(O STRIPU) Moritz Wienert: Samo mi smo

Odkrito je priznala, da si stripa (oziroma risoromana, kot je novodobno poimenovanje te umetnosti) Samo mi smo, če bi ga dobila kot založnica, ne bi upala objaviti. Založnici gre verjeti, kajti hiter pregled daje občutek, da je nastal pri likovnem pouku kakšne osnovne šole. Prehitro sklepanje in ocena na prvo žogo. Brez dvoma.

Ne nazadnje vendarle govorimo o človeku, pujsu in kozi, ki se, pozor, odločijo, da imajo dovolj družbe in družbenih razmerij, ter se, opremljeni s hišo, drevesom in trampolinom, odžagajo. Od civilizacije. Zdaj so na svojem (samooskrbnem) otoku, ki je, kot poudarjajo v založbi, dejansko duh časa: kdo od nas ni že kdaj pomislil, “da bi vse pustil, vse, službo, družbo, kredite in hipoteke za stanovanje, obroke za lizing, položnice za vrtec, najemnine, in samo odšel nekam daleč, daleč stran?”

Presunljivi razplet je (ne)pričakovan - pričakovan v toliko, da se “odžag” od civilizacije in družbe ne more končati srečno, nepričakovano pa je razpletanje zgodbe, ki se začne s kozo in vodi do težkih vprašanj odpuščanja, sobivanja, krivde ...

Strip je ob vsem tem, kot rečeno, zgolj na prvi pogled infantilen, celo absurden, a prav v tem je njegov dodatni čar; sploh po tem, ko si ogledamo opus Maoritza Wienerta. Njegov slog, risba in sporočila so brez težav prišli v najuglednejše medijske publikacije, kot so The New York Times, Der Spiegel, Wired ter Die Zeit in Zeit Magazin.

Nemški založnik je ob tem dodal, da bi strip tako izgledal v obdobju Bauhausa. “Nenavadni protagonisti, postavljeni v ravno, ravno kuliso, so vsi zgrajeni iz osnovnih geometrijskih oblik /.../ z orodji arhitekta za risalno desko je Moritz Wienert iz linij in krivulj razvil izjemno estetiko /.../.” Še več, avtor je namerno pustil slabo zradirane ostanke skic, ne da bi jih digitalno zbrisal. Kar je, pravijo v založbi, “pošteno in kul”.

Kaj se je torej zgodilo v tem izjemnem, nenavadnem, izpiljenem in trpkem delu?