Kaj rečeš, ko bi bilo bolje molčati?
Rečeš, da ti je žal.
Da si nisi mislil.
Da nisi mislil.
Rečeš, da se ti je zdelo, da gredo stvari vendarle na bolje.
Da si verjel, da prihajajo novi, drugačni ljudje. Ki bodo ravnali drugače.
Da, ko si bil še vpleten, nisi zmogel, da morda niti nisi zares poskusil, da se ti je zdelo, da bo že, da mineva.
In da takrat enkrat si.
Da, če se zamenja tri četrt kadra, bo drugače.
Rečeš, da si verjel ljudem, v ljudi, ki so šele prihajali, ker so govorili prave reči in ste se strinjali.
Rečeš, oprosti. Rečeš, oprosti, kolegica, kolega, mislil sem, da gre za aberacijo, da je šlo samo takrat samo nekaj samo malo narobe.
Da si razumel, v teoriji, rečeš, da vsak sistem, vsaka institucija, v prvi vrsti vzdržuje samo sebe, kot je, kakršna je. Da pa nisi razumel, da je nasilje … inherenten, bistven del sistema.
Da si verjel deklariranim idealom. Da si vsakokratno žrtev, tudi svojo, relativiziral, skozi posamičnost, skozi kontekst.
Rečeš, fak, a res?
Rečeš, fak, a res, do tja?
Rečeš, fak, a res, kar pred vsemi?
Rečeš, fak, a res, do tja, pred vsemi, pa nihče -
In potem se spomniš, da tudi ti -
In rečeš, fak, a res, a veš, tudi jaz nisem -
In malo utihneš. Ker bi bilo bolje molčati.
In pazljivo rečeš, glej -
Glej, smo vedeli, ja, smo, ampak -
Sem. Ja. Sem, ampak -
Rečeš, pa saj ona je bila OK. Je rekla, pa se je nehalo. Saj sem grdo gledal, rečeš.
In malo utihneš. Ker bi bilo bolje molčati.
In tudi, takrat, rečeš, sem bil še zelo mlad. Rečeš. Če gledam zdaj za nazaj. Ampak so bili drugi časi, rečeš. Mogoče bi jo moral enkrat vprašati, rečeš. Takrat se mi ni zdelo, rečeš, saj sva bila -
In ni rekla -
Nisi rekla.
Res, rečeš, res ste mi vse rekle vsaj za en tak primer, rečeš, ampak nihče od mojih prijateljev ne bi nikoli -
Rečeš, ti … tipi, o katerih zdaj govorimo … oni so -
Mi nismo -
In si se že naučil, kaj lahko rečeš. V kakšni družbi. Kakšnem kontekstu. Saj je samo šala, rečeš, stokrat rečeš, saj je samo šala, in ona se je tudi smejala, rečeš. Saj sem ji potem poslal SMS, rečeš, je rekla, da ne, da je razumela, da je bila samo šala.
Jaz tudi! Rečeš. Mene tudi. Pa sem OK. Sem rekel, rečeš, sem kar rekel. Pa je bilo OK.
In jih gledaš. Svoje. In se popraviš: ne, rečeš, ne svoje. Naše. Nas.
Naše gledaš, nas, in rečeš, nas ne. Nas itak ne. Ne svojih. Ne naših. Ne nas. Druge. Vedno druge. Razen kadar, rečeš, kadar, ampak ne, to so …
Ne kar tako, rečeš. Ne sproti.
Se zgodi, ja.
Ampak ne našim. Ne nam. Ne … sproti.
Ker če bi!
Ker če bi, rečeš, če bi vedel, če bi videl! Rečeš, če bi vedel, če bi videl, potem -
In potem utihneš. Ker bi bilo bolje molčati.
Rečeš - nisi sama. Niste same. Niste sami. Nismo sami, rečeš -
Ampak veš, da so, so, smo.
Rečeš, ko bilo bolje molčati. Ko pa bi moral reči, ne rečeš, ker je lažje molčati. Ker, saj, ker -
In, rečeš, zdaj razumem, to je isto kot, hočem reči, takrat je bilo isto kot -
Pa ne dokončaš misli, ker če tega že takrat nisi zmogel, kako boš šele sedaj, ko so stvari še toliko bolj -
Ko bi bilo bolje molčati, rečeš, da ti je žal.
Da si nisi mislil.
Da nisi mislil.
Da boš od zdaj naprej -
Ampak da je tudi to reč v resnici -
Da bi bilo bolje, če sploh ne bi govoril, razen, ko bo zares -
Šele zdaj se ti sestavlja. Se mi sestavlja. Da je princip, ki dovoli malo, princip, ki dopušča veliko. Da bomo na isti način, kot smo zjebali mlade kolegice in kolege, zjebali cele generacije.
Šele zdaj rečeš, čisto prepozno rečeš, ampak vsaj zdaj rečeš.
Rečeš, ampak zdaj pa zares rečeš.
Rečeš. Končno rečeš.
Oprosti, rečeš.
Oprosti.
Ko bi bilo bolje molčati, rečeš, je treba kričati.
