(OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Lajf in literatura Tereze Vuk: “Men je fajn bit munjena”

Marsikdo bi rekel, da je slab zgled. Ampak ravno zato ima veliko fanic. Ker si upa narediti in napisati - in živeti - to, česar si one same ne. Zato opozorilo: lajf in literatura nista isto. Vprašajte Terezo Vuk.

Pred skoraj osmimi leti sem dobil email od neke ženske po imenu Tereza Vuk. Bila ni ne prva ne zadnja, ki se mi je ponudila, da bi pisala kolumne - a s to razliko, da mi je že v tistih par stavkih dala vedeti, da bo ona "sto posto" kolumnistka Fokuspokusa. Emaila nisem shranil, toda po njeni kasnejši, nekoliko svobodni interpretaciji - že v prvi kolumni, se razume - se je glasil takole: "Jaz sem ta pa ta. Jaz imeti kolumna. Dejstvo."

Ko sem ji najprej vljudno nezainteresiran ali vsaj skeptičen nekaj odgovoril, je odvrnila, da morava na drink, da me prepriča. Ker da bi bila "totalna" napaka, če je ne bi angažiral.

Zvenelo je malo smešno, ampak dovolj bizarno, da me je začelo zanimati. Nekaj sem jo guglal, ampak našel ravno toliko, da sem dobil ne nujno pravilen občutek, da je to neka odštekana in marginalna alter scena. Kar ni moja skodelica kave.

In tako sva čez teden ali dva res šla na kavo. V Reformatorja, kjer do takrat še nisem bil. No, na kavo sem šel jaz. Ker medtem ko sem jaz posrebal macchiato, je ona ruknila dva pira. Čeprav je besede valjala po ustih in raztegovala s tipičnim naglasom alkoholiziranega človeka, ni delovala neprisebno in neprepričljivo, to že moram priznati. Zlahka bi se bil odločil, da jo bom odpikal kot naporno, zmešano in prenapeto luzerko - ampak je hvala bogu nisem. Dobro je vedela, kaj hoče povedati. Da je tako rekoč rojena za kolumnistko in malodane genialna. Tako kot Ronaldo, ki ga je kar naprej omenjala. Ampak teh njenih talentov da ji nihče od etabliranih medijev in založnikov in kritikov noče priznati.

Zdelo pa se mi je tudi razorožujoče simpatično, da je direktno povedala, da se je danes - dobila sva se popoldne - že fajn zakadila in nekaj popila. (In da danes ni kak ekstra dan.)

Iz izkušenj vem, da bi redne kolumne že marsikdo pisal - neglede na pismenost, zic-leder in talent -, ampak nisem še videl človeka, ki bi se tako strastno grebel, da pride nekam zraven. Pa tudi z domišljavostjo je tako pretiravala, da je bilo že kar zabavno.

Skrbelo me je samo, da ji ne bo zneslo redno pisati in oddajati. Ker ona bi kar tedensko. Iz izkušenj pa vem, da si amaterji niti v sanjah ne predstavljajo, koliko samodiscipline je za to potrebne.

Tako sem potem 1. junija 2015 objavil njeno prvo kolumno. Pod naslovom: Če ne bi mela jajc pa gobca, ne bi blo nč. Naslov sem dal jaz. Itak. Vedno ga dam. Ona še presledkov za ločili ne dela, kako bi šele naslove dajala. Poskušam se vživeti v to njeno vulgarno izražanje. Zdaj sem že zelo verziran in mi ni težko.

In po vseh teh letih lahko kot obsesivno redoljuben urednik z veseljem poročam, da je Tereza Vuk glede spoštovanja deadlinov vzorna sodelavka. Kolumne pošilja dovolj zgodaj in ob normalnih urah. Če si kdaj zaželi izpustiti kolumno, ker ima nekaj v planu - kar je zelo redko -, mi to sporoči najmanj en teden prej. Okej, enkrat ali dvakrat je šele zjutraj javila, ni v najboljši formi. Pri plus-minus štiristotih kolumnah.

Dvakratriatrija

Vmes sva bila na kavi oz. pivu še enkrat, ko je izšla njena druga samozaložniška knjiga Kolumniatrija - prva je bila Creepyatrija -, tudi v Reformatorju. (Sama je predlagala obskuren pajzl zraven Rogo-Športa na koncu Trubarjeve, ki ga zdaj več ni, tako da sem rekel, pa naj bo spet Reformator, ki je v primerjavi s tem bivšim še v redu.) Sicer pa pri teh dogovorih nikoli ne pozabi omeniti - pa tudi v kolumnah, če nanese -, da se je zanjo problem premakniti do centra, ker da jo to dela paranoično. Namreč kot sedentarno Bežigrajčanko, ki ordinira na klopcah okrog blokov ob obvoznici - in seveda v po njeni zaslugi znameniti lokalni kafani. To kulturno znamenitost zraven Mercatorja bodo čez mesec dni zaprli.

Tako da je to bil že kar napredek, ko je za najino tretje srečanje predlagala kafič pri Smeltu. Po mailu je rekla, da je tam fajn: tko mal umetniško, kao. In res: ker je bil ravno pustni torek, je bila kelnarca našemljena v Piko Nogavičko. Tereza jo je vztrajno klicala kar Pika Nogavička. Spila je tri pire. Jaz pa po uvodni kavi enega.

Duša in srce na dlani

Seveda še zdaleč nisem edini - namreč edini med tistimi, ki jo videvajo le tu in tam (četudi imajo z njo službeno opraviti vsak teden) -, ki Terezo Vuk pozna. Ker njo pozna cela Slovenija. Tako rekoč. Prvi razlog je, da ima glasen, strasten in obsežen korpus oboževalcev. Precejšen del novinarskega staža sem bil tudi urednik in lahko povem, da mi še za nikogar, ki je zame kdaj pisal, ni reklo toliko ljudi, da so njegovi ali njeni fani, kot za Terezo.

To me zelo preseneča. Saj ne, da bi jo podcenjeval, ampak res si nisem mislil, da je to danes še mogoče. To me spominja na dobre, stare čase v 90. letih, ko so mene kot kolumnista toliko trepljali po ramenih, da mi je bilo že kar nadležno.

Drugi in glavni razlog pa je, da je Tereza Vuk odprta knjiga. Če bi se hotel patetično izražati - kar pa seveda ne bi pasalo v kontekst -, bi rekel, da nosi dušo in srce na dlani.

Biti odprta knjiga lahko tudi pomeni, da ti ni nerodno. Pred nikomer in zaradi ničesar. Niti pred publiko. To je mogoče opisati z dvema, vsaj delno prekrivajočima se psihološkima paradigmama: da je bodisi iskrena in ekstrovertirana - ali direktna in dezinhibirana. Pripravljena je napisati vse. Za dober tekst že. Kot pisec vem, kako težko se je cenzurirati, če ti slučajno rata genialen, a prepovedan stavek.

Tudi ji ni nerodno uporabljati najvulgarnejšega besedišča. Pa še česa hujšega. Ni ji nerodno opisovati pripetljajev, doživetih pod vplivom substanc. Ni ji nerodno povedati, da se z nekom dol dajeta "kot dve sebični pizdi". Ni ji recimo nerodno napisati, da uporablja vibrator, če ravno ni "jebača" pri roki.

Tereza Vuk me opozarja, da v knjigi ne da ni vse res - ker je -, ampak da še zdaleč ni povedala vsega. Ker da ne more. Ne v tem selu od Slovenije. Ljudje se nočejo po knjigah svaljkat. Niti se prepoznavat. Ampak ne moreš drugim lajf uničevat. Pri sebi mi ni treba met mej, pri drugih pa moram pazit. Tako da so v bistvu skorja vsi razen njene mame in fotra (in brata) anonimni, anonimizirani. Vključno s tisto težakinjo, ki jim je med koronskimi ukrepi prihajala težit, ko so se na pingpongu pred blokom zakajali in zapijali, in ki je še kar znana. Ampak sem moral Terezi sveto obljubiti, da ne bom izdal njene identitete. Pa me zelo srbijo prsti. Sorry, ona živi z njo v istem bloku.

Ker ji godi

Po letu 2012 se je začela hvaliti, da je zmagala na tako imenovanem (amaterskem) proznem mnogoboju - kot da bi to bila neka referenca -, potem pa je začela pisati blog o svojem lajfu in iz te lepljenke/nanizanke naredila knjigo v samozaložbi. Creepyatrija: Fear of a Blank Planet. (Uf, uf.) Leta 2015 je postala moja kolumnistka. Leta 2016 je že izdala še eno knjigo kolumen, tokrat iz Fokuspokusa, z mojim predgovorom. Kolumniatrija. Naslova si nisem jaz izmislil.

Je pa zgovorno, da imata zaporedna cvetobera blogov oz. kolumen naslova z medicinsko, bodisi patološko ali terapevtsko konotacijo. Iz tega sklepam, da je to zanjo zdravilno. Pisanje zanjo izvira iz šokantnosti in čudenja nad lajfom, obenem pa je terapija. Domnevam. Že vsaj zato, če ne zaradi drugega, ker imam občutek, da ima rada pozornost in hvalo. Ker ji godi.

Kar je seveda dvoumno. Ob nekaterih njenih kolumnah sem bil na začetku včasih nesrečen. No, v dilemi. Že v predgovoru h Kolumniatriji sem pisal, da so se mi prav te najbolj depresivne zdele najboljše, po drugi pa skorajda neobjavljive. To so tiste, v katerih omenja občutek, da živi od danes do jutri, da je že jutri mogoče ne bo več, da se zamišlja nad svojo situacijo.

Še sreča, da premore smisel za ironijo in cinizem. In še sreča, da ne more skriti, za kakšno samovšečno samodestruktivno frajerko se ima. Celo v najbolj deprast stavek, v katerem govori o dilemah in travmah, zna spustiti žmohten vulgarizem - in že smo hitro potolaženi, da ni tako hudo.

Ampak v teh nekaj primerih se mi je zazdelo, da je punci treba konkretno pomagati, ne pa objavljati tekste in še dodatno vzbujati pozornost bralcev s tem, da z intelektualnim in emocionalnim senzacionalizmom posebej izpostavljam te njene rane, ki bodo folk sočutno pritegnile. Ker Tereza Vuk je naraven talent za soundbite, ki se verziranemu uredniku sami od sebe ponujajo kot učinkoviti, nespregledljivi teaserji. Bil sem pogosto v dilemi.

Pa ni dolgo trajalo. Otresel sem se strahu, da bi bil posredno odgovoren za njeno nesrečo. Raje sem se oprijel ideje, da je pisanje zanjo terapija in da na tak način pač priteguje pozornost, ki ji dobro dene. Po mojem lahko zanjo največ naredim s tem, da jo še dodatno šuntam, da ja vse napiše, da je ja čim bolj vulgarna, da je ja čim bolj odkrita, da ja nosi vse na dlani - in da ji s tem pomagam do čim več pozornosti.

Postmoderna ironija

Nakar mine šest, sedem let … - in glej, glej: leta 2023 Tereza Vuk izda 357 strani dolg roman pri Beletrini! Pri veliki, etablirani založbi. In pove še več, še bolj odkrito in še bolj vulgarno.

In ne boste verjeli - tudi bolj literarno in ne več samo publicistično.

Ko sem se lotil branja, sem bil skeptičen. Mislil sem, da bo to samo naracijska nanizanka recikliranih kolumen. Pa ni. Na koščke nasekljane zgodbe iz zanjo pomembnejših etap njenega življenja se prepletajo s tako rekoč dnevniškimi zapisi iz koronskega obdobja. Pa se ta nit potem razvije? Niti ne. Zakaj ima moj hudič krila je od začetka do konca hudournik misli in besed, ki pa ne samo da niso neorganizirane, ampak so zahvaljujoč formi zajetnega romana čisto nekaj drugega kot publicistika, napisana v nižje pogovorni ljubljanščni. Zadeva ima rep in glavo, da tako rečem. Literatura brez literarnih prijemov.

Razen na koncu. Ker ko je po 356 straneh konec bučanja, dobimo na zadnji strani spet ta njen death wish. Ne bom povedal, za kaj gre, ker spoiler alert. Povem pa lahko, da ta pol strani dolg, skoraj genialen epilog človeka preseneti in presune. Ima me celo, da bi napisal, da gre za ne preveč tipičen in že pozabljen primerek postmoderne ironije in relativiziranja avtorja in avtorskega dela. Pa ne bom, Ker se bojim, da bi v tem primeru moral vrniti diplomo iz primerjalne književnosti.

Ponosna starša

Njena mama in oče še nista prebrala knjige. Zelo jo je skrbelo in jo še vedno skrbi, kako bosta regirala. A zaenkrat je še nista. Jo pa zelo reklamirata, pravi. Ponosna sta nanjo. To ji zelo imponira. Foter jo je dal prebrat Petru Umku. A veš, un forenzični psiholog. Brat je pa prebral. In pohvalil. In priznal, da jim je marsikaj prihranila, kar se njega in njegove familije tiče. Svaka mu čast. Ker če bi res hotela vse napisat, bi bilo drugače. Samo en stavek bi drugače napisala, pa bi knjiga čisto drugače izpadla. Ampak tega ni mogla staršem naredit.

Presenečen sem, da se cenzurira. Nisem imel občutka, da Tereza Vuk kaj takega počne. Da napiše vse, česar se spomni. Mislil sem, da nekontrolirano bruha iz nje. Da je to tako rekoč njen tok zavesti, ki ga po nekem čudežu zna pretipkati in poslati old-school uredniku. En tak Finnegan's Wake po srcu mlade literarne marginalke.

Pogovor

Kako torej zveni pogovor s Terezo Vuk? Takole:

Tereza Vuk: Neee, seveda ne napišem vsega. Saj se vsak cenzurira, ne?

Marko Crnkovič: Seveda. Kaj vse sem že jaz hotel napisat, pa sem si premislil. Ampak nisem si mislil, da se ti cenzuriraš.

Valjda, da ti ne boš pisal, kako ste se zapijali pa ne vem kaj vlekli. Ti itak pišeš o tisti svoji butasti politiki. Saj nimaš jajc! Koliko je žensk, ki si upajo pisat tako kot jaz? Nobene! Po mojem niti tipa ne!

Khm. Verjetno je to posledica tega, da ljudje poskrbijo, da svetu pokažejo svojo najlepšo podobo, ne?

Zakaj, če sam sebi lažeš?

Že mogoče, ampak to ljudje pač delajo. Pa ne samo na Instagramu.

Ja, ja, mi smo perfektni, nam vse štima v lajfu … Ampak a ti pokažem sporočila bralcev? Od ljudi, za katere ne bi nikol rekel, da tko razmišljajo. Naskrivaj mi pišejo, privat, vsi depre, vsi v riti, pa z otroci, sami zblojeni. Če jim slediš po družbenih omrežjih, ne zgleda, da majo probleme. V resnici pa nimajo jajc, da bi odkrito pisali. Jaz pa nimam kaj zgubit. Celo življenje so imeli za kretena. No, pretiravam, čudna sem se folku zdela.

Skratka: vse to si upaš napisat zato, ker imaš že tako ali tako slabo reputacijo in si je moreš več poslabšat z delikatnimi razkritji?

Ma vi ne štekate logike! Zadeve sem si okol obrnila. Jaz sem zdaj ista Tereza kot prej, ampak ta stara dva sta zdaj ponosna, da sem zdaj taka Tereza. Če sem pred petnajstimi leti matki rekla, da pišem blog, je znorela, češ, kakšen blog, kdaj boš kaj nardila iz svojga življenja! Ravno prej me je klicala. Mami, intervju imam. Joj, sorry, samo da maš ti intervju. Pa sem ista kot prej. Še hujša, pri šestinštrdesetih. Jaz sem samo to okol obrnila, da so zdaj vsi tiho. Ja, kaj pa drugega? To so psihološke varke. Tako kot sem zanalašč napisala, da sem bila v žlahti z Nedo Pagon [1941–2020, sociologinjo, urednico Studie Humanitatis, sestro njene mame] pa s Stankom Vukom [bratom njenega nonota po očetovi strani, leta 1943 skrivnostno umorjenega v Trstu z ženo Danico].

To ti imponira, ne?

To so psihološke varke. Prvo je to, da bojo ljudje rekli, wow, ta pa ni glih s ceste. Druga stvar, k sem jo hotla dat vedet, pa je, da tud če si iz take familije, to ne pomeni, da ne morš zabluzit. To ne igra vloge. Ni res, da zabluzijo sam tisti, k so bli v reji. Sploh ne. Še prej zabluzijo tisti, k so bli polni dnarja. Pa še za to se gre, seveda, da je folk zdaj tih, ker si ne upajo nč rečt. Aja, pri Beletrini je izšla knjiga? Beletrini se pa ne upajo zamerit. Ker ipak, Čandru se pa ja ne bojo šli zamerit.

Čandra že itak ful ljud ne mara.

No, super! Take mam pa jaz rada! Naj nas ne marajo! Naj vsak opravlja svoj posel, kot je treba. Kaj pa je z njim narobe? Ker je kao desen?

Njegov problem je, da se ni nikoli z nikomer skregal in se postavil na nobeno stran.

E, vidiš. Ti slediš mojim kolumnam že osem let. Jaz sem ista. Nisem leva, nisem desna. Ne motijo me ne levi ne desni. Moji bralci so ravno tok levi k desni in oboji me majo radi. Zakaj bi se morala dajat na eno stran? Moj foter teb skoz sledi. Al pa Vesna V. Godina. Je rekel, foter, da je bil ful šokiran, ko je sesula Goloba. V plus, seveda. Ti si pa tud bolj pri ta levih, ne? Pa pravim fotru, kaj me to sploh briga, če je kdo lev ali desen? Koji kurac! Jaz nisem nič. Itak sem sam enkrat v življenju volila. Pirate. Ker so me vrgli na finto, da bojo legalizirali travo. Pa še zdaj čakam.

Travo bi vsi legalizirali. To vsi rečejo.

Pa sej tud vsi nasedejo! Sej je res bedno. Men skoz teži en stari pred lokalom, da mu trava smrdi. Jaz pa njemu: pa kaj, men pa smrdi tvoj pelinkovc. On pa: ne, to ni isto, pelinkovc je za zdravje, pa če jih sto ruknem. Jaz pa ne smem enega jointa skadit! To ni fer. To je totalen debilizem, da trava ni legalizirana. A bi tebi bila panika, če bi tvoja mulca kadila travo? Ziher bosta kdaj kak joint pokadila v lajfu …

Ne bi se čudil, če ga ne bi nikoli. Če že, pa ne bo konec sveta.

Vsaka stvar v mejah normale je lahk v redu. Isto kot futer. Če se boš cel dan prenažiral, tud ne bo v redu.

Ampak tudi ti se nisi takoj začela s koko zadevat, ne?

Najbrž ne, ampak tega se ne spomnim. Se pa spomnim, da sem prej travo kadila kot pa čike.

No, celo jaz sem prej travo kot čike - ne ravno pri štirinajstih, seveda -, ampak jaz nisem zabluzil.

Ne vem. Sem bla pač iz take soseske. Če ne bi bla iz Župe [Župančičeve jame], ampak iz nekega Celja, tko kot moje sestrične, bi pa mogoče čist drgačna Tereza ratala. Ne vem, no, začel se je z jointi pa alkotom. Ampak pri drugih se pa ni nadaljevalo. Zakaj se pa pri mojem bratu ni nadaljevalo? Žvela sva v isti družini. Vse je bilo isto.

Razlika je najbrž v karakterju. Pa v družbi.

Jaz sem bla upornik in sem padla v slabo družbo. Brat je bil pa priden.

Že, že. Ampak kaj te je odpeljalo na stranpota?

Na živce mi šlo bit doma.

Ja, in? To je tudi meni šlo na živce.

Hja, moraš met jajca. Pa smo spet tam. Šla sem skoz vrata in sem pršla nazaj, ko sem pršla. Vedla sem, da me nikol ne bojo tepli, ker to ni bil njihov stil. Nikol me nista udarla. Pa bi me mogoče morala. Ma ne, to ne bi pomagalo. Najbrž bi še bolj bežala stran. Saj nč ne rečem. Mojim ni bila lahka, da sta imela problematičnega otroka. Ampak pustit ga pred gozdarsko šolo pa ne vem kaj? Kaj pa so mislili? Da bom jaz tam pridno nabirala listje? Ma daj! Valjda, da sem nardila cel upor in v internatu in v šoli in posledično letela ven. Nosila tripe iz Ljubljane … Ni da ni. Treba je met jajca. Kaj pa lahko človek brez jajc doseže v tem lajfu?

Dobro, no, to ni edina človeška kvaliteta …

Tega nisem rekla! Če češ kaj dosečt, je treba tud tvegat. A je tko al ni tko?

Počakaj. Ko si ti vedno bolj bluzila in so te nazadnje lifrali na Portugalsko na rehab …

Pa zakaj je ta moj rehab ljudem tok zanimiv? Rehab je bil pri dvajstih. Kaj bomo to zdaj vlekli za forever?

Zakaj se nisi ustavila?

Zakaj se pa zdaj ne ustavim? Zakaj bi se ustavla? Men je fajn bit munjena. A je to tok težko razumet?

Hahaha, to bo naslov! Anyway: razumem, da si se upirala. Ta stara dva sta ti težila, v šolah so ti težili, vzgojitelji v komuni so ti težili, ne vem kdo vse ti je težil. Ampak zakaj nisi sama zbrala toliko moči - teh tvojih jajc -, da bi si rekla, okej, zdaj pa ne bom več tega delala.

Men bi se zmešalo, če bi morala trezna doživljat ta reality od lajfa. Eni pač imamo malo več možganov.

Aja, ti si pač bolj pametna?

Seveda, od marskoga! Ne bom rekla, da najbolj na svetu, ampak nisem neumna. Nikol mi ni ta normalen lajf odgovarjal. Te pozerske …

Ampak saj si tudi sebe zajebala, nisi samo staršem delala skrbi!

Sebe zajebala? Kokr obrneš! Kaj bi pa blo drgač, če bi bila ena trezna, pridna ženska s familijo? A tko se pa ne bi zajebala? Z mojim karakterjem? Dej, lepo te prosim! Glih v tem primeru bi se zajebala! Ti ne razumeš, da smo eni pač za to, da nardimo drgač. Si predstavljaš mene kot eno mamo? Če bi mela otroke, bi jih zajebala. Tko sem pa samo sebe, če že koga.

Ampak ne vem, če sem se. Jaz sem se mela v lajfu dobr. Sej je blo tud velik slabga, ampak dožvela sem pa tok, da lahk tri filme iz tega posnamejo. Eni so pa rajš varno doma. Sej tud jaz zdaj vidim pri ta starih. Kaj pomeni zajebat življenje? Dej mi razlož! Da ne nardiš tega, kar so te naučili, da bi mogu? Meni ni to nikol brigal.

Pa saj ne gre samo za to, kar so te naučili in da ubogaš. Gre tudi za ambicije. Kaj hočeš v življenju.

Nč. Jaz bi sam mela dnar, pa da mi dajo vsi mir. Že to, da mam dans tri intervjuje, to je men … - hvala lepa! Jaz bi bla rajš pr nas v lokalu pa kadila joint. Al pa doma. Ambicije? Kaj so ambicije? Vsakmu neki druzga, ne? Ne vem. Če včas kaj razlagam tem bejbam - mislim, vse so tok stare k jaz - o svojem lajfu, mi nazaj govorijo: "O, kaj bi jaz dala za to!" Aja, kaj bi pa ti dala?! Ti si se odločla, da boš mela moža! Ti si se odločla, da boš mela otroka! Ti si se odločla za to tugo od tuge, da boš enga in istga tipa gledala štrdeset let! Ona pa men: "O, kaj bi jaz dala!" Ja, kaj bi dala? Nared to, ne! Odfuki tipa pa si najd enga mladga. Kaj te omejuje? A to pa ne? Ja, pol pa nč. Sam enkrat žvimo! A ni tko? Jaz sem si vedno tko jemala. Prvi letnik: jaz ne grem v šolo. Zakaj ne? Zato, ker je dolgčas. Mene je zanimala sam slovenščina pa angleščina pa še kak predmet, ostalo pa ko jebe.

Ti ni prišlo na misel, da bi ti lahko končana šola nekaj dala?

Kaj bi mi šola dala? A ti zgledam k ena od unih, k na faksu visijo?

Zdaj ne. Ampak saj nisi probala.

Ma ja! To so men sami povprečneži.

Saj si dovolj pametna. Zakaj pa ne bi tudi ti naredila kariere na faksu kot profesorica ali doktorica ne vem česa?

Misliš, da bi bla srečna? Samo disciplino rabiš. Prosim te lepo, poznam tud take s faksa, k so glupi ko točak. Edin, kar so dosegli, je blo to, da so sedeli ob knjigah.

Če bi se potrudila, bi tudi ti to dosegla.

Valda, da bi. Ampak zakaj, če mi ni treba? Jaz govorim pet tujih jezikov. Ajd, najd mi enga, k govori pet tujih jezikov. Torej? Mene je to lajf nauču. Glih tko se lahk z vsakim vse pogovarjam. Lahk me daš med marginalce al pa med dohtarje, povsod se bom znašla. A je šola res tok pomembna? Pa kaj pol, če ne vem, zakaj se žogca odbija? Boli me kurac za fizko. Jaz vidm stvari mal drgač. Predstavljaj si, kako je blo mojmu fotru, k sem že pr petnajstih tko pametvala. Takrat je bil glih konc Juge. Takrat je še velal, da če boš šolo naredu, boš mel poklic.

Vojkova 4

Pa še to. Konec 80. let - med 1987 in 1990, če se ne motim - sva bila s Terezo Vuk soseda na Vojkovi 4. Jaz se je nje ne spomnim, ker je bila majhna, enajst-dvanajst letna punčka, ona pa mene ja. To je že nekajkrat omenila v kolumni. (Ja, včasih se ponavlja.) Petintrideset let pozneje pravi, da sem bil v liftu vedno nekaj namrgoden - aja, že takrat? -, v nekem dolgem plašču, njej pa da je foter razlagal, da je to "un, ki piše za Teleks". Jaz sem ravno diplomiral in bil v svoji prvi službi na Delu. Pa še blizu sem imel. V istem štuku kot jaz je stanoval Veljko S. Rus. Plašč, ki se ga Tereza spomni, je bil svetlo siv balonar v BCBG stilu, nekaj à la Paul Weller iz The Style Councila ali David Bowie v Absolute Beginners. Taisti plašč, v katerem me je Dragan Živadinov polil s kečapom.

In če že omenjam očeta, sočustvujem s Terezinim očetom. Mora biti res hudo imeti takšno hčerko. Zlasti v mladih letih, ko jo je šele začelo zanašati na stranpoti. Z leti se človek sprijazni, domnevam, četudi si ne neha očitati, da je sam kriv, da je otrok zabluzil. Ali se vsaj spraševati, kaj je naredil narobe. Otroci si ne izbirajo staršev, radi rečemo, ampak tudi starši si ne izbirajo otrok. A keč je v tem, da so zanje odgovorni. Starši so prepričani - in se psihološko gledano niti ne motijo zelo -, da so otroci tudi po njihovi zaslugi ali krivdi takšni, kakršni pač so. Tudi ko so odrasli. Čeprav nam (ne)ravnovesje med nurture and culture nikoli ni čisto prezentno.

Tereza v romanu vsakih par strani molče trobenta: "Objemte me! Objemte me!" ali: "Zakaj me noben ne objame?" - kar je ponavadi naslovljeno na njenega fotra. To je nek Leitmotiv in je kot literarni specialni efekt učinkovito. Prime in zadene. Direkt v žilo. Fiziološka raztopina, seveda. Solze. (Po drugi strani pa skoraj nič bolj poredko zakliče: "Ne me met rad! Ne me met rad!")

To me je morda res najbolj ganilo v knjigi. Ne to, da je oče ni objel. Ne to, da je njo to bolelo. Bolelo me je to, da sem si njenega očeta predstavljal kot človeka, ki ni vedel, kaj naj s takšno hčerko naredi. Čeprav je hotel nekaj narediti. Verjetno nekaj dobrega. Jo rešiti, ji pomagati. Jo magari objeti, pa je iz enega ali drugega razloga ni mogel ali znal.

Ga je bilo sram, da ima takšno hčerko? Je bil jezen nanjo? Ga je spravljala ob živce? Mene bi že. Ampak jaz hvala bogu nisem njen foter, niti njen frend. Zato mi je ni treba niti obsojati niti objemati. Njen oče pa … Bi jo (bil) moral objeti? Zakaj je ni? Zakaj je ne?

Karkoli že je razlog - in v to se ne bom vtikal -, kot zunanji opazovalec ga razumem še predobro. Ravno tako kot Terezo. Ampak če trezno razmislimo (no pun intended), kdo hudiča bi pa Terezo objel in ji namenil prijazno in toplo besedo? Ker naj prvi nameni prijazno in toplo besedo Terezi Vuk tisti - če si upa -, komur ne bo vrgla kamna kletvic v glavo. Že če bi samo zaslutila, da mu gre po glavi nekaj tako patetičnega.

Tako si jaz sam to predstavljam. Ker navsezadnje je to vendarle samo literatura. Čeprav je v resnici njen lajf.