zadnje objavljene

pogledi

več
Tej Gonza, direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo in mladi raziskovalec Univerze v Ljubljani

mnenje

več

V SOBOTO

Kolumna Ane Svetel: V sivini se dobro sivi

Ana Svetel
12.11.2022
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profimedia

Minuli teden je Katja Zakrajšek, prevajalka, poznavalka v našem prostoru manj znanih literarnih tradicij, dobitnica letošnje Sovretove nagrade, opazila, da se je v časopisni recenziji romana, ki je nedavno izšel v njenem prevodu, avtorica recenzije obilno, skoraj izključno naslonila na njeno spremno besedo ter jo prosto (in ne vedno smiselno) skolažirala v na videz lastno, profesionalno bralno refleksijo. Ne vem, ali imajo v novinarskih vrstah kak blažji termin, a v akademskih bi bilo to nedvomno plagiatorstvo. Kitenje s tujim perjem. Mimo formalno-pravnih okvirjev, ki urejajo krajo intelektualne lastnine ali avtorskih pravic, se mi je plagiatorstvo vedno zdelo nekaj, kar bi v tistem, ki je zasačen s prsti v marmeladi, moralo vzbuditi občutke sramu, nujo po opravičilu, posipanje s pepelom. Nekajkrat se mi je na vajah, ki sem jih izvajala s prvimi letniki študentov in študentk etnologije in kulturne antropologije, zgodilo, da je bil kak kolokvij v nebo vpijoče prepisan. Ob opozorilu, kaj so pravzaprav storili, je bil odziv vedno (tudi) sram. Zdelo se mi je, da je mladim ljudem, ki šele začenjajo razumeti razliko med 'šolo' in 'faksom', smiselno čim bolj nedvoumno pojasniti, kakšno črto so pravzaprav prestopili, ko so na spletu našli članek, stisnili kopiraj-prilepi in 'pozabili' navesti vir. Tuje perje je čisto ok, le povedati morate, da je tuje. Študenti to do konca prvega semestra ponotranjijo. Nenazadnje na to opominja že slogan Googlovega orodja Učenjak: Stati na ramenih velikanov. Pa niti ne gre le za velikane. Tudi obskurni članki, diplomske naloge, medijske objave, spremne besede terjajo isto doslednost kot temeljna dela. Glede na to, da je tudi avtorica nesrečne recenzije diplomantka Filozofske fakultete, se morda motim o tem, kako globoko se v človeka zasidra ponotranjenje moralne sprevrženosti plagiatorstva.

A če obstajajo nedvoumne in tudi jasno dokazljive nepoštenosti, je večji problem široka siva cona drobnih prisvajanj, majcenih kraj, tako rekoč 'davčnih optimizacij', kot bi temu rekla neka ambiciozna gospa. Javna skrivnost je, da morajo na nekaterih visokošolskih zavodih mlajši kolegi znanstvene članke pred objavo poslati sivim eminencam 'v pregled'. No, ob teh silnih pregledih se ponavadi zgodi le to, da na vrhu dokumenta siva eminenca pristavi svoje ime, se podpiše kot soavtor besedila. Akademska poštenost ni točkovana, objave pač. Siva cona prisvajanj so tudi gradiva, ki jih zbirajo študenti. Ali lahko ta gradiva uporabljamo v svojih člankih? Se lahko o tem začnemo pogovarjati, ne da bi takoj zanetili spor v vsakem 'gospodinjstvu'? Se lahko projektno delo, ki je, vsaj na področju etnologije in kulturne antropologije, praktično edini način za vsakršno celovitejše raziskovanje, mirno 'prisesa' na študijski program in precedi na desetine študentskih poročil, terenskih vaj in podobnega v lastne raziskovalne izsledke? Glede na to, da so tovrstna sodelovanja lahko plodna in smiselna tako za raziskovalce kot študente, seveda ne impliciram nobenih dokončnih odgovorov, le želim si širšega premisleka o akademski poštenosti, ki sega onkraj v nebo vpijočih lopovščin.

Po drugi strani pa krhka in kisla premirja, ki do neke mere zmeraj vključujejo tiho toleriranje grehov druge strani in spretno mikropolitiziranje, ta večni spiritus movens profesionalnih okolij, omogočajo ravno razraščanje sivih con in večnih statusov quo. Recimo: neki ugledni raziskovalec svoje študije ni želel objaviti v publikaciji, ki bi bila klasificirana kot strokovna, saj so strokovne publikacije manj prestižne in slabše točkovane kot znanstvene. Urednik publikacije in sodelavci založbe so tako – šlo je pač za sivo eminenco, ki se ji prikima – publikacijo na vrat na nos "preuredili" v znanstveno. Četudi je vsakomur, ki se količkaj resno in iskreno poglobi v zadevo, jasno, da gre za strokovno izdajo. Ampak v sivinah sive eminence pač žlahtno sivijo. Zaključiti, da so takšna omrežja drobnih uslug, strateškega razdeljevanja milosti, pragmatičnega molka in koristoljubno pogojenih pajdaštev endemična Sloveniji ali pregretemu sedanjiku, bi bilo seveda preveč preprosto. Nenazadnje je to do skrajnosti natančno in brez olepševanja detektiral ter v vrhunsko literarno umetnino prelil že ameriški pisatelj John Williams v romanu Stoner. Roman, ki je pred nekaj leti resda doživel pravo renesanso – po zaslugi sijajnega prevoda Brede Biščak tudi pri nas – je izvirno izšel pred skoraj šestdesetimi leti.

Lahko bi trdili celo obratno: ker Slovenija na globalnem akademskem zemljevidu sodi v polperiferijo, omogoča vsaj določene otočke varnosti, solidarnosti in zavezništev. Pa tudi raziskovalne počasnosti in svobode, kjer se ni treba uklanjati vsakemu trendu, pisati le v angleščini ali nenehno hiperproducirati. Spomnim se, kako široko je zazijala kolegica iz neke zahodnoevropske univerze, ko sem ji povedala, da sem doktorat napisala v slovenščini. "Zakaj? To je neumno. Kdo ga bo pa lahko prebral?" Njen komentar je deloma seveda razumljiv, a vendarle sem si v tistem trenutku želela, da bi kot antropologinja razumela tudi smisel ohranjanja humanistike in družboslovja v različnih, tudi majhnih jezikih. Akademsko pisanje v slovenščini je pri nas še zmeraj samoumevno, četudi je karierno nesmiselno. Skratka, soditi v polperiferijo, biti malce ob robu je v številnih ozirih idealna pozicija. Je pozicija, ki je prispevala tudi k dobro razviti prevodni književni krajini, ki med drugim spodkopava ravno predpostavke o kakršni koli lokacijski ali časovni izjemnosti.

A vrnimo se h krhkim in kislim premirjem, ki so zažrta v načine družbenega delovanja (tudi) pri nas. Ravno leta krhkega in kislega premirja med slovensko 'desnico' in 'levico' so pripeljala do razsula na Kolodvorski, do tega, da ponovno volimo s stisnjenimi zobmi, do tega, da na državni ravni ne proizvedemo nobene drzne, vizionarske ideje glede naše skupne prihodnosti. Ker je status quo pač mnogim udoben in ker se v sivinah dobro sivi. Ključni del tega kilavega premirja je 'janša' in 'antijanša' princip, ki politični igri daje navidezni utrip, a jo hkrati drži v morasto ponavljajočem vzorcu. Ker del slovenskih volivcev instinktivno ve, da je najbolj realna rešitev za preboj iz te kolektivne ugrabitve, da izraste tretji princip, to je 'antijanša' na desnici, so mnogi upe položili v Anžeta Logarja, ki kot da se je v stranki SDS znašel po pomoti. Četudi gre po vsej verjetnosti za pretkano in silno inteligentno strategijo, lahko upamo dvoje: da je večina volivcev vendarle dovolj nezaupljivih in da je del plemenitih 'antijanša' konservativcev razumel sporočilo. Čas je, organizirajte se. Medtem ko je 'spodobnizacija' obeh predsedniških kandidatov po svoje smešna, je ob mučnem ugašanju nacionalke manj razlogov za muzanje. Nenazadnje lahko vidimo, kako ob jasnih političnih apetitih institucija ne more ubraniti lastne strokovne integritete ali ohraniti profesionalnih standardov. In to je v poduk vsem. Naslednje so lahko univerze.

Medtem ko se trenutno ukvarjamo z niansami akademskih sivin, bi bilo iluzorno misliti, da smo kakorkoli trajno zaščiteni. A četudi sedaj vse upe polagamo v referendum in sanjarimo, kako nas bosta po sedemindvajsetem novembru ob večerih ponovno pozdravljala Saša Kranjc in Elen Batista Štader, novo vodstvo že vnaprej milo prosim, naj nikar ne ukine oddaje Arena. Obstajata namreč dva produkta slovenskih televizij, ki zanesljivo dvigneta še tako ciničnega ali utrujenega duha: Pirkovičeva omizja in nova sezona Sanjskega moškega. Prevodne poslastice pridejo na vrsto kasneje.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?