V preteklem tednu je bila v tako imenovanem non-paperju, nekakšnem diplomatskem testnem balonu, poslanem predsedniku Evropskega sveta Charlesu Michelu, predlagana razdelitev te države. Pri tem predlogu naj bi s priključitvijo Kosova Albaniji nastala Velika Albanija in s priključitvijo bosanske entitete Republike srbske (RS) Srbiji, s katero bi "kompenzirali" to izgubo ozemlja, tudi Velika Srbija. Da bi ustrezno zaokrožili te etnično-nacionalne igre, naj bi hercegovska kantona druge entitete, poimenovane Federacija BiH, kjer živijo pretežno Hrvati, priključili Republiki Hrvaški, tako da bi ostal samo še "trup Bosne" z večinskim muslimansko-bošnjaškim prebivalstvom.
Odpiranje Pandorine skrinjice
Ali je ta non-paper, kot je bilo oznanjeno, sestavil in v Bruselj poslal slovenski premier Janez Janša, je sporno vprašanje, čeprav je s političnega vidika še kako aktualno, saj Slovenija konec junija prevzema predsedovanje Svetu EU. V tej luči dobijo pogajanja o spremembi volilne zakonodaje, ki za zaprtimi vrati potekajo med političnimi strankami v BiH in predstavniki ZDA, Evropsko komisijo in OVSE, popolnoma nov pomen. S tem se zastavlja vprašanje, ki nikakor ni več zgolj retorično, ali ne bi s predlagano spremembo volilnega zakona, za katero se zavzema predvsem hrvaška stranka HDZ BiH pod vodstvom Dragana Čovića, ob podpori ZDA in EU še bolj odprli Pandorine skrinjice, kar utegne voditi k razpadu leta 1991 mednarodnopravno priznane, suverene države Bosne in Hercegovine.
Podlaga za politično zahtevo po spremembi volilne zakonodaje je razsodba Ustavnega sodišča BiH v primeru Ljubić. Dr. Ljubić, tedanji predsednik glavnega odbora Hrvaškega narodnega sabora BiH, je vložil zahtevo za oceno ustavnosti več določil volilne zakonodaje, s katerimi naj bi bilo kršeno demokratično načelo daytonske ustave. Ob tem je treba pojasniti, da sta bila daytonska ustava in ustava Federacije BiH kot temeljni politični kompromis, katerega cilj je bil končati vojno, zasnovana po modelu "multietnične konkordančne demokracije", kar je v svoji prelomni razsodbi o "konstitutivnih narodih" leta 2000 sklenilo tudi ustavno sodišče. V tem primeru je šlo (kot pogoj za razsodbe glede številnih protislovij v besedilih daytonske ustave ter ustav obeh entitet) predvsem za to, kaj sploh pomeni pojem konstitutivni narodi. Zaradi odsotnosti pravne opredelitve tega pojma je sodišče sklenilo, da omenjenim narodom - Bošnjakom, Hrvatom in Srbom - pripada tako imenovana kolektivna pravica do enakopravne politične zastopanosti in sodelovanja v političnem procesu odločanja v zakonodajnih in izvršnih organih, tako kot je v posameznih ustavnih določilih predvideno, da tričlansko državno predsedstvo sestavljajo po en Bošnjak, Hrvat in Srb, zgornji dom parlamenta oziroma dom narodov pa po pet bošnjaških, hrvaških in srbskih predstavnikov. Ustavno sodišče je, da bi poudarilo razliko med sicer multietnično, pa vseeno demokratično državno ureditvijo ter etnokracijo, v tej svoji razsodbi jasno zapisalo: "… v kontekstu multietnične države, kakršna je BiH, akomodacija različnih kultur in etničnih skupin ne prepoveduje samo njihove asimilacije, ampak tudi njihovo segregacijo. Segregacija zatorej načeloma ni legitimen cilj v demokratični družbi … Ozemeljska razmejitev zato ne sme biti instrument za etnično segregacijo, ampak mora - ravno nasprotno – zagotoviti etnično akomodacijo z ohranjanjem jezikovnega pluralizma in miru ter prispevati k povezanosti države in družbe." (U-5/98, Partial Decision 3, § 57). Sodišče je hkrati sklenilo, da ta pravica do "kolektivne" enakopravnosti nikakor ni absolutna, ampak mora biti v konkretnem primeru vedno v skladu z individualno pravico vsakega državljana do enakosti pred zakonom, ne glede na jezik, vero, kulturo itd., saj je mogoče državljane samo tako zaščititi pred etnično diskriminacijo.
Ali ne bi s predlagano spremembo volilnega zakona še bolj odprli Pandorine skrinjice, kar utegne voditi k razpadu leta 1991 mednarodnopravno priznane, suverene države Bosne in Hercegovine?
Izpodbijana določila
Model konkordančne demokracije je bil opredeljen že v ustavi Federacije BiH, ki je bila ustanovljena s podpisom washingtonskega sporazuma leta 1994. Toda v ustavi je bilo določeno število mandatov v zgornjem domu parlamenta Federacije BiH oziroma domu narodov prvotno dodeljeno le Bošnjakom in Hrvatom ter pravni kategoriji, poimenovani "drugi". Šele po udejanjenju omenjene razsodbe bosansko-hercegovskega ustavnega sodišča z ustavno reformo leta 2002 so postali tudi Srbi enakopravni kot konstitutivni narod Federacije BiH, s tem da je od tedaj naprej v skladu z ustavo vsakemu narodu pripadalo 17 mandatov, "drugim" pa sedem. Eno od izpodbijanih določil volilnega zakona, ki ga je ustavno sodišče v okviru primera Ljubić tudi razglasilo za protiustavno, predvideva, da mora biti v dom narodov iz vsakega od desetih kantonov Federacije BiH delegiran najmanj en predstavnik Bošnjakov, Hrvatov in Srbov, čeprav v katero od kantonalnih skupščin na podlagi proporcionalnega volilnega sistema ni bil izvoljen noben predstavnik katerega od treh konstitutivnih narodov. Da bi preprečili situacijo, da ne bi bilo mogoče razdeliti vseh v skladu z ustavo določenih mandatov, je v okviru volilne zakonodaje predvideno, da osrednja volilna komisija sama za predstavnike imenuje kandidate s strankarskih list z razmeroma velikim številom osvojenih glasov iz drugih kantonov. V praksi se je zato po volitvah v kantonalne skupščine pri dodeljevanju mandatov za dom narodov vedno znova dogajalo, da so bili hrvaški predstavniki iz kantonov, v katerih je hrvaško prebivalstvo v manjšini, delegirani v dom narodov, da je bila hrvaška kvota zapolnjena. V tem je dr. Ljubić videl kršitev ustavnopravno opredeljenega načela sorazmerne etnične zastopanosti in Dragan Čović, predsednik HDZ BiH, jo vidi še danes.
Kršitev pravice konstitutivnih narodov
V utemeljitvi ustavne pritožbe sta omenjena predvsem dva argumenta. Prvi je, da je bilo na tak način kršeno načelo enakosti vrednosti uspeha za vsak hrvaški mandat. Poleg tega – kar je pravzaprav osrednji argument utemeljitve ustavne pritožbe – hrvaških predstavnikov na podlagi različnih etničnih struktur prebivalstva v kantonih kot volilnih okrožjih ne volijo samo volivci, ki se subjektivno opredeljujejo za Hrvate, ampak seveda tudi bošnjaški, srbski in "drugi" volivci. Zato je dr. Ljubić, danes pa to počne Dragan Čović, ko je v intervjujih za bosansko-hercegovske in hrvaške medije z "legitimno zastopanostjo" utemeljeval nujnost volilne reforme, vedno znova trdil, da gre pri tem, da hrvaške predstavnike delegirajo taki volivci, za kršitev kolektivne pravice konstitutivnih narodov do sorazmerne etnične zastopanosti. Zato že tedne, če ne celo mesece poteka razprava o volilni reformi, ki je menda nujna, saj razsodba bosansko-hercegovskega ustavnega sodišča v primeru Ljubić vse do danes ni bila ustrezno udejanjena.
Kako torej oceniti te pravnopolitične zahteve in predloge skozi njihovo pravno utemeljitev in politične posledice v geopolitičnem kontekstu predloga razdelitve suverene države in članice OZN Bosne in Hercegovine?
Najprej je treba navesti, da je ustavno sodišče v zakonu o volitvah zapisano določilo o "minimalni zastopanosti" z enim Bošnjakom, enim Hrvatom in enim Srbom iz vsakega od kantonov ob upoštevanju načela etnične zastopanosti pri sestavi zgornjega doma parlamenta oziroma doma narodov Federacije BiH v svoji razsodbi leta 2016 razglasilo za protiustavno. Toda ker parlament Federacije BiH te protiustavnosti ni odpravil v naloženem roku, je ustavno sodišče po izteku tega roka v drugi razsodbi protiustavni odlomek člena zakona o volitvah uradno razveljavilo, kar pomeni, da ga ni več dovoljeno uporabljati. Pravno gledano je bila s tem razsodba v primeru Ljubić v nasprotju s trditvami predsednika HDZ BiH udejanjena. Ta sklep se je izkazal za pravno zavezujočega tudi zato, ker ustavno sodišče v nasprotju s trditvami v pritožbi za protiustavno ni razglasilo določila zakona o volitvah, ki predvideva dodelitev mandata kandidatu iz drugega kantona. Tako v zakonu o volitvah ni nobene luknje, ki bi jo bilo treba odpraviti s spremembo zakona. Jasen dokaz za to so splošne volitve leta 2018, izvedene v skladu s pravnim položajem, kakršen je nastal po razsodbi ustavnega sodišča.
Neudejanjene razsodbe
Poleg tega je zahtevo HDZ BiH po "legitimni zastopanosti" mogoče uskladiti s pravno opredelitvijo izključno etnično-nacionalne zastopanosti in vseh drugih izključujočih oblik zastopanosti, nikakor pa ne z že izrečeno razsodbo ustavnega sodišča o "konstitutivnih narodih", ki prepoveduje individualno etnično diskriminacijo državljanov, in tudi ne s celo vrsto razsodb Evropskega sodišča za človekove pravice, ki vse do danes še niso bile udejanjene, ker je za to nujna sprememba daytonske ustave, o kateri pa etnično-nacionalistične stranke vseh treh konstitutivnih narodov, ki imajo v parlamentu večino, niti ne razmišljajo, četudi je Evropska komisija leta 2019 to določila kot pogoj, da bi BiH na podlagi njene prošnje dodelili status kandidatke za članstvo v EU.
Po razsodbah v primerih Sejdić in Finci proti BiH leta 2009, Zornić leta 2014, Šlaku leta 2016 in Pudarić iz decembra 2020 je jasno, da je v daytonsko ustavo v korist vseh treh konstitutivnih narodov vpisan etnično-nacionalni proporc za predsedstvo in dom narodov v nasprotju s tretjim členom prvega dodatnega protokola k evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, saj izključuje pasivno volilno pravico vseh tistih državljanov, ki se nočejo opredeliti kot pripadniki enega od treh konstitutivnih narodov ali se sploh nočejo izreči glede svoje etnične pripadnosti ali imajo kljub opredelitvi o svoji narodni pripadnosti stalno prebivališče v "napačni" entiteti.
Če bi hoteli pravnotehnično udejanjiti zahtevo HDZ BiH po "legitimni zastopanosti", bi v vsakem primeru prišlo do etnične diskriminacije volivcev. Tem pa je, kot je razvidno iz nenehno navajane sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, zagotovljena individualna pravica, da se jim ni treba subjektivno opredeliti glede svoje narodne/etnične pripadnosti, ki jih ščiti pred etnično diskriminacijo. Ta njihova pravica ni zapisana samo v evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, ampak tudi v tretjem členu okvirne evropske konvencije za zaščito narodnih manjšin, ki je v skladu z aneksom številka ena k daytonski ustavi del ustavnega prava BiH in jo je treba zato v skladu z opredelitvijo ustavnega sodišča BiH neposredno spoštovati.
"Reforma"
To pomeni, da na politično zahtevo HDZ BiH po reformi volilne zakonodaje, s katero bi zagotovili "legitimno" zastopanost, nikakor ne bi smeli gledati kot na nekaj nujnega za udejanjenje razsodbe bosansko-hercegovskega ustavnega sodišča v primeru Ljubić. Pravno udejanjanje te zahteve bi bilo prej v nasprotju z določbami ne le daytonskega ustavnega sistema, ampak tudi Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Če bi predstavniki "mednarodne skupnosti" podprli te predloge, bi uporaba načela izključno etnično-nacionalne zastopanosti, čeprav le v primeru zgornjih domov parlamentov na ravni države in entitet, v BiH še dodatno okrepila ozemeljsko delitev in institucionalno etnično-nacionalno segregacijo. S tako "reformo" volilne zakonodaje bi naredili velik korak nazaj, zlasti po številnih prizadevanjih mnogih akterjev in znova prebujenem upanju bosansko-hercegovskih državljanov, ki so do grla siti etnokratsko strukturirane kleptokracije.
≈
Joseph Marko je zaslužni profesor primerjalnega ustavnega prava in političnih znanosti na Univerzi v Gradcu. Med letoma 1997 in 2002 je bil eden od mednarodnih sodnikov na ustavnem sodišču BiH.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
