(O STRIPU) Zimske ptice Gašperja Krajnca: Vse stehtal sem in vse premlel

Pa so pred nami še tretje, tokrat Zimske ptice. V prvih, Mestnih pticah, smo spremljali Ambroža, risarja, kako se je spopadal z vprašanji, kako se posloviti od dela, ki nas ne veseli več, kako povrniti otroške iskrice v očeh, kako se spopasti z izgubami, ki se vrstijo, in kdaj je čas, da dokončno odrastemo. Šlo je za Ambroževo ukvarjanje z delom za agencijo, ki mu odvzema svobodo in radost pri delu, počasno, a zanesljivo slovo od zvestega psa, nenadno izgubo dedka, tesnega prijatelja, izkušenega zaveznika in skromnega podajalca življenjskih modrosti.

Mestnim pticam so sledile Vaške ptice, v katerih Ambrož še naprej vleče ustvarjalne težave in spopadanje s človeško in živalsko izgubo. Navdih za ustvarjanje je poskušal najti na Koroškem, v vasici, kjer so živeli njegovi predniki. Iz dedkove slike je padla risbica s podobo ptiča, preko katere na Koroškem počasi rekonstruira družinske rane iz preteklosti ter tragične dogodke v času druge svetovne vojne. (Z)vemo tudi, zakaj je dedek vse svoje življenje risal ptice. Če smo ob Mestnih pticah zapisali, da je njihova dragocenost v tem, da po zadnji prebrani strani puščajo široko polje razmislekov o nas samih, smo lahko pri Vaških pticah to samo še enkrat potrdili. In tretji, zadnji del stripa, je to linijo le še potrdil.

Ambroža srečamo na koncu njegovega - stripovsko sicer nadvse uspešnega - življenja, vendar znova soočenega z izgubami. Najtežjimi. Samega, z zvestim pasjim prijateljem, od katerega se, vedoč, da mu zaradi bolezni ni preostalo veliko časa, loči na najlepši mogoč način. Naposled tudi od življenja z vprašanjem, ali ni življenje zgolj potrata. Trilogija Gašperja Krajnca (1985, Slovenj Gradec), striparja in ilustratorja, je čisti presežek.