(Razmisleki o avtoritetah) Marijan Lačen: Izgubili smo vrednote

Pred dolgo dolgo časa se je zgodilo, a spomin na to je še vedno živ. Grenkobo razočaranja ob spominu čutim še danes.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Marijan Lačen
Tadej Regent

Prijavil sem se za mladinsko delovno brigado. Nekam v Bosno bi šli kopat kanale za vodovod. Že ob prijavi nam je bilo povedano, da nas bo verjetno prijavljenih preveč. Od srca sem upal, da ne bom odklonjen. Pa sem bil. Upoštevali so leta starosti in težo telesa in po obeh kriterijih sem odpadel. Ne vem čisto točno, ali sem se ob slabi novici razjokal, vem pa, da sem bil hudo žalosten. A obupal nisem, čez eno leto sem se zopet prijavil in uspel! Na Jesenicah smo en mesec pripravljali teren za novo hokejsko dvorano. Delo ni bilo niti najmanj lahko. Domov sem se vrnil kot ponosen brigadir, da sem sodeloval pri tem koristnem početju. Ta ponos dejansko nikoli ni zbledel.

Če bi danes razlagal sedemnajstletnemu mulcu (kar sem jaz takrat bil), da sem se prostovoljno prijavil, da sem šel za en mesec gonit kramp in lopato popolnoma zastonj, bi me malo čudno pogledal, rekel mogoče ne bi nič, zanesljivo pa bi si mislil: tip je čisto utrgan. A nismo bili, pa tudi indoktrinirani nismo bili, kot nam danes nekateri to na vsak način želijo prikazati (in to celo tisti, ki teh časov sploh niso živeli). Da pri meni ideološko-politična indoktrinacija niti slučajno ni prišla v poštev, sem globoko v sebi prepričan, saj sem se rajši šel Winnetouja ali Robina Hooda, kot pa hodil k verouku ali sedel na ideoloških mladinskih sestankih. Že takrat sem (kot tudi sedaj) s svojim lastnim pogledom motril sistem in kritiziral njegove napake. Kaj je torej bilo tisto, kar me je (in mnoge od nas) prepričalo, da sem se prijavil in en mesec svojega življenja dal prostovoljnemu težaškemu delu? Pa ne samo to in ne samo enkrat; ničkoliko ur, dni sem posvetil (smo posvetili) delu - delu!, ne treningu ali rekreaciji za lastni užitek in interes - v društvih, soseščini, udarniških delovnih akcijah ipd.

To, kar nas je stimuliralo k vsemu temu, so bile vrednote. Vrednote, v katere smo resnično verjeli in ki so nam veliko pomenile. Resnično smo verjeli, da gradimo lepši jutri. In ga tudi smo. To nam še danes pričajo mnoge tovarne in objekti družbenega standarda in stanovanjske zgradbe (čeprav smo mnogo tega žal zelo lahkomiselno zapravili). Vrednote skupnosti, pomoči, solidarnosti, empatije do drugega so bile tiste, na katerih smo gradili družbo in predvsem tudi svoj osebnostni razvoj. Pa porečete, ja, to so bili čisto drugi časi. Pa saj ravno to želim napisati in povedati - da so bili drugi časi. In to je to. Bili so časi vrednot. Danes smo te vrednote bolj ali manj izgubili. Danes sta dve temeljni vrednoti osebni prestiž in denar. Kdor ti dve vrednoti ne postavlja v srčiko svojega bistva, je naivnež in luzer. S tem ko smo izgubili vrednote, smo izgubili tudi moralne avtoritete. Saj prestiž in denar ne moreta biti moralni avtoriteti. Zaradi tega pa tudi mnogi naši politični voditelji (na srečo ne vsi) ne morejo biti moralne vrednote, ker v ospredje predvsem postavljajo lastni prestiž in materialno bogastvo. Skrb za skupnost jim je mogoče kdaj zunanja fasada ali pa še to ne. Ker tudi znanost in umetnost večkrat nista temelječi na denarju in prestižu, se vse bolj izgubljajo njune temeljne vrednote in njuna avtoriteta izgublja tla pod nogami mladih generacij. Zaradi takšne družbene klime tudi ni čudno, da sam predsednik države, ki naj bi bil najvišji vzor in vrednota, javno izjavi, da on že ne misli biti nikakršna moralna avtoriteta. Ja, kdo pa potem naj bo? Komu pa naj sledijo mladi, kdo jim naj bodo liki vzora, koga naj spoštujejo kot avtoriteto, kar je nujno za urejeno družbo in predvsem za zdrav razvoj mladih generacij? Po kakšnih in čigavih pozitivnih vrednotah naj se mladi ravnajo, katero avtoriteto naj spoštujejo, kar je pogoj za razvoj etičnega človeka, ki bo gradil družbo poštenosti in človeške solidarnosti?

Seveda so svetle izjeme, ki v sebi nosijo zdrave vrednote in spoštujejo avtoriteto pravičnosti ter solidarnosti, in to so žarki upanja za boljši svet.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.