Marko Crnkovič
Matjaž Gruden se je z odobravanjem sprijaznil z dejstvom, da sem njegovo nepozabno vlogo glavnega junaka v Sreči na vrvici omenil šele na koncu najinega pogovora. Na začetku njegove odraslosti, ko je postal medijsko spet zanimiv zaradi stvari, ki s filmom nimajo nobene zveze, se je mnogim novinarjem namreč zdelo fascinantno ugotavljati, kaj je ratalo iz plavolasega fantiča, ki je bil leta 1977 - star dvanajst let - otroška filmska zvezda.
Matjaž Gruden je pravnik. Diplomiranec ljubljanske Pravne fakultete in podiplomiranec Evropskega kolidža v Brugesu. Danes direktor za demokratično participacijo pri Svetu Evrope. Kar pokriva izobraževanje - tudi za demokratično državljanstvo -, mladinsko politiko in sodelovanje, kulturo in kulturno dediščino ter zaščito okolja. V okviru njegovih pristojnosti sta tudi Platforma za zaščito novinarjev in filmski sklad Eurimages. (To je tista špica, ki jo pred vsako projekcijo zavrtijo v Kinodvoru.) Prej bil direktor za strateško planiranje, namestnik direktorja kabineta generalnega sekretarja, politični svetovalec in pisec govorov generalnega sekretarja in predsednika Parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Še prej - pred Svetom Evrope - pa diplomat MZZ v Bruslju.
Na domačem terenu pa se je Matjaž Gruden etabliral kot poznavalec vijug demokracije - zlasti klasične, povojne liberalne demokracije, namreč svobode s poštenimi socialnimi varovalkami - in kritik njenih eventualnih slovenskih deviacij. Ki jih ni malo.
Dobro zanj in za nas, da je v diplomatski službi: njegove profesionalne deformacije so vljudnost, zadržanost, natančnost, neprepirljivost, angleški cinizem, nenakladaška podkovanost in prisrčna resnicoljubnost. Stranski učinek tega pa je, da piše predolge tekste, ker mu je najbrž škoda vsake besede. Ampak o tem seveda ne polemiziram.
Kaj je narobe z mirovniki
Tiste dni, ko sva se dobila - 5. aprila -, je bila v središču pozornosti Alenka Jeraj, ki je s svojim znamenitim poslanskim vprašanjem o številnih posilstvih samo v Ljubljani in samo v prvih treh mesecih tega leta v bistvu parafrazirala Racov odgovor v filmu U raljama života, ko mu Mira Furlan reče: "Ajde, Janez, reci, koliko puta si bio na Triglavu?" - on pa (po slovensko, seveda): "Sedeminpetdesetkrat."
Začela pa sva z Ukrajino. Matjaž je med zagovorniki vojaške oz. orožarske pomoči Zahoda napadeni državi. Seveda pa ni jastreb ali vojni hujskač, kot takim rečejo mirovniki. Če bi bili vsi tako pametni in zmerni kot Gruden, bi bilo na svetu bolje in lepše. Morda ne bi bil (takoj) mir, ampak o mirovnikih - ki jim pravi "tako imenovani" - ima marsikaj povedati.
Mirovniki, skratka, so si vzeli pravico do mirovništva in zmerjajo z vojnimi hujskači vsakogar, ki zagovarjajo pomoč Ukrajini. Prepričan pa je, da ima več argumentov kot oni v svojih pogledih, kako do miru priti. Oni pravijo, da se vojna mora končati - kar je seveda lepa misel. Našli so način, kako ustaviti Ukrajino oz. jih prepričati, da sprejmejo mir. Niso pa odgovorili na vprašanje, kako ustaviti Rusijo. Kako prisiliti Putina, da vojno konča.
Ne Jože P. Damijan ne kdorkoli od teh mirovnikov, ki pišejo pisma, ni odgovoril na to vprašanje. Oni si samo želijo miru, ker imajo radi mir, in govorijo, da so tisti, ki Ukrajini pošiljajo oborožitev, proti miru. In da so zato vojni hujskači. Sam pa misli, da se bo Putin začel pogajati takrat, ko bo ugotovil, da bo s pogajanji dosegel več kot z orožjem. In si želi, da do tega pride čim prej.
Kaj pa če Putin dobi preveč? V moralnem smislu preveč? Glede na to, da je agresor …
Tu si ne bi upal dajati moralnih oz. etičnih sodb v imenu Ukrajincev. Ukrajinci so tisti, ki se bodo odločili, kaj bodo v tej situaciji pripravljeni sprejeti, da se bo vojna končala. Misli, da jim je treba pomagati, da ne bodo prisiljeni sprejeti kakršnihkoli pogojev in da ne bodo ostali prepuščeni sami sebi. Če jim nehamo pomagati, bodo morali sprejeti kakršnekoli pogoje.
Pri tem miru gre za več kot za etiko. Gre za to, da nekateri tretirajo agresijo na Ukrajino kot napol legitimen način, da se stvari uredijo, da se meje malo premaknejo, da se ljudje malo preseljujejo - in da bo potem mir. V Donbasu so bile težave, tam živijo Rusi, tam bomo malo premaknili meje, potem pa bo mir.
Če bi hotel Putin dejansko pomagati rusko govoreči populaciji na ozemlju Ukrajine, bi to lahko naredil na drugačen način in jim s tem tudi bistveno bolj pomagal. Kar se zdaj dogaja v Ukrajini, je samo zadnja instanca - zaenkrat zadnja - Putinove ideološke orientacije, ki jo že od samega začetka gradi na konfliktu in vojni. In seveda na civilizacijskem spopadu z Zahodom. To je temelj njegove oblasti. Zato si ni mogel dovoliti, da na Rusijo mejila Ukrajina, ki se je pri vseh svojih težavah odločila, da bo imela demokracijo. Nekako se je še sprijaznil s tem, da imajo demokracijo baltske države. Da pa bi liberalno demokracijo imeli Ukrajinci, je pa za Putina oz. za Rusijo preveč nevarno.
Simultano prevajanje v ruščino
Putina moti, pripomnim, da je Rusija vedno bolj obdana z NATO paktom.
To mu gotovo ni všeč, ampak to ni bil razlog za vojno v Ukrajini. O tem se veliko govori. Teza, da je bil Putin v vojno prisiljen, ker je NATO ogrožal Rusijo, je zelo razširjena, a je na trhlih temeljih. Še leta 1997 sta Ruska federacija in NATO podpisala sporazum o sodelovanju. V dokumentu je jasno pisalo, da gre NATO skozi zgodovinski proces, ki se bo nadaljeval in da ta proces pomeni tudi širitev. In pod ta dokument se je Putin mirno podpisal.
Gruden je takrat v Bruslju kot slovenski diplomat delal z veleposlaniki, zadolženimi za EU in NATO, in videl, kako v dvorani, kjer je zasedal NATO, urejajo kabino za simultano prevajanje v ruščino. Taka je bila v 90. letih slika odnosov med NATO paktov in Rusijo. Zbliževanje, sodelovanje, imenovanje ruskega veleposlanika pri Severnoatlantski zvezi. Tisto, kar se je takrat dogajalo, ni bila širitev, ki bi Rusijo presenetila.
Toda pozneje je Putin začel graditi oblast na konfliktu in na občutku ogroženosti Rusije s strani Zahoda. In na tem, da je NATO glavni sovražnik, na katerega se mora odzvati. V članicah NATO pakta, ki so mejile na Rusijo, do leta 2014 ni bilo vojaških baz in enot. In kaj se je potem zgodilo? Ruska vojska je zasedla Krim. Šele takrat je NATO začel pošiljati enote v države članice, ki mejijo na Rusijo.
Že, že. Ampak potem je leta 2008 NATO na vrhu v Bukarešti povabil Ukrajino in Gruzijo.
Povabil ju je k sodelovanju. V zameno za to, da se odpovesta jedrskemu orožju. Skratka, ta slika uboge Rusije, ki se mora braniti, ne temelji na resnih dejstvih. Je pa Rusiji prav zdaj uspelo podaljšati svojo mejo z državami NATO pakta z nekaj sto kilometrov za tisoč tristo kilometrov.
Od Takosa do Neuhausa
Zdaj se pogovarjava v Ljubljani. Ker sem v Strasbourgu že bil - v začetku julija leta 1989 par ur, če se prav spomnim, ko sva se s takratno punco tam ustavila na poti v Pariz na proslavo ob dvestoletnici francoske revolucije -, se je Mohamed Gruden moral potruditi k meni.
Začelo se je v bistvu že nekaj dni prej. Konkretno 1. aprila, ko se je potrudil celo v Maribor. Tam je kot eden od nominirancev za Večerov bob leta prisostvoval - kot prvič (in verjetno ne zadnjič) v življenju celo jaz - na istoimenski prireditvi v tamkajšnjem gledališču.
Nisem ga nameraval že tam in takrat intervjuvati, sva se pa končno malo bondala. Gruden namreč spada med ljudi, ki jih poznam - ali vsaj mislim, da jih - že tako rekoč od nekdaj, nisva se pa nikoli družila, niti sodelovala. Do pred leti, ko sem ga kot Večerovega kolumnista začel objavljati v okviru sindikacije na Fokuspokusu.
Iz teatra smo šli skratka najprej v enega od tistih lokalov v Poštni ulici, ki si ga nikoli ne zapomnim, potem za vogal na Glavni trg v Living Room, nakar še v Takos. Ker da je tam še vedno super. Ne vem, ker sem bil tam samo enkrat, dvakrat davno na nekih obloženih tortiljah. A tak razvrat je bil zame že too much in ura pozna in sem hitro šel, Gruden pa malo za mano. Ostali so za božjo voljo končali v Niagari.
V bolj namenskih okoliščinah sva se torej dobila nekaj dni pozneje v Ljubljani, v novem baru Neu v Neuhausu. (Se opravičujem za ta pleonazem.) Lokacijo sva izbrala strateško, da bi imela pregled nad RTV in Bangladešem, pa še oba - sploh on - imava blizu.
Whataboutizem
Kaj pa problem whataboutizma? Tako imenovanega kajpaonizma? Da ko nekoga slišiš nekoga ali nekaj kritizirati, rečeš, že mogoče, ampak kaj pa to ali ono, kaj so pa ti takrat in takrat naredili. Mirovniki, recimo, ki take kot Gruden kličejo vojni hujskači, radi rečejo: hej, kaj pa ameriški imperializem, intervencionizem, hegemonija, puči, okupacije, kao mirovne ekspedicije … - da zahodne nadvlade nasploh niti omenjamo. Zakaj pa tega ne obsojate? To je ultimativno vprašanje, s katerim kao zabijejo sogovornika.
Gruden je oster, toda razumevajoč kritik whataboutizma. Ker ja, razmišlja: če kritiziraš Rusijo, te bodo hitro - še posebej na družbenih omrežjih, pa tudi v javnosti nasploh - vprašali: Kaj pa to in to? Kaj pa Izrael? Kaj pa Savdska Arabija? Kaj pa Bližnji Vzhod? Kaj pa Libija? Kaj pa Amerika nasploh?
Načeloma se s tem strinja. Ampak če nekdo kritizira ameriško ali izraelsko politiko, boš redko slišal vprašanje: Kaj pa Rusija? To dvoje ni simetrično. To je že en pokazatelj.
Če gledamo širše, se pa strinja, da je kolektivni Zahod tisti, ki je pripravil teren za razmah agresivnega, nacionalističnega, skrajno desnega, avtoritarnega populizma. V najbolj maligni obliki ga impersonira Putin. Toda v drugačnih oblikah to obstaja tudi drugje. Tudi v Ameriki. Ker so načini, kako se je svet v zadnjih desetletjih loteval problemov liberalne demokracije, mnoge ljudi potisnili v naročje tistih, ki so jim ponujali alternativne rešitve. Domnevne rešitve, seveda.
Ampak če se vrneva k Rusiji: dejstvo je, da je to, kar Putin dela - pa tudi odnos mnogih ljudi in držav in celih delov sveta do tega, kar dela -, posledica ravnanja kolektivnega Zahoda. Stvari nam ne bo uspelo postaviti na bolj normalne, varne, stabilne, demokratične, mednarodnopravno veljavne temelje, če se Zahod ne bo vzel v red. Amerika in vsi ostali. Težko je kredibilno obsojati kršitve mednarodnega prava, če jih kršiš tudi sam. Nekatere stvari v določenih primerih obsojamo, v drugih pa ne. Če obsojaš odnos do novinarjev v Rusiji - recimo to, kar se je zgodilo z Ano Politkovsko in drugimi - zaprtimi, zastrupljenimi in ubitimi -, potem ne moreš samo malo godrnjati v brado, češ, kako lahko Savdijci pošljejo eksekutorje v Istanbul razsekat na kose svojega novinarja. Ali pa če izraelska vojska strelja na novinarko Al Jazeere, čeprav se iz helikopterja vidi, da je novinarka.
Te stvari so pomembne. To vpliva na to, kako velik del sveta gleda na svetovno dogajanje. Ni presenečenje, da se ni ves svet pridružil Zahodu v obsodbi agresije Rusije na Ukrajino. Velik del sveta je izgubil zaupanje v Zahod. Ker je Zahod reagiral dvolično. Zato se do neke mere - ne sicer argumentativno, pripominjam - strinja s pripombami whataboutistov.
A kot rečeno: zakaj pa bi morali izbirati? Zakaj se spravljamo v situacijo, v kateri je edini način, da se znebimo Pax Americane, odločitev za Pax Kremliano? Pa še Pax Tiananmeno bi za nameček? To je past, ki smo si jo nastavili. Kritike Zahoda so upravičene. Dejansko si mnogi tako zelo želijo, da bi jih Amerika dobila po gobcu, da so pripravljeni sprejeti in podpreti karkoli, da bi se jim želje uresničile.
Toda če se jim bodo uresničile, bodo to zelo obžalovali. Gruden si ne želi, da bi se to zgodilo. Amerika mora veliko spremeniti v svojem odnosu do sveta, saj je v resnih težavah. Del stvari, ki se dogajajo v Rusiji, se dogajajo tudi v Ameriki - in so zato tudi bolj nevarne. Nikakor pa ni rešitev, da nam zdaj Putin in Xi uravnotežujeta svet.
Še kak Trump se spet umanjka …
No, to je ta trio fantastikus.
Politična korektnost in wokizem
Že mogoče, pripominjam. Ampak na žalost to ni vse. Vse to - kar je sicer razumljivo in kar povzroča tudi pojmovno in argumentativno zmedo, ne samo socialnih in političnih problemov - so namreč tudi problemi liberalne demokracije. Tudi ta ima svoje ekstreme. Politično korektnost, recimo, da niti ne govoriva o wokizmu. Insinuiram, skratka, da tako imenovani iliberalci zaznavajo v družbi probleme, ki jih nihče ne more zanikati, vendar jih oni sami znajo izkoriščati v svoj prid.
Glede opletanja z wokizmom je Gruden zadržan. Dvomi, da je upravičeno to samokritično posipavanje s pepelom, češ v liberalizaciji družbe smo mogoče šli predaleč, ni nam uspelo prepričati ljudi. Problemi so globlji. Ekscesov, ki mu jih serviram, Gruden ne bi okarakteriziral kot liberalne demokracije going wild. Problem liberalne demokracije je v tem, da dejansko funkcionira na pogodbi, da bodo ljudje jutri živeli bolje kot danes. Tako funkcionira že vse od časov po 2. svetovni vojni, do neke mere celo že od časov po 1. svetovni vojni. In ta pogodba se je začela lomiti v 70. in še posebej v 80. letih prejšnjega stoletja z drugo industrijsko revolucijo.
Prva stvar je, da pri odzivu na sovražni govor nikoli ne smemo pozabiti na pomen svobode govora za demokracijo
Takrat je ogromno ljudi na Zahodu ostalo brez zaposlitve, brez prihodnosti. Politika je začela ignorirati dejstvo, da je za funkcioniranje liberalne demokracije potrebna socialna zaščita prihodnosti in da mora država delovati tako, da ščiti posameznika skozi vzdrževanje sistemov javnega zdravstva, kulture in šolstva. Toda na to je začela gledati kot na stroške.
Takrat se je začel wokizem. Del politike je pozabil na socialno dimenzijo, na socialni imperativ liberalne demokracije, brez katerega ne more delovati. Obenem pa je bil zelo glasen v zvezi s političnimi svoboščinami in pravicami družbenih manjšin. In to je bila priložnost, ki so jo demagogi in populisti znali izkoristiti. Ta domnevni razkorak med socialnim položajem mnogih in pravicami družbenih manjšin - LGBT, enakopravnost žensk, priseljenci itd. - so demagogi pograbili z obema rokama. Liberalne wokizme so začeli prikazovati kot razlog, zakaj gre tem ljudem slabo. To je razlog, zakaj se je začel kulturni boj, ki še danes traja. Veliko ljudi je prepričanih, da so pravice, ki jih kot družba priznavamo določenim manjšinam, nezaslužen privilegij na njihov račun. Privilegij v njihovo škodo. Da so zaradi tega brez prihodnosti.
Pa še to: če ljudi spodbudiš, da izbirajo med osebnimi svoboščinami ter individualnimi in političnimi pravicami na eni strani in med ekonomskim preživetjem na drugi, se bodo vedno odločili za ekonomsko preživetje. Večina bo vedno pripravljena žrtvovati politične svoboščine v zameno za obljubo ekonomskega preživetja.
Populisti sicer niso uspešni pri izpolnjevanju teh ekonomskih obljub, pravi Gruden. So pa uspešni v tem, da gradijo na razočaranju in jezi. Ves ta kulturni boj in populistična paradigma temeljita na tem, da populist - tudi ko ni uspešen - in uspešen ni nikoli - s to svojo neuspešnostjo povzroči še več nezadovoljstva, razočaranja in jeze in strahu. Tako se to vrti v začaranem krogu. In ker tega ne moreš spremeniti, populisti sploh ne morejo izgubiti.
Sovražni govor
Seveda si ne morem kaj, da ne bi načel tudi teme sovražnega govora in tako imenovane svobode govora. Pri nas je to po mojem malo zmešano, zato bi z Grudnovo pomočjo to rad razčistil.
Sovražni govor je lahko (samo) razžalitev po 158. členu Kazenskega zakonika, medtem ko je sovražni govor proper po 297. členu, če spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost do manjšin oz. deprivilegiranih. Pri čemer je treba upoštevati tudi asimetrijo družbene moči med tistim, ki sovražni govor izreka, in tistim, ki mu je namenjen.
Pri nas pa opravičujemo sovražni govor s svobodo govora, ki si jo vsi lastijo in ki dejansko tudi vsem pripada. Meni osebno kot novinarju se ne ljubi imeti potrpljenja z vsakim bedakom, ki se sklicuje na svobodo govora. Gruden pa verjetno ima kakšno bolj diplomatsko razlago?
Seveda jo ima. Prva stvar je, da pri odzivu na sovražni govor nikoli ne smemo pozabiti na pomen svobode govora za demokracijo. Ker lahko z najboljšimi nameni naredimo veliko škode. Druga stvar pa je, da moramo jasno dati vedeti, kaj mislimo in o čem govorimo, ko govorimo o sovražnem govoru.
Zmeda se največkrat pojavlja zato, ker nekateri razumejo kot sovražni govor samo tisto, kar je tako nevarno, škodljivo, agresivno, da je pravna intervencija oz. kazenska sankcija možna ali celo potrebna. Kar pomeni, da vse tisto, kar ni prepovedano, ni sovražni govor. Če gledamo samo na ta vrh ledene gore, nastane problem, da se ne zmenimo za velik del govora, ki je sicer res sovražen, nevaren in škodljiv, ampak ne dosega visokega praga, potrebnega za intervencijo.
Začela pa sva z Ukrajino. Matjaž je med zagovorniki vojaške oz. orožarske pomoči Zahoda napadeni državi
Ko so v Svetu Evrope pripravljali priporočila, kako se zoperstavljati sovražnemu govoru, so pravniki predlagali razlikovanje med legalnim in ilegalnim sovražnim govorom. To se grdo sliši, vendar je s pravnega vidika možno logično pojasniti.
Kaj torej narediti s tem v narekovajih legalnim sovražnim govorom, ki ga je največ? Tudi tak sovražni govor je lahko nevaren, ker z rahljanjem standardov govora ustvarja okoliščine, v katerih lahko pride do diskriminacije ali celo do nasilja do posameznikov ali skupin. Zato je treba najti načine, kako na to reagirati, ne da bi prehitro in pregloboko posegli v svobodo govora, brez katere ni demokracije. Zato Evropsko sodišče za človekove pravice ščiti tudi tisti govor - ali ga vsaj smatra kot legalnega -, ki žali, vznemirja in šokira.
Hmm. Kaj žali, vznemirja in šokira, je zelo relativno.
Seveda, ker tu je še tretji problem. Pri vsem tem govorjenju o sovražnem govoru, pri vseh teh medsebojnih obtožbah nihče nima Geigerjevega števca - ker ne obstaja -, ki bi takoj zapiskal in nam omogočil prepoznavanje sovražnega govora. Vsako sodišče lahko odloča in mora odločati o tem, ali gre za nezaščiten govor, kot temu reče strasbourško sodišče - torej ilegalni sovražni govor, ki ga 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic ne ščiti -, ali pa za nezaščiten govor, ki si kljub svoji neprimernosti zasluži varovalko svobode govora. Sodišča lahko o tem odločajo samo v vsakem posameznem primeru glede na konkretne okoliščine. Ker isti diskurz je lahko v določenih okoliščinah nesprejemljiv, vendar legalen, v drugih pa ne. To je težava.
Ja, ampak težava je tudi v tem, da je primernost ali neprimernost oz. stopnja vznemirljivosti, žaljivosti, nesprejemljivosti odvisna od nenapisanih družbenih norm.
Odvisna je od politične, demokratične, družbene kulture. Ki pa seveda ne pridejo same od sebe.
No, temu lahko rečeš politična kultura, lahko pa tudi kinderštube.
Kinderštube
Tukaj je potreben intermezzo za malo globlji razmislek o tako imenovani kinderštube. To pa zato, ker so Matjaža Grudna napadali (per negationem) pod točno to pretvezo. Moj sogovornik jo zagotovo ima, kinderštube, in to je za desničarske propagandiste kronski dokaz, da ga denuncirajo, da je otrok privilegiranih staršev. Njegov oče je bil namreč Igor Gruden, znan novinar stare šole, najprej pri Dnevniku, potem na televiziji. Če da ne bi imel foter zvez in poznanstev, Matjaž ne bi nikoli dobil glavne vloge v tistem bednem indoktrinativnem filmu, v katerem so socialistično bedo blokovskih naselij z otroki in novofundlandci na dvoriščih prikazovali v rožnatih barvah. Nakar so še staknili očetovo fotografijo z dansko kraljico - ki ga je kot ustanovitelja Društva slovensko-danskega prijateljstva odlikovala - in bog ne daj še Kučanom! Nakar si paglavec kot ponosni naslednik komunistične nomenklature še drzne govoričiti o svobodi govora in o sovražnem govoru!
Skratka, kinderštube. To se začne že v družini in v šoli, pravi udbovsko dete. Svoje pa prispevajo tudi vsi tisti, ki imajo v družbi tak ali drugačen vpliv, neko družbeno vlogo. Za Grudna je bil eden od glavnih problemov v prejšnjem obdobju predsednik republike. Zato je večkrat naredil izjemo in ga poimensko omenil. Ker ne samo da ni nikoli reagiral, ampak je tudi dajal vedeti, da nima pojma o tem, kaj je svoboda govora in kaj sovražni govor. Padel je v past: če nekaj ni prepovedano, je v redu - torej mora on to spoštovati. V mnogih ekscesnih situacijah, ko so politiki ali mediji dejansko prestopili mejo dopustnega, je zavzel stališče, da ne more predsednik namesto sodišča ali tožilstva odločati, ali je šlo nekaj čez mejo oz. ali je potreben pravni poseg. Ampak tudi če se tožilci ne odzovejo, to še ne pomeni, da se človeku na njegovi funkciji ni treba odzvati. Mora se odzvati. Če se ne, banalizira in legitimizira nekaj, kar je zelo narobe in nevarno.
Kopriva 57
To Gruden ilustrira s tem, kar se je kazalo v zadnjih dneh, ko je poslanka izjavila nekaj popolnoma izmišljenega. Noče soditi o tem, ali bi ta izjava morala biti pravno sankcionirana, ker nima tega Geigerjevega števca. O tem lahko odloča samo sodišče. Pričakuje pa obsodbo. Ali vsaj mnenje. Ne moreš biti tiho in reči, da to pač moramo spoštovati, ker tožilci niso intervenirali. Zato je predsednica ravnala pravilno, ko je to obsodila. S tem ni posegla v svobodo govora gospe poslanke. Predsedničin predhodnik pa je trdil, da se ne bo oglašal, ker spoštuje svobodo govora. Predsednica s svojo obsodbo ni omejila poslankinih pravic. Poslanka lahko še naslednjič reče nekaj takega, bo pa zato morala sprejeti posledice. Družbeno obsodbo, družbeno sankcijo.
Posledice? Sam ne bi bil tako ziher. Kaznovana ne bo. Niti simbolično. Verjetno bo tudi naslednjič izvoljena za poslanko.
Morda. Ampak to se dogaja zato, ker je nekdo, ki je bil zelo popularen in je še vedno, nekdo z vplivom legitimiziral tak diskurz. S tem je omogočil, da človeku ni treba sprejeti posledic za problematičen diskurz in da je lahko celo koristen za nabiranje glasov volivcev. To je problem. In točno to: ker ji zelo verjetno ne bo treba sprejeti posledic, bo to še ponavljala. S tem doseže, kar hoče. Niti ji nihče ne reče: Gospa, to je pa narobe.
No, pol Slovenije se je nad tem dva, tri dni zgražalo. To ni dovolj? Obsoditi jo morata predsednik ali predsednica?
Ne moreš tako karikirati in reči, da obstaja samo en človek, ki mora to narediti. Če govorimo o tem, kako dvigniti nivo politične in demokratične kulture in javnega diskurza, je to mogoče narediti na različne načine. To je proces, to ni dogodek. To se mora dogajati v dialogu. Tudi na individualni ravni. Še posebej to velja za tiste, ki so bili izvoljeni. Ne pa da v imenu spoštovanja svobode govora tolerirajo diskurz gospe poslanke. Ali recimo antisemitske tvite bivšega ustavnega sodnika in bivšega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice. Če se delamo, da tega ne opazimo in na to ne reagiramo, postane antisemitizem samo banalen del politične kulture. Nekateri so proti antisemitizmu, nekateri pa so pač za!
Na dohvat ruke
Ampak nekaj mi še vedno ne gre iz glave: kaj naj naredimo s to svobodo govora? Je to zasluga družbenih omrežij oz. razpoložljivosti javnega izjavljanja, ki jo ponujajo? Da je skoraj vsak govor že tudi javni govor? Včasih je nekaj veljala meritornost. Dostopa do javnega izjavljanja ni imel kdorkoli. Pa tudi če ga je imel, je moral imeti zasluge. Pravico do javnega izjavljanja si si moral zaslužiti. Danes pa lahko kdorkoli reče karkoli - in bo tudi upoštevan.
Tega, kar doživljamo, pravi Gruden, ne moremo pripisovati samo temu, da so se nam zgodila družbena omrežja. To je stvari sicer pospešilo, vendar so ljudje znali širiti sovraštvo v vseh obdobjih. Henry Ford je porabil četrt milijona dolarjev za to, da je natisnil zelo veliko Protokolov sionskih modrecev in jih razpečeval kupcem forda T. Po mojem je razdelil Protokolov več, kot je prodal T-jev - in prodal jih je zelo veliko. To je vedno obstajalo. Res pa je, da je z družbenimi omrežji, ko je tehnologija to omogočila, to eksplodiralo. Ampak tega se ne moremo lotevati tako, da gledamo samo na stran ponudbe. Pozabljamo na stran povpraševanja. To se širi tudi zato, ker vedno več ljudi išče te informacije, ta sporočila, to vrsto govora.
Saj jih ne iščejo. Najdejo jih, ker so na dohvat ruke.
Ne, ne. Na dohvat ruke niso samo sovražni govor, dezinformacije in laži. Vse je na dohvat ruke. Najdeš lahko tudi pozitivne informacije. Prišli smo v situacijo, ko ljudje zavestno iščejo informacije v narekovajih. Sporočila in vsebine in diskurze iščejo ne zato, ker si želijo resnico, ampak kot potrditev tistega, kar že verjamejo in kar emotivno potrebujejo.
Pa saj to je bistvo socialnih omrežij!
Ja, ja, to že. Ampak če te potrebe ne bi bilo … Odkod prihaja ta potreba? Povezana je z eksplozijo nezaupanja do vsega institucionalnega in etabliranega. Nezaupanja ne samo do politike, ampak tudi do demokracije, do liberalne demokracije, do časopisov, medijev, do univerze, do znanosti … Do vsega!
Seveda, ampak ljudje so se vedno najraje družili s sebi podobnimi kot pa z drugače mislečimi.
Ne gre samo za to. Ponižani in razžaljeni so v resnici ponižani in razžaljeni. Ne moreš imeti delujoče demokracije, če ta temelji na sistemu, ki velik del ljudi strukturno potiska na rob in jih marginalizira. Ne gre samo za revne. Ljudje se lahko počutijo marginalizirane iz različnih razlogov. In ta sredinec, ki ga kažejo, je oblika revolta, s katerim iščejo občutek (samo)spoštovanja in dostojanstva, ki ga od drugih ne dobijo. Institucije odtujenih elit jim tega ne dajo. Zato nočejo verjeti temu, kar piše v časopisu. Zato nočejo verjeti znanstveniku, če reče, da jim bo vakcina pomagala. Čeprav večina to ve. Ampak emocionalna emancipacija je močnejša droga kot potreba po resnici in dejstvih. Tudi pri tej poslankini izjavi o migrantskih posiljevalcih. Vsi so vedeli, da to ni res. Tudi ona je najbrž vedela, da ni res.
Vedno se najde kdo, ki je pripravljen verjeti, da je nekaj res. Karkoli.
To velja za nekatere. Bi si pa drznil trditi, da za velik del ljudi ne. Tudi če sami pri sebi vedo, da nekaj ni res, je velika napaka, da jih zmerjamo z butci in nevedneži. To nas ne bo pripeljalo nikamor. Večina - tudi tisti, ki so poslankino izjavo lajkali in zahtevali odgovore policije - je vedela, da v prvih treh mesecih tega leta v Ljubljani ni bilo sedeminpetdeset migrantskih posilstev.
Je pa še nekaj drugega, konča Gruden. Gre za komunikacijo, ki je del instrumentarija avtoritarnega modela politike. Če svoje sledilce prepariraš z lažmi in zahtevaš vedno bolj avtomatičen in vedno manj kritičen odziv oz. podporo lažem, s tem ritualno vzpostavljaš slepo lojalnost. To avtoritarna paradigma potrebuje. To je politična paradigma, ki kritično mislečih ne samo ne potrebuje, ampak jih celo sovraži. Rečeš, da danes ni 5. april, ampak 20. maj - in vsi takoj skočijo in rečejo: "Tako je!"
