Kolumnistika je čudna reč – mnenjska oblika, zavezana neodvisni misli in hkrati dovolj odprta, da avtorju ali avtorici dopušča pisanje onkraj dokazljivega. Za koga pišem? Kdo je moj bralec ali bralka? Kje tiči moja odgovornost? Komu ali čemu sem zavezana? Ali moj pogled komu karkoli da? Ko sem pred tremi leti začela pisati za Večer, sem sama s seboj sklenila zavezo, da se bom izogibala prežvečenih tem (razen v primeru genocida, se razume, genocid je vedno izjema), predvidljivih, ideološko shematičnih sodb (reagirati na vsako Janševo trolanje je pač kratkovidno in dolgočasno) in zavzemanja lepodušniške, moralno neoporečne drže – ne bom, skratka, zlahka kamenjala (prosto po Jezusu). Izogibati se tem čerem, hkrati pa obpluti tudi preveč interne, recimo scela cehovske teme, pretirano osebno razkrivanje, obrekovanje, samoumevnosti … Plovna pot kolumne je že sama po sebi relativno ozka, pa odgovora na bistveno vprašanje, za koga pišem, sploh še ni na obzorju.
Večji del mojega povprečnega delovnega dela dneva zavzema takšno in drugačno pisanje – velikokrat se ga tako zasitim, da ob wordovi ikonici občutim fizični odpor. Kot delavka dostavljam znanstvena in strokovna besedila, recenzije, uvodnike, spremne besede, obvestila, vabila, poročila, izjave, kolumne, pesmi, eseje in zgodbe. »Ti, ki pišeš tako zlahka,« mi včasih na hodniku navrže kak kolega. Kljub temu da z relativno malo naprezanja priklicujem besede, jih zlagam v stavke in te v odstavke, da torej – kot vsak soliden obrtnik – obvladam za delo potrebne veščine, je pisanje več kot niz veščin. Pisanje potrebuje smisel. Pisanje ni kopalnica. Kopalnica potrebuje ploščice (ergo solidnega keramičarja), pisanje pa ne potrebuje zgolj črk in povedi, temveč smisel. In polaganje smisla ni obrt, temveč tlaka vprašanj: Čemu? Komu? Kako?
Nekaj podobnega je sijajno ubesedil igralec Branko Završan: "Zame in verjetno za marsikoga je to večno vprašanje. Sem naredil dovolj? Je dovolj dobro? Je vredno publike? Je vredno časa? Vesolja?" Izjava je bila več kot upravičeno nominirana za bob leta. Nekateri se je bomo dolgo spominjali, ker povzema tudi vsakodnevne dileme tistih, ki skušamo pisanje jemati odgovorno in ga ne zvesti na golo produciranje besedil. Odgovornost pisanja tiči v preprostem dejstvu, da vsak zapis terja bralkin ali bralčev čas, zato je branje najvišji izkaz spoštovanja, plačano z najvrednejšo valuto, ki jo premoremo. V eri kratkih posnetkov, ko vsebinam namenjamo nekaj sekund pozornosti, preden se s prstom pomaknemo naprej, ko so daljši videi navadno razdeljeni na segmente, da nam ni treba gledati nobene odvečne minute, ko ustvarjalci iz svojih kratkih posnetkov zaradi časovne optimizacije izrežejo celo vdihe, ko se serije menda snemajo z zavedanjem, da jim gledalci in gledalke med ogledom ne bodo namenjali ekskluzivne pozornosti, temveč se bodo vmes priklapljali na druge in tretje zaslone ... sredi vse te razpršenosti, množice interaktivnih dražljajev in vseprisotnosti injekcij afektov, pisanje še zmeraj, prav metuzalemsko, vztraja: beri me, vzemi si čas.
Ampak nekdo, sem razmišljala, mora reči, da je cesar gol, in to ne morejo biti tisti, ki ob tem tvegajo, da bodo izgubili glavo. Kolumnisti in kolumnistke, zunanji sodelavci, lahko ogledalo nastavimo bistveno bolj lahkomiselno, naša vloga je strukturno precej podobna dečkovi iz Andersenove pravljice
Kolumnistika je čudna reč – bolj čudna od slonokoščenega znanstvenega pisanja, ki računa na bralce, ki si bodo vzeli čas, ker si ga pač morajo, bodisi po službeni bodisi po študijski dolžnosti. Tudi bolj čudna od leposlovja, ki računa na bralce, ki si bodo vzeli čas zaradi obljubljenega estetskega in spoznavnega užitka. Kaj pa je obljuba kolumne? Ali ob branju kolumn izvemo kaj novega? Redko. Temu so namenjene druge strani časopisa. Ali ob branju kolumn estetsko uživamo? Včasih, a za estetski užitek obstajajo bistveno bolj dodelane zvrsti. Ali ob branju kolumn izzovemo lastne pozicije in prepričanja na način, ki jih ne potrjuje nujno? Aleluja. Ali ob branju kolumn zavzdihnemo: "Tole je moral nekdo izreči, tudi če ni prijetno?" Upam. Vsaj včasih. Kajti ena od zame temeljnih obljub kolumnistike – in vsaj delni odgovor na vprašanje: čemu jih pisati (in brati)? – je zaveza pogumu, tudi kadar se ob tem ne tolčemo po prsih in ne sklepamo zavezništev. Nič čudnega, da je izjavo, da je cesar nag, Andersen v usta položil dečku, otroku, neozaveščenem o implikacijah svojih besed. Kolumnist mora izrekati, da je cesar nag, pri polni zavesti odraslega človeka, in to – da je zadeva še bolj mučna – po možnosti izrekati počasi. Januarja sem napisala kolumno, ki je bila notranje polemična – kritično ost je uperila v lasten medij oziroma v njegov paradni odvod, prireditev ob podelitvi boba leta. Nisem je napisala zlahka, vedela sem, da bo prizadela ali užalila ljudi, ki ji posvečajo čas, energijo, morda celo neke vrste ljubezen. Ampak nekdo, sem razmišljala, mora reči, da je cesar gol, in to ne morejo biti tisti, ki ob tem tvegajo, da bodo izgubili glavo. Kolumnisti in kolumnistke, zunanji sodelavci, lahko ogledalo nastavimo bistveno bolj lahkomiselno, naša vloga je strukturno precej podobna dečkovi iz Andersenove pravljice.
Te dni je časopis, za katerega pišem in zaradi katerega si vsak mesec belim glavo o smislu in smotru kolumnistike, doživel udarec, katerega ozadij, kot zunanja sodelavka, ne poznam. A ta sploh niso bistvena, saj so pričakovane posledice jasne: upad kakovostnih vsebin, vedno večja komercializacija (recimo klik bajt naslovi na ravni tabloidov), siromašnejši prispevki ... Okrnjene ekipe pač ne igrajo svojih boljših tekem, tudi če so preostali igralci in kapetan še tako zagnani, srčni in profesionalni – zdrsi v drugo ligo, pravijo poznavalci, se zgodijo točno zaradi takšnih razlogov.
Verjetno vsi mariborski vrabci te dni čivkajo ime do izpred nekaj dni odgovornega urednika priloge V soboto. Urednika, ki, ko sem mu s svojo večno zamudo januarja poslala najbolj polemično kolumno dotlej, ni stisnil repa med noge, temveč je – v skladu z odgovornostjo, ki jo je imel eksplicirano v imenu svojega delovnega mesta – razumel, da mora zrel medij biti sposoben slišati, ne nujno soglašati, temveč sprejeti in objaviti tudi kritike na lasten račun. Če se kiti s kritičnostjo, mora biti pri tem dosleden. Če se kiti s čimerkoli že, mora prenesti tudi predpono samo-. Tukaj se vse začne. Sicer zapade v dvojna merila, samozadovoljno trepljanje in spoznavno slepoto. Rok je vse to razumel, ker je bil dober urednik. Ker ni starš, ki bi dečku ob vzkliku o goloti pokril usta, ga osramočeno odvedel stran od cesarja in mu za kakšnim vogalom prisolil zaušnico. Rok je razumel pisani potencial kolumnistike, zato smo pod njegovim urednikovanjem prostor dobili zelo različni glasovi, ostri, cinični, poetični, jezni, popustljivi, analitični, intuitivni ... Rok, bravo. Ali se svoje odgovornosti, ki ne more biti merljiva le v dobičku in všečkih, zavedajo tudi odgovorni? Odgovornosti do svojih delavcev in delavk, do bralstva, do javnega prostora, do mesta, do prihodnosti, do skupnega? Odgovornosti, ki ne more biti zgolj gospodinjsko pragmatična, temveč obča?
In končno še prvo vprašanje. Za koga pišem? S tem vprašanjem sem se pretekle dni ukvarjala bolj kot kadarkoli do zdaj. Razmišljala o gestah, simbolih, načelnosti. Ampak pod temi besedi je še ena, manj napihnjena, manj všečna, ponižnejša in nenazadnje – preprostejša. Bralci.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
