(O KNJIGI) Iztok Osojnik: Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcãa

Kratke zgodbe Iztoka Osojnika, ki se izmikajo učbeniški definiciji žanra, so polne duhovitega, ironičnega izražanja, presenetljivih obratov in spretnega spodnašanja utečenih vzorcev razmišljanja.

V zgodbi Empedokles fotoreporter z radikalnim dejanjem krene po stopinjah starogrškega soimenjaka. Pasja radost je portret kraja, v katerem vsi prebivalci berejo latinske knjige, vrhunec njihovega družabnega življenja pa so kvizi, kjer se preizkušajo v tolmačenju latinščine. V Križanki spremljamo pot uspešnega menedžerja, ki iznenada doživi razsvetljenje in se iz brezobzirnega dobičkarja prelevi v zenbudističnega pisatelja. Zeleni ponedeljek je etuda morda istega pisca, v katerem se borita ambicija napisati veliki tekst in nezadržna potreba po pisanju. V mali lulu smo priča jeremijadi zapuščenega ljubimca in seciranju mehanizmov ne/srečne ljubezni, v besedilih Protagonisti in znaki, Poskus in Povsem preprosta zgodba pa se pripoved spleta okoli premisleka o avtorski funkciji ter erosu in etosu literature.

Kot nam pisatelj namigne v Zaključni besedi, ki je nekakšen ključ za branje (ne pa tudi za interpretacijo) zbranih besedil, so zgodbe mešanica fikcije in fakcije. Metafikcija ves čas trka ob realnost. Tok pripovedi ponika in se spet pojavlja. S sabo nosi naplavine, ki jih deroča reka zavesti pobira po svoji poti. Prav ta “šoder” daje besedilom teksturo in jih napaja z elektriko, ki zaprasketa ob stiku z bralcem. Da se nas tekst dotakne, moramo pozorno prisluhniti podtalju, ki žene naracijo. Kajti podobno kot “pisanje nikoli ni neobvezno početje, pa naj bo še tako trapasto”, tudi branje nikoli ni neangažirano.

Tudi v tej Osojnikovi knjigi sta na delu literarni eros – amor scribendi in amor legendi, ki drug brez drugega ne moreta obstajati – in etos, brez katerega ni svobode. Ali z avtorjevimi besedami: “Literatura je politična, ker odpira brezna svobode, in etična, ker v teh breznih vznika etično nezavednega, ko mu pišoč (ali beroč) nastavim ušesa in hrbet, da me zabode vanj.”