Nam je vseeno?

We don't need no education

We don't need no thought control

No dark sarcasm in the classroom

Teacher, leave the kids alone.

Pink Floyd

Ko sem svoja sinova vpisal v vrtec, sem bil prijetno presenečen.

Svojega vrtca se spominjam bežno: temno oranžen linolej z okroglimi bunkami, obvezno popoldansko spanje, jajca s špinačo, vzgojiteljica, ki mi je včasih pustila brati, in, to je verjetno posledica par-nepar tablic, en super sprehod z mamo.

Izkušnja s sinovoma v vrtcu je bila obratna. Starše so dosledno in intenzivno obveščali o dogajanju, tedenske menije sem lakotno prebiral, še jaz bi jedel. Posebnih dejavnosti in aktivnosti je bilo več kot rednega programa. Vzgojiteljica nas je individualno in jasno obveščala o pamžih. Vrtec je bil arhitekturno pametno zasnovan, z velikimi skupnimi prostori, igralnicami, še WC-ji so bili pametni, opremljeni s sličicami in predlogi. Človek je imel občutek, da vedo, kaj delajo.

Nato sem vstopil v osnovno šolo, hkrati s sinovoma. Ne pretiravam, če vam povem, da je bila ista kot moja. Isti vonj, iste slike na stenah, iste omare, iste mize, isti razporedi in napisi na vratih, še učiteljice so bile podobno oblečene. Vse isto, pa sem jaz osnovno obiskoval v devetdesetih!

Kar – okej. Slovenske šole so srednje učinkovita, počasna institucija. Orjaški, rigiden sistem so, ki se spreminja le zlagoma. Očitno je srednja vzgojiteljska naredila korake, ki jih pedagoška fakulteta ni. Vseeno sem pričakoval, da se bo v tridesetih letih spremenilo – več.

Pa ne obtožujem naše osnovke. V koroni je postalo več kot eksplicitno jasno, da so šole povsem prepuščene samim sebi. V osnovi je celoten program prepuščen ravnateljicam ali ravnateljem, če le izpolnijo kljukice. Nad izvedbo nihče ne bdi.

V letu dni korone ni od ministrstva prišlo nobeno jasno navodilo, kako izpeljati šolski program na daljavo ali kako pripeljati učence nazaj v šole. V generaciji mojih sinov so šole izvajale vse od rednega pouka po urniku, torej sedmih, osmih ur za računalnikom, do tedenskih navodil z eno uro dnevnih teamsov. Imeli so priložnost, na ministrstvu, kup njih, ene šolske počitnice njih, več lockdownov njih, da se izjasnijo. Tako bo. Ali drugače. Pa se niso. Ker jim je vseeno?

Ne vem. Nisem diplomirani pedagog. Kaj se učimo? Kaj se moramo naučiti? Bi bilo smiselno leto razveljaviti? Enostavno ponoviti vse skupaj? Jih pustiti doma? Kdo jih bo čuval? Je to primarna funkcija šole? Da jih čuvamo med službo?

In še zelo resno vprašanje: se bomo dejansko delali, da so učenci predelali vso letno snov? Da je bila njihova izobraževalna izkušnja enaka predkoronski? Da so se – recimo moja dva v petem – naučili toliko, kot bi se sicer?

In ali bomo od njih v naslednjem letu pričakovali, da vse to že znajo?

Resno?

Nekaj let sem učil, toliko, da vem, da učitelji vsako leto oddajamo letni delovni načrt. Ta naj bi bil vrhovni dokument početja učiteljev. Naš namen je, da v tem letu učenke in učenci znajo snov.

Hkrati pa sem toliko starš, da vem, da se letos niti približno niso naučili dovolj glede na načrt.

Pa sta moja dva privilegirana. Oba starša imava diplomo, računalnikov imamo preveč, delovne obveznosti pa omogočajo nadzor učenja od doma.

In vem, vem, da niti približno nista odnesla toliko, kot bi v normalnem letu.

Zakaj ni nihče niti omenil ni sprememb letnih delovnih načrtov.

Zakaj se delamo, da je šlo šolsko leto po planu?

Drugo leto se bomo (tako kot letos za lansko) torej delali, da se to leto ni zgodilo. Da so otroci vzeli in usvojili vso snov, ki je bila načrtovana. Še več: delali se bomo, da bo tudi letnik 2021/22 izpeljan redno in da jeseni ne bo novega vala. Pa že vemo, da bo.

Kolikor vem, ministrica ni niti z besedo omenila sprememb učnega načrta. Kolikor vem, se kot država delamo, da je z izobrazbo vse v redu.

Znova: resno?

Tudi če predvidimo, da so slušateljice in slušatelji na fakultetnem nivoju že sposobni nadomestiti manko osebne interakcije s predavatelji, še vedno govorimo o trinajstih letnikih osnovnošolcev in srednješolcev, ki jim je covid ukradel leto in pol izobrazbe. Leto in pol stika z učitelji in sošolci.

Morda sem idealist, ampak po mojem razumevanju bi morala ministrica kričati! Vpiti! Tu smo, takole imamo! Slabo je! Narobe je!

Vsaj to. Potem pa: Nadoknadimo! Izboljšajmo!

Če je kriza priložnost za kaj, je priložnost za predrugačenje šolstva. Priložnost, da izmerimo učinke, premislimo pristope, nadoknadimo zamujeno.

Če to leto ni bilo priložnost, da premislimo izobraževanje, kdaj bo? Če zdaj ne priznamo, da sistem ne štima?

Odpreti je treba veliko več vprašanj. Kaj je znanje v dobi v Googla in wikijev? Kako merimo razumevanje brez faktografije? Kako odzivno moramo oblikovati letne delovne načrte? Kaj morajo naši otroci razmeti in kaj morajo znati na pamet?

Ampak, res, bistveno, in znova:

so naše hčere in sinovi, naše sestre in bratje, naši vrstniki in vrstnice letos vzeli vso snov? Ki bi jo lahko? V letu brez epidemije?

Se je šolski sistem odzval na situacijo?

In, če ne, nam je vseeno?