Prvič v naši zgodovini lahko kdo, ki se odpravlja od doma, pa naj gre v mesto, na fuzbal ali v teater, tik preden zapre vhodna vrata, zasliši klic: "Si vzel smeti!?" Ej, prvič, ni važno, če si vzel osebno, mobi ali ključe, temveč smeti. In drugič: po poljubčku za slovo, po tistem "pa lepo se imej" še te preklete smeti. Ja, dnevne navadne in posebno biološke smeti je dobro iz stanovanja odnašati sproti, sploh zdaj, ko je toplo, če že ne vroče. To mimogrede opraviš. Pa vendar.
Zgodb pa je še več. So odpadki, ki jih je treba vsake tri, štiri dni odvreči v posebne kesone: papirna in kartonska pa steklena, plastična, pločevinasta, tetrapak in kaj vem koliko vrst raznorazne embalaže še. Posebna skrb mora veljati iztrošenim baterijam, žarnicam, zdravilom, oljem … In zagotovo sem pri tem naštevanju na kaj pozabil. Res je, da je vse to banalno, ampak je hkrati sila važno. In žal je res, da je to ne le vsakdanja, ampak nenehna skrb, ker, prvič, nočeš te svinjarije doma, in, drugič, veš, da je to v resnici večji problem potrošniške družbe, kot si hočemo priznati.
Spomnim se, kako je na začetku osemdesetih Braco Zavrnik začel na Večeru goniti nekakšno ekologijo, za katero nas je večina prvič slišala. Resda smo že stari, a res je tudi, da si nisem nikdar mislil, da bo ta beseda, ekologija, postala življenjsko važna. In to, na kar hoče opozoriti moje skromno pisanje, je, da ekologija niso le ledeniki Arktike in Antarktike, ki se talijo, pa ledeniki v naših gorah pa stari avti, hladilniki in bog ve kaj vse še po gozdovih, na kar naletiš, ali pločevinke in tiste čudne gumice, ki ležijo na kakšnih bolj skritih postajališčih, ampak da je to naš vsakdan.
Iz otroštva se spomnim, da so smeti tisto, kar mama po pometanju vrže čez balkon (pod katerim ni bilo nikogar), kaj so bili takrat odpadki, pa ne. Kar je bilo količkaj vredno, je spravil ata, papir so imeli za podkurit peč in boljšega, takšnega, na katerem je to natisnjeno, tudi za klozet papir, sicer pa v trgovini odpadkov niso prodajali. Enkrat na mesec smo šli po fasungo ali ajnkauf, ampak domov nismo prinesli nobene navlake. Če je že bila kakšna čokoladica v pozlačenem staniolu, smo otroci ovitek lepo razrezali in pod steklom zakopali pod zemljo: spominčki. Bog vedi, koliko jih je še ostalo; bilo jih je na tisoče. Konzerv nismo kupovali, ker smo jedli enotni kruh s svinjsko mastjo (eni res, perverzno!, posuto s cukrom), embalažo smo vračali v trgovino in … In – si morete zamisliti! Polivinilnih vrečk sploh nismo poznali. Pokojni akademski slikar Oton Polak, likovni pesnik starega Maribora, ki je živel po prvi svetovni vojni v mizernih razmerah v Železniški koloniji, mi je pripovedoval: "Naj sem bil še tako lačen, sem, ko je prišla teta iz trgovine, najprej pograbil papirnato vrečko. Ta je moja! In potem sem jo porisal do zadnjega centimetra." Danes pa, saj veste, mora biti vse najmanj trikrat zavito, vsaka zelenjava v svoji PVC-vrečki pa vsak jogurt v svojem plastičnem kozarčku, pašteta v posebni konzervi … In veste, da bi lahko tukaj našteval do nezavesti.
Jaz sem v mladosti imel od odpadkov vsaj eno korist, svoj prvi biznis: Odpad spodaj na Lentu, malo nad Glavnim mostom, kjer nas je bila gospa Šimek, Vinkova mama, vesela in nam je rada odštela kakšen dinar čez vago: časopisi, vsakršna kartonaža, vse, kar je bilo iz železa … Pa smo zbirali odpadke in jih vozili na Odpad. Poskusite danes peljati skrbno izbran papir ali železo, karkoli že, razen bakra, za katerega pa obstajajo posebni "specialisti" in posebne poti, v prodajo. Ne gre. Še tega nimamo, da bi posebej plačevali pločevinke in podoben odpad kot v večini držav. Zbiramo le plastične zamaške za kakšen posebno pereč problem, da bi prikrili sramoto ustavno socialne države. Edino, kar nam ostaja, je, da skrbno odnašamo na zbirna mesta odpadke in jih, če že to hočejo, tudi sortiramo. In pa – seveda bistveno! - da plačujemo odvoz smeti. Kar je zmeraj večji strošek še posebno skromnejših gospodinjstev.
Sicer pa je ravnanje z odpadki zlasti na občinski ravni in še bolj na državni zgolj za na odpad.
