Kamen

Na tem mestu je treba zapreti oči in si zamisliti ta vhod. Na primer da ta hiša lebdi v brezzračnem prostoru. Vi lebdite proti njej. Okrog vas mapa neba, takšna, kot jo vidimo v jasnih poletnih nočeh v kakšnem južnem mestecu. Vse je prav toliko daleč, tako kot to tudi je v življenju. Hiša je opasana z visokim prebeljenim zidom. Zid je neraven, poln kamnitih trebuhov, ker kamen je živ in diha. Sredi zidu so vrata, lesena vrata zbledele zelene barve. Na vratih dve očesi, dva železna člena, ki služita temu, da gostiteljem potrkaš. Lebdite proti tem vratom. Vse je v vesolju samotno, vi in hiša pa dve zelo oddaljeni zvezdi, a težita k temu, da končata samoto. Oh, iz česa je zgrajen človek? Iz česa je vse to pred vami? Dobro poglejte v nebo, enkrat, poleti, ko bo jasno, skoraj prozorno. Zdaj pa pridite lebdeči k zelenim vratom in potrkajte s trkalom po lesu. Tako nalagajo dobri običaji, a ker se ne bo nihče odzval, saj je ta hiša enako osamljeno bitje kot tudi vi, tako kot tudi vse v vaših spominih, vstopite skozi ta vrata, ki se odpirajo pomalem težko, zataknejo se tuintam. Na dvorišču, ki ga vidite pred seboj, je hiša, ki ste si jo do tedaj lahko samo predstavljali, ker ste videli samo zid, ki jo obdaja. Hiša je kot zid, polna kamnitih trebuhov, zabuhla kot obraz nenaspanega človeka. Tako se stara kamnito zidovje, natančno tako kot možje; pod njihovimi očmi zrastejo podočnjaki, nad pasom pa se izboči trebuševina. Pogled se vam ustavi na tleh dvorišča, kamor ste prišli, na tej krasoti, ki so jo ustvarili neki izginuli ljudje. Dvorišče je v celoti tlakovano z bočno postavljenimi prodniki. Kakor žarki se raztezajo po vsej površini. Tla kakor da se premikajo, žarki dobesedno poganjajo v vaših očeh iz sredine dvorišča k njegovim kotom. Ker je vse okrog vas iz kamna, in tla, zaradi katerih vam ni več treba lebdeti, in zidovi hiše oblečeni v belo in je na njih ta belina popokala, občutite nekakšno svežino, ampak to je samo telesna senzacija, to čuti samo vaša koža, nekje v notranjosti pa raste toplina, na primer toplina babice, katere oči zažarijo, ko zagleda svoje otroke. Takrat dojamete - odtod vse izvira, iz tistega središčnega prodnika, ki oddaja žarke na zidove, obdajajoče dvorišče. Zdaj veste, ko ste videli, iz česa nastaja svet mojega juga, je zunaj zraslo mesto, iz kamna najprej, potem pa iz njegovega prahu in stvari, ki oponašajo kamen. Kamen pa diha, kdaj pod hudim pritiskom ene in edine zvezde, ki ji pripada človek. Z upanjem, da niste sami na tem kraju, lahko iz mojega spomina tečete v mesto in vsem sporočite veliko novico - kamen diha in stara se kot človek, nikoli pa ne umre, tako kot niti jug.
Prelebdel sem vas skozi svoje spomine, da bi vam opisal videz dvorišč hiš, kakršne so nekoč bile načičkane po mostarskih četrtih. Ta dvorišča, ki so danes redkost, so znala biti prava mala umetniška remek dela, mozaiki iz prodnikov, ki so jih potrpežljivi mojstri zlagali in zlagali s takšnim potrpljenjem in s takšno natančnostjo, da to sproža izjemno spoštovanje in izkaze iskrenega občudovanja. Danes takšnih dvorišč ni veliko niti v Mostarju, jaz pa se v mislih znam vrniti na nekatera od njih. Na njihovih zidovih so rasle rože vzpenjavke ali običajen divji bršljan, kakor da poganjajo iz sonca na tleh dvorišča. Na jugu je vse iz kamna, tako se zazdi človeku, to pa se primeri zaradi svetlobe, ki vse prekriva z belkasto kopreno.
Smešno je, ko ljudje opisujejo Hercegovino, da ji porogljivo rečejo kamenjak. Z enim svojim delom to tudi je, ampak ljudje iz neke svoje objestnosti in malomeščanske nesramnosti pozabljajo, kako je kamen lep, kako lepo diha in nikoli ne umre. Če me vprašate, da v nekaj besedah opišem ta mali komad planeta, bi verjetno omenil ledene reke in žareč kamen. Iz takšnega kontrasta kakor da so narejeni tudi ljudje, ki naseljujejo Hercegovino. Hitri so in čudaški, kdaj hladni in trdi, a tudi topli in modri kot kamen. Ne gre se vpletati v opisovanje mentalitete, ker na svetu ne obstajata dva popolnoma ista človeka, kaj šele celotni enolični narodi, a tako nekako to gre. To le ni zgodba o ljudeh. Ne vem, ali je zgodba o še eni moji iluziji, poskusu, da iz svojih spominov naredim nekaj sistematičnega in dojamem samega sebe, vem pa, da je to zgodba o kamnu juga, o nečem na prvi pogled surovem, a potencialno lepem, v več smislih koristnem in dolgoživem, nečem, kar bi ljudi lahko spomnilo, kako so majhni, ne samo pod zvezdami, temveč tudi na tem planetu. Temu občutku majhnosti v tej praznični dobi bi lahko rekli tudi pobožnost. Ampak niti ni treba biti ponižen pred tem, česar človek ne razume in mu je nevidno; če si v resnici pobožen, moraš biti ponižen do vsakega kamenčka na tem planetu. Iz kamna je vzniknilo moje mesto, iz kamna so vzniknili tudi drugi kraji, ne samo na jugu. Iz kamna je nastal tudi današnji človek, če upoštevamo, da so bila prva orodja iz kamna. Tudi dandanašnji mali ljudje kot prvo orožje v svojem življenju uporabljajo kamen in ni treba slaviti prodnika, ki nekomu razbija glavo, toda tisti prodnik s tistega dvorišča v mojih spominih, tisti, iz katerega je vzniknil moj mali moten in ne prav zmeraj bistri svet, je vreden navdušenja. Prav jedro sveta je. Pustimo ob strani celo vse spomenike, izklesane iz kamna. Ves jug je iz kamna, jug pa je spomenik, bolje rečeno obeležje vsega sveta.
V Hercegovini se prek kamna valjajo ledene reke. Kamen dopušča vodi, da se igra z njim, da ga oblikuje v tisti popolnoma naravni interakciji, ki so jo ljudje celo genetsko pozabili, zato skoraj ne vedo, kaj bi drug z drugim, kaj šele s planetom, na katerem živijo.
Ko sem bil suh, od sonca opečen deček, sem vsak poletni dan preživel ob Neretvi. Ob plavanju smo se zabavali še z metanjem kamenčkov v reko. V Mostarju obstaja nekaj iger s kamenčki. Ena od njih je za Mostar specifična. Poiskati morate podolgovat sferni kamen, po možnosti čim večjega. Potem se ga da na dlan in vrže v zrak, tako da v letu rotira, cilj pa je, da se tako vržen velik podolgovat kamen dotakne vode, proizvajajoč ob tem top, pridušen zvok, pljusniti mora pri tem čim manj vode, za njim pa ostati sled kot ko v loncu vre polenta. Kamenčke smo, seveda, metali daleč in tekmovali, fantovsko neumno, kdo je močnejši brez pretepa. Neretva je v svojem ustvarjalnem zanosu znala na plažo odvreči zelo veliko oblih raznobarvnih kamenčkov, ampak najbolj smo se veselili tankih, ploskih kamenčkov, ki smo jih s kratkimi trzaji, to je vsem znana igra, vrgli paralelno s površino vode, pri čemer je cilj bil, da, preden potone, čim večkrat poskoči po površini reke.