Medvrstniško nasilje: Otroci svojih težav ne zaupajo več odraslim

Povečana navzočnost policije v okolici slovenskih šol in dan kulture nenasilja in strpnosti, ki so ga izvedli pri pouku, sta prva odziva slovenske vlade na tragične dogodke s streljanjem v Srbiji. Vsaj dva incidenta s posnemovalnim vedenjem, otroci naj bi risali zemljevid šole, podobno kot storilec strelskega pohoda v Beogradu, smo zabeležili tudi pri nas. Medtem ko je ukrep povečanega policijskega nadzora začasen in minister za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda še ne ve, kako dolgo bo trajal, so morali v šolah včeraj z različnim starostim prilagojenimi aktivnostmi odpreti prostor in priložnosti za pogovore ter aktivnosti, s katerimi so "krepili veščine kulturne medsebojne komunikacije, čustveno odpornost in ustrezne odzive ob soočanju z nasilnimi dejanji". Koliko sta oba ukrepa šolam v pomoč in kaj šolniki še pričakujejo, da tragičnih dogodkov pri nas ne bi bilo?

Vsak dan spremljajo, kako komunicirajo odrasli

Ko so ravnatelji pred dobrim tednom zvečer prebrali okrožnico, da bo policija prisotna v okolici šol in da je treba imeti ničelno toleranco do nasilja, si s tem v šolah niso mogli veliko pomagati, je iskrena ravnateljica OŠ Ljudski vrt na Ptuju Tatjana Vaupotič Zemljič: "Da se policija dvakrat na dan pelje mimo šole, ni rešitev. Tudi če bi policist stal v šoli, ni rešitev. Zadeve bi se morali lotiti na drugačen način. Na naši šoli in vsaj večini drugih se tako že ukvarjamo s temi temami in ves čas po koroni opozarjamo, da sta se nasilje in nestrpnost med mladimi povečala, da je vedno več depresije in da je pri spletnem nasilju, spletni nekulturi, ki se jo otroci učijo od odraslih, duh ušel iz steklenice. Vsak dan spremljajo, kako komunicirajo odrasli, od najvidnejših politikov do njihovih staršev. Vse je dovoljeno. Bolj kot je nekdo žaljiv in agresiven na spletu, večji ugled pridobi v določeni skupini. To bi morali zaustaviti."

V šolah se s tem sicer že intenzivno ukvarjajo, ne le zaradi medvrstniškega nasilja v Celju in grozljivih dogodkov v Srbiji, ampak ker zaznavajo, da je to v družbi nujno spreminjati, pravi sogovornica. "Ni dovolj, da nekdo objavi, da imamo ničelno toleranco do nasilja. V šolah pričakujemo, da bomo dobili več mehanizmov, več orodij, s katerimi se bomo lahko s tem spopadali. Hkrati je treba staršem jasno sporočiti, da oni ne upravljajo šol," izpostavlja ravnateljica, da se prepogosto dogaja, da starši, ko njihov otrok dobi vzgojni ukrep, ker se je obnašal neustrezno, grozijo z inšpekcijami in mediji. Čeprav je ukrep namenjen temu, da se otroku sporoči, da je naredil nekaj narobe in da mora v bodoče to upoštevati in se v skladu s tem vesti. "Tu potrebujemo pomoč."

Ravnateljica upa, da bo vladi uspelo podaljšati tudi poepidemijski ukrep začasnih okrepitev svetovalnih služb z več zaposlenimi, ki trenutno velja do konca avgusta. Minister Felda je sicer napovedal, da bo ukrep postal trajen, a stoodstotne zagotovitve v šolah še niso dobili. "Ne samo, da potrebujemo vsaj ta delež, ki smo ga dobili. Prej kot da bi bili v šolah policisti, bi se morali pogovarjati in načrtovati povečano število svetovalnih delavcev." Sogovornica se dotakne še enega od v javnosti slišanih predlogov za večjo varnost v šolah - oboroženih varnostnikov. "Da ne bi koga zavedli. Mi sploh nimamo varnostnikov. Le če dobimo program preko javnih del, dobimo osebo s peto stopnjo izobrazbe, ki dela kot informator. Bi pa zagotovo bilo primerno, da bi imele šole sistemizirano delovno mesto informatorjev, oseb z empatijo in sposobnostjo komunikacije z otroki in odraslimi, ki bi skrbeli za kontrolo in pregled dogajanja. Taka oseba lahko potem komu od strokovnih delavcev sporoči, kje je treba ukrepati," sklene ravnateljica.

Veliko nerodnosti pri vračanju v realnost

Nasilje se spreminja iz generacije v generacijo, pred leti se ga je precej preselilo na splet, v pokovidnem obdobju, "ko smo spet začeli približno normalno živeti", je spet več fizičnega nasilja oziroma "je veliko nerodnosti pri vračanju v realnost", pravi ravnatelj OŠ Prežihovega Voranca v Ljubljani Marjan Gorup. V šolah pa pri tem pogrešajo "predvsem posluh na ministrstvu oziroma pri ustreznih ustanovah", da bi začeli postopno spreminjati zakonodajo, "da bi imeli učitelji pri discipliniranju otrok lahko več pooblastil". Izrekanje vzgojnih opominov je na primer upravni postopek in se starši nanj lahko pritožijo: "Da bi lahko šola avtonomno delovala z vzgojnimi ukrepi, ki skušajo vplivati na izboljšanje vedenja, ne pa kaznovati kot kazenski postopek, bi morala imeti avtonomijo, brez možnosti, da se starši pritožujejo. Če se starši pritožijo, šola avtomatsko postane 'zaupanja ne vreden vir' - in ta odnos škodljivo deluje pri vzgojnem delovanjem šole." Gorup meni, da starši ne bi smeli imeti možnosti veta oziroma soodločanja na kateremkoli strokovnem področju šole, denimo pri tem, ali naj otrok ponavlja razred, za kar morajo starši dati soglasje. "Šola mora biti strokovno avtonomna."

V šolah se v zadnjem času pojavlja veliko permanentno motečih otrok, nadaljuje ravnatelj. "Nekateri otroci so po 40- ali 50-krat vpisani v sistem Lopolis oziroma v E-asistent, kar pomeni, da vpis v sistem nima učinka. Vpisuješ zato, da nekoga obvestiš, da bi se kaj premaknilo. Ko motijo pouk, posegajo v pravice ostalih pri pouku. Šola bi morala imeti možnost, da otroke, če so moteči, če ogrožajo druge, po legitimnih kanalih odstrani od pouka." Sogovornik pravi, da gre sicer za tenkočutno temo, saj prihaja do kolizije med ustavno pravico do izobraževanja in ustavno pravico do zagotavljanja varnosti, spodbudnega okolja. Vseeno pa bi morali imeti možnost, da učence, ki se jih ne da umiriti in disciplinirati z besednimi intervencami, lahko odstranijo od šolske ure in jih morda celo dajo v kak kratkotrajni tedenski prevzgojni program zunaj šole, potem pa bi se lahko vrnili k rednemu pouku. Pri tem bi morali razlikovati med diagnosticirano bolnimi (npr. otroki z ADHD) in nevzgojenimi, razmišlja ravnatelj. "Ne eni ne drugi ne bi smeli motiti pouka, ostali imajo pravico do nemotenega dela. Težava avtoritete šole je v nemoči. Da nimamo vzvodov, s katerimi bi do konca rešili situacije, ki nastanejo. Ne, da učitelj ne zna biti avtoriteta, ampak ne sme biti, karkoli naredi, je lahko odgovoren do staršev, ki ga tožijo, preganjajo."

Odraslih ne vidijo več kot odrešiteljev

Povečana navzočnost policistov v okolici šol je efekt ob večjem preplahu v družbi in daje le boljši občutek, da pa bi z njim lahko karkoli preprečevali, ni pravi vzvod, razmišlja Gorup. "Je pa mogoče dobro sporočilo družbi, da je policija bolj prisotna, da se več pozornosti namenja varnosti ustanov, kot so šole. A običajno se tragični dogodki zgodijo nepričakovano. Takrat policija v resnici ne more biti prisotna, ker večinoma ne more predvideti takih napadov. Zato bo treba več narediti še na drugih področjih, na preventivnem, da bomo bolje informirani. Eden od problemov družbe je, da otroci svojih težav v osnovi ne zaupajo več odraslim. Trend se je zelo spremenil, odraslih ne vidijo več kot odrešiteljev za težave, ki se jim dogajajo. Zato je veliko zamolčanega in razmeroma pozno ugotovimo stiske - kot v primeru srbskega dečka." Zakaj so izgubili zaupanje odraslih? Veliko se dogaja na socialnih omrežjih - in četudi v šolah otrokom zagotovijo, da o težavah spregovorijo s svetovalno službo, razrednikom, običajno ne pridejo, izpostavi Gorup - "ker se itak nič ne zgodi". "Težko zaščitimo otroka pred nasiljem na socialnih omrežjih, ker se oni bolj spoznajo na njihovo funkcionalnost, kot mi." Ko sogovornik išče področja, kjer bi še lahko kaj postorili, omeni "močno erozijo vrednot v družbi": "Celo družbeno situacijo bi morali začeti izboljševati, najboljša preventiva bi bila, da bi se posamezniki v njej tudi boljše obnašali."

Ko na šolah otroke vozijo na paintball

Predsednik združenja ravnateljev in ravnatelj OŠ Janka Modra v Dolu pri Ljubljani Gregor Pečan meni, da nasilja v šolah ni nič več kot nekdaj, smo pa postali bistveno bolj občutljivi nanj: "Se je že zgodilo, da smo na šolo dobili policijo, ker sta se prejšnji dan dva drugošolca med seboj prerivala in je eden prišel malo opraskan domov." Da policisti zdaj malo več hodijo okrog šol, se mu zdi v redu, zalo pa je proti morebitni "sistematizaciji oboroženih varnostnikov na šolah". "Prej se je na primer treba vprašati po zdravju tistih, ki na šolah v okviru izbirnih predmetov s področja športa otroke vozijo na paintball in se z otroki igrajo militaristične igre," razmišlja sogovornik.

Tudi dan za nenasilje in strpnost, ko so se v šolah pogovarjali o pravilnih oblikah medsebojnih interakcij, o nesprejemljivosti nasilja, o tem, kako je treba biti pozoren drug do drugega, kako je treba spremljati spremembe pri obnašanju, saj jih bodo otroci najprej zaznali, pozdravlja. V času našega pogovora sredi tedna je pričakoval še kakšne morebitne usmeritve ministrstva, "čeprav imamo na šolah znanja ogromno in dovolj, da to izpeljemo, saj imamo psihologe, pedagoge, specialne pedagoge, socialne pedagoge, inkluzivne pedagoge". Nenazadnje se v šolah s podobnimi vsebinami srečujejo neprestano, "nismo šele zdaj začeli", gre za vzgojni moment, ki ga imajo v šolah v mislih že dolgo. "Problem so navade, ki jih otroci prinesejo iz družine. Modele obnašanja in reakcij otroci prinesejo iz zunajšolskega prostora. Če imajo v družini napačen odnos do tega, če imajo starši premalo časa za svojega otroka, se to odrazi pri obnašanju v skupini, šola je prva, ker je otrok vsak dan šest do osem ur v skupini in pridejo do izraza neustrezne interakcije oziroma neustrezni modeli za interakcijo."

Ko nam mladostniki zaloputnejo vrata

O tem, ali je ali ni primerno, da je v okolici šol zadnje dni več policije, psihologinja dr. Katja Košir s Filozofske fakultete v Mariboru ne želi soditi, najbrž je smiselno, da smo previdni, dodaja. Policija je večinoma prisotna neopazno, na načine, ki niso vsiljivi, pravi. Večjo težavo vidi v tem, da bi z ukrepi ostali zgolj pri tovrstnem nadzoru in enem dnevu kulture nenasilja in strpnosti. "Ta dan se mi zdi dobra priložnost, da se pogovorimo o stvareh, vezanih na skupnost, na medosebne odnose, ker stalno poslušamo, da ni časa zanje. Bojim pa se, da bomo z njim zadeve odkljukali, češ to smo naredili. Kar pa nikakor ne more biti dovolj za grajenje vključujoče skupnosti, za krepitev empatije. Verjamem, da je večina šol dve uri, ki so jih imeli na voljo, vešče izkoristila, da so odprli vrata temam, ki so otrokom in mladostnikom pomembne, lahko tudi na igriv način. Najbrž pa je kje šlo tudi samo za enosmerno moraliziranje in sentimentalne puhlice, ki pa ne krepijo empatije. Da otrokom samo govoriš, kako se morajo vesti in jim mogoče slikaš vidike nedavnih dogodkov, o katerih morda ta hip niti ne želijo razmišljati, ni v redu."

Kako torej bolj dolgoročno naslavljati tematiko nasilja v šoli? "Nekateri učitelji to že zdaj krasno počnejo in ti poročajo, da bi si želeli kake sistemske spremembe, da bi to lahko počeli bolj brez slabe vesti, da s tem, ko se več ukvarjajo z omenjenimi vsebinami, zanemarjajo kake druge vidike. Večkrat bi si morali vzeti čas, da se pogovarjamo o teh vsebinah." Učitelji si morajo prizadevati učence videti kot posameznike in jim jasno sporočati, da so nekateri vidiki vrstniških odnosov, v katere se bodo vpletli, kadar bodo zaznali, da imajo problem, izpostavi sogovornica. Učitelj mora dati vedeti, da je otrokom na voljo, da mu povedo, če se kaj problematičnega dogaja, in da jih bo podprl pri zrelem reševanju konfliktov, ki ne bo le hitro urgiranje. "Otroci in mladostniki, ko govorimo o nasilju, še posebej spletnem, odraslih načeloma ne dojemajo kot relevantne partnerje, ki lahko pomagajo. Bojijo se, da bo to zadeve samo še poslabšalo, da jim bodo zaradi tega tudi odvzeti določeni spletni privilegiji. Dostikrat imajo izkušnjo, da je ob razkritju spletnega nasilja to zelo površno obravnavano, da so samo razkriti, da so se izpostavili, bodisi da so sami v stiski, bodisi da jo opažajo pri drugem. Zares poglobljeno se včasih v takih situacijah ne dela," izpostavlja vidike nezaupanja otrok in mladostnikov do odraslih psihologinja. Zato si morajo šolniki skupaj s celotno družbo prizadevati biti nekdo, ki ohranja vrata do otrok in mladostnikov odprta: "Jasno je, da nam ne bodo vsega povedali, a največji problem je, ko nam čisto zaloputnejo vrata. Takrat pa smo precej nemočni."

Brez dodatnega dramatiziranja

V Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije, ki mu predseduje Lara Romih, menijo, da so zadnji dogodki res tragični, da pa ne smemo povzročati dodatnega nepotrebnega strahu in dramatiziranja. "Otrok ne smemo ustrahovati. Lahko jih vprašamo, kako razmišljajo, kaj čutijo. Ker je pomembna preventiva, se pogovarjajmo o tem, kako prepoznati stisko drugega otroka, prijatelja in kako o tem povedati naprej," uvodoma pravi sogovornica, da starši od šol pričakujejo vsebine, kot so, kako prepoznati stiske, kako jih reševati. "Le zbiranja policistov okrog šole večina ne podpira, medtem ko so nekateri za, še posebej v bolj 'problematičnih' okoljih. Ene šole poročajo, da so že pred tem imele težave z nasilnimi združbami v okolici šol, v takih primerih je gotovo dobro, da se med njimi sprehodi nekdo v uniformi, lahko tudi samo varnostnik," razmišlja Lara Romih. Detektorji kovin v šolah se večini staršev ne zdijo smiselni, so pa starši za "absolutno ničelno toleranco do kakršnegakoli nasilja". "Vsako nasilje je treba ustaviti, prijaviti. Predvsem pa delovati preventivno, to nam kot družbi lahko prinese rešitev."

Predstavnica staršev meni, da je treba več pouka nameniti pogovoru in učenju mehkih veščin, že od vrtca naprej. Kot primer dobre prakse navede akcijo 'Stop! Tega ne želim' iz njihovega vrtca, kjer so se otroci zelo jasno naučili postaviti mejo, če hoče biti nekdo nasilen do njih. "Več tega moramo vpeljati v šole. Saj matematika in fizika sta super, a trenutno so najbolj na tapeti medosebni odnosi," pojasnjuje, da podpirajo vse vsebine, ki bi otroke na tem področju opolnomočile. Eden od dobrih primerov je učenje mediacije v okviru interesnih dejavnosti, še pravi sogovornica.

Med starši prevladuje občutek, da je nasilja več, vendar ni nujno, da ga je res, o njem se le več govori, saj danes izvemo za vsak pretep, meni Lara Romih. Od vseh vrst je najbolj zaskrbljujoče medvrstniško nasilje na družbenih omrežij, "ki ga je veliko več in ga starši, ki ne gledamo v telefone otrok, niti ne vidimo in ga ne zaznamo". Zato je zelo pomembno zaznati stisko otrok, se z njimi veliko pogovarjati, biti moramo bolj pozorni na vseh nivojih družbe. "Družba ne vzgaja več otrok, kakor jih je včasih, ko se je reklo, da rabimo celo vas, da vzgojimo enega otroka. Zdaj je vse zelo individualno, kar je velik minus, pogosto se raje obrnemo stran, češ to ni moj otrok, nič ne smem reči, bom še kaj kriv ... Vsi bi morali biti družbeno zavedni, vsi vzgojitelji vseh, seveda na spoštljiv način." Doda še, da si starši za svoje otroke želijo, da bi bili socialno močni, kakor so bile njihove generacije: "Družba mora biti manj kapitalistično in bolj socialno usmerjena, le tako smo lahko močni."