnišnice, kamor bodo umestili sodobne prostore za umirjanje in sproščanje ter senzorne sobe.

Posebno pozornost v Ormožu namenjajo izobraževanju zaposlenih. Na izobraževanja na Inštitut za skupinsko analitično psihoterapijo so najprej usmerjali zdravnike in psihologe, pred dvema letoma pa tudi šest diplomiranih medicinskih sester, ki letos izobraževanje nadaljujejo. "V delovnih okoljih se od posameznikov pričakuje, da delajo vse več, to pa povzroča stiske. Komunikacije in notranje osebne psihologije se nikjer ne učimo. To je del posameznika, ki vstopa v delovno območje. V zdravstvu ni nič drugače. Mi v delovnem okolju skrbimo za paciente, naš način in pristop pa sta odvisna tudi od nas kot posameznikov. Kot področje psihiatrije smo še posebej poklicani, da tudi z zaposlenimi enako delamo in razvijamo znanja s tega področja," pojasnjuje direktorica. Le tako se bodo v prihodnje lahko še bolje osredotočili na vse vidike zdravja in se čim bolj približali potrebam in pričakovanjem ljudi, ki poiščejo njihovo pomoč, so prepričani v vodstvu.