Mi, Slovenci

Da ne bo pomote, drugo mesto v Evropi je zavidanja vreden dosežek, ki ni mogoč brez ogromnega talenta, preznojenih treningov, znanja, domišljije in trdnega značaja že v hitrostnem izbijanju balinčkov, telemark smučanju ali kakšni drugi obrobni panogi, ko pa se pod vrh Mont Blanca prebiješ v športu, ki je - upoštevajoč število članic v mednarodni zvezi - celo najbolj razširjen na svetu, je triumf toliko večji. Vsaj tako, če ne še bolj, kot je navdušujoč podvig slovenskih fantov in italijanskega strokovnega štaba, je izjemna navijaška mobilizacija, ki so jo povzročili visoki skoki ob mreži. In vse, kar bo sledilo.
Oskrbniki loščijo parket in čistijo tribune, da bodo telovadnice po državi lahko že ta konec tedna sprejele množico navijačev, ki je v Stožicah, pariškem Bercyju ali pred televizijskimi zasloni vzljubila odbojko. Končno bodo na svoj račun prišli vsi entuziasti, ki so pred polfinalom evropskega prvenstva zaman čakali na vstopnice. Ko bodo po žogah tolkli člani naših najboljših klubov, bodo vrste krajše. Za spremljanje visokih skokov in silovitih udarcev ne bo treba iskati letalskih povezav, preživeti 15 ur v avtomobilu, kombiju ali avtobusu, spektakel je dosegljiv s sprehodom. Za zapečkarje pa bo zagotovo poskrbela komercialna televizija, ki je v zadnjih tednih pomagala ustvariti evforijo. Morda ne bo šlo s spektakularnimi prenosi v visoki ločljivosti – bitka konkurenčnih postaj za televizijske pravice odbojkarskih poslastic bo neizprosna -, nas bo pa potolažila vsaj z obširnimi prispevki v športnih poročilih.