Kaj pa če v resnici ne gre zgolj za mobing?

"O tem je treba govoriti," poudari, četudi večkrat ponovi retorično vprašanje, zakaj je tako – zakaj sistem ne deluje tako, da bi prisluhnil in zaščitil šibkejšega. Verjame, da se lahko v primerih, ko ne gre drugače, z javnim razkritjem praks, ki se dogajajo po pisarnah in hodnikih institucij, poveča občutljivost med ljudmi in doseže spremembe v obnašanju: tako tistih, ki se nedopustno vedejo, kot delavk in delavcev, da zberejo pogum in spregovorijo o ravnanju, ki ga dojemajo kot žaljivega in zastrašujočega.

​Med zakoni in državnimi uradi

Mobing je v slovenski delovnopravni zakonodaji prepovedan že več kot desetletje, od leta 2007. Tekom let so se zakonske določbe in zaščite delavk in delavcev na papirju krepile, a inšpektorat za delo v svojih letnih poročilih redno poziva, da bi bilo treba "natančneje določiti, kakšni so minimalni standardi oziroma ustrezni ukrepi, ki jih mora delodajalec sprejeti za zaščito delavcev pred nadlegovanjem in/ali trpinčenjem na delovnem mestu". Inšpektorat kljub povečanim pooblastilom od leta 2013, da bi lahko tudi sam ugotovil primere nadlegovanja in trpinčenja, vztraja, da je to med inšpekcijskimi nadzori nemogoče ugotoviti, zato ostaja pri formalističnih nadzorih, ali so v delovnih kolektivih imenovani pooblaščenci za preprečevanje mobinga in ali so o tem delavke in delavci primerno obveščeni. A v javnem sektorju je večina prijav kršitev delovnopravne zakonodaje vezana prav na trpinčenje in kršenje dostojanstva delavcev, opozarjajo v svojih poročilih.
Podatki, ki jih lahko ponudijo ministrstva o prijavah mobinga, se zdijo jasni, a hkrati povedo malo. Ne govorijo o razočaranju zaradi nereagiranja pristojnih. Ne beležijo ur joka in stiske. Niti odpovedi, ki je praviloma zaključna faza trpinčenja ali nevzdržnih pogojev dela. Še manj jasni so glede tega, kdaj in kako so se odnosi skozi izobraževanja in izvedene postopke popravili.

Številke z ministrstev, uradov ...

Ne na uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu ne na uradu za makroekonomske analize in razvoj prijav zaradi mobinga v zadnjih petih letih niso prejeli, na Statističnem uradu RS so obravnavali eno prijavo mobinga leta 2016. V vladni službi za razvoj in evropsko kohezijsko politiko so leta 2017 zabeležili dve prijavi, ki ju še vedno obravnavajo, ena prijava pa se je preselila pred sodišče. Edino ministrstvo, ki ne beleži niti ene prijave zaradi mobinga, je ministrstvo za javno upravo. Tam sicer deluje tudi komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri vladi, ki je leta 2014 obravnavala štiri zadeve glede trpinčenja oziroma mobinga, v letu 2016 in 2017 pa še po dve. V okviru upravne akademije organizirajo na ministrstvu za javno upravo vsaj enkrat letno usposabljanja s področja varstva pred nadlegovanjem in trpinčenjem – od leta 2009 beležijo, da se je teh brezplačnih usposabljanj, odprtih za vse javne uslužbence, udeležilo 574 oseb.

Policija najbolj sistematična

Na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so zabeležili le eno prijavo v letu 2015. Na področnem inšpektoratu prijav mobinga ne beležijo, tri prijave (v letih 2016 in 2017) so bile oddane na agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja in še tri pri upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v letih 2017, 2018, 2019; ena od teh prijav je bila do sedaj zavrnjena). Na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo sta svetovalca v zadnjih petih letih obravnavala deset zadev, lani pa je bila vložena ena uradna prijava trpinčenja, glede katere pa v postopku, ki je sledil, mobing na koncu ni bil ugotovljen. V organih v sestavi gospodarskega ministrstva niso obravnavali nobenih prijav. Na ministrstvu za infrastrukturo so obravnavali eno prijavo leta 2016, lani pa sta bili na infrastrukturnem inšpektoratu podani dve prijavi zaradi trpinčenja – komisija, ustanovljena na ravni ministrstva, je opozorila na možnost izboljšanja odnosov, en postopek še vodi, enega pa je zaključila in prijavo zavrnila. V drugih organih v sestavi infrastrukturnega ministrstva prijav mobinga ne beležijo. Na ministrstvu za finance prijav v zadnjih petih letih ni bilo, prav tako ne na uradu za preprečevanje pranja denarja kot organu v sestavi, sta pa bili podani dve prijavi na finančni upravi in po ena na uradu za nadzor proračuna in na upravi za javna naročila.
Na ministrstvu za obrambo vodijo pritožbe najnatančneje, a ne po številu pritožnikov, ampak glede na zabeležena neprimerna ravnanja. V upravnem delu ministrstva pritožb zaradi mobinga niso zabeležili v teh letih. So se pa v letih 2017 in 2018 končale štiri odškodninske tožbe pripadnikov vojske zaradi nadlegovanja in trpinčenja, od tega so bile tri uspešne, nadrejeni pa spoznani za krive grdega ravnanja s podrejenimi. Na notranjem ministrstvu beležijo v petih letih dve prijavi neprimernega ravnanja, na inšpektoratu za notranje zadeve pa tri – te so reševali z neformalnimi pogovori, ugotovitve komisij, ko so jih imenovali, pa so v dveh primerih predali nadrejenim. Število prijav je večje, tudi zaradi števila zaposlenih tam, na policiji, in sicer 15. V treh primerih so ugotovili, da je do trpinčenja prišlo, eno prijavo so prepoznali za delno utemeljeno, v vseh primerih pa so o prijavah obvestili tudi državno tožilstvo. Prav policija se iz golih opisov ukrepov in izobraževanj zdi organ, kjer najbolj sistematično poskušajo preprečiti, da bi prihajalo do nadlegovanja in trpinčenja zaposlenih, četudi na večini ministrstev poudarjajo letna izobraževanja, ki jih organizirajo in omogočajo, a drugod pravijo, da posebnih aktivnosti in izobraževanj ne organizirajo, saj za to naj ne bi bilo potreb.

Polovičarstvo

To, da sistematičnega pristopa na ravni celotne državne uprave ni in da so sodelovali pri številnih aktivnostih policije, potrdi na podlagi izkušenj tudi dr. Lilijana Šprah, predstojnica družbenomedicinskega inštituta pri ZRC SAZU. Opozori, da so v javni upravi "tveganja za pojave psihičnega nasilja na delovnem mestu še posebej velika". Ta tveganja se povečajo, ko je v delovnih okoljih premalo zaposlenih, ko obstajajo veliki časovni in zunanji pritiski, ko so zaposleni preobremenjeni, delajo pa znotraj toge hierarhije z nezadostnimi možnostmi komunikacije in s pomanjkljivimi informacijami, ob tem pa nosijo veliko odgovornost, a imajo hkrati nizko avtonomijo v stresnem delovnem okolju, kjer prihaja tudi do konfliktov zaradi različnih položajev sodelavcev in do podcenjevanja sposobnosti ter dela, opisuje preplet dejavnikov. Temu je v zadnjih trinajstih letih dodan še dejavnik političnega kadrovanja in pritiskov, na kar je opozoril Simon Kardum, ki je osem let, do leta 2005, delal na ministrstvu za kulturo.

Zadnja raziskava stara 10 let

Tako je višje delovno in socialno sodišče v sodbi 5. julija 2018 zapisalo: "Tožena stranka je v času od leta 2010 do 2015 trpinčila tožnico s tem, ko jo je preselila na odmaknjeno lokacijo, jo odmaknila od dnevnega dogajanja na sedežu uprave tožene stranke, jo izključila iz delovnih procesov, ki jih je pred tem vodila, ji preprečila dostop do informacij, neformalnega strokovnega izobraževanja, ji onemogočila strokovno opravljanje dela v pravni službi, nanjo kričala, jo arbitrarno ocenjevala, ji podala neutemeljeno pisno opozorilo pred odpovedjo, zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letih 2010 in 2014 ter ji z večkratnimi zahtevami po upokojitvi dala vedeti, da kot starejša delavka ni zaželena."
V Sloveniji v nasprotju z Nemčijo in Anglijo, kjer obstajajo redne raziskave o mobingu na dve leti, teh nimamo. Prva in edina nacionalna raziskava o mobingu je nastala leta 2008, pripravil pa jo je klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa. Ugotovili so, da je desetina od 1366 polnoletnih anketirancev dejala, da so bili v zadnjega pol leta vsaj občasno izpostavljeni trpinčenju na delovnem mestu, skoraj enkrat več pa jih je bila priča takemu ravnanju med sodelavci ali do sodelavcev. Pojavnost mobinga je bila v primerljivi meri prisotna tako v javnem kot zasebnem sektorju, povzročitelji pa so bili v 81 odstotkih nadrejeni. Med ravnanji, ki so jih doživljali kot mobing, so anketiranci navajali: pretirano delovno obremenitev, širjenje govoric, degradacijo glede na naložene jim naloge, zadrževanje informacij v zvezi z delom, odvzem odgovornosti, žaljenje in neprijetne komentarje, poniževanje ali posmehovanje ter ignoriranje.

Komu je mar za človeka?

Predsednik sindikata delavk in delavcev ministrstva za kulturo, Gregor Lesjak, pravi, da sistem obstaja – zagotavljal naj bi, da bo vse po predpisih. V četrtek je bil ravno na izobraževanju o preprečevanju mobinga. "A vprašanje je, kako pooblaščenci za preprečevanje mobinga dejansko ravnajo in ali se ljudje zavedajo možnosti in si upajo spregovoriti o stvareh, ki se dogajajo," je prepričan, da je na eni strani ljudem še vedno nerodno govoriti o stiskah, ki jih doživljajo, hkrati pa tudi vse, kar občutijo kot neprimerno, ne spada pod zakonsko definicijo mobinga. Ministrstvo za kulturo je bilo lani edino ministrstvo, ki je na ministrstvo za delo poslalo poročilo o nasilju na delovnem mestu na podlagi predvidene zakonske dolžnosti, ki pa zaradi nesprejetih dokumentov v resnici še ne obstaja. Tako druga ministrstva letnih poročil o številu posvetovanj in prijav zaradi mobinga ali drugih oblik nadlegovanj in nasilja ne pripravljajo in nimajo. "Mislim, da manjka predvsem temeljna osveščenost vseh nas o spoštljivih medsebojnih odnosih - zavedanje, da ni normalno, če nekdo kriči na sodelavce," poudari sindikalist pomen večanja senzibilnosti v celotni družbi - pa tudi osveščenosti in znanja o pomenu in načinih za zagotavljanje dobrih odnosov v delovnih kolektivih. Drugi velik problem je, na kakšne reakcije naletijo ljudje, ko se odločijo za prijavo ali zaznajo težave – ali in kakšni mehanizmi sploh obstajajo znotraj kolektivov za razreševanje konfliktov. Sistem ne more in ne sme izvajalce mobinga nagrajevati, a prav to je občutek, ki ga dobijo mnoge žrtve.
Lilijana Šprah spomni, da se zdravje, delo in medosebni odnosi uvrščajo v sam vrh lestvice osebnih vrednot ljudi. "Država kot delodajalec ni le po zakonu dolžna poskrbeti za varna in zdrava delovna mesta, ampak bi morala še posebej na področjih, ki predstavljajo pomembne vrednote v naših življenjih, uvajati dobre prakse za zagotovitev dobrega počutja na delovnem mestu," poudari, da je zgled med najboljšimi načini, da določenim praksam sledijo tudi v drugih sektorjih. "Inštitucije, ki jih odlikuje dobra delovna klima, produktivnost, motiviranost, nizka stopnja menjave zaposlenih in bolniških odsotnosti, nimajo zgolj dobrega ugleda, ampak tudi pri državljanih in državljankah vzbujajo večji občutek zaupanja."

Izpolniti državniške naloge in obljube

V sedanjem sistemu dolžnosti delodajalca še vedno najpogosteje prevzemajo nase delavci, ki iščejo pravico, ali njihova združenja ter predstavniki, ki poskušajo žrtve mobinga zaščititi, opozori Lilijana Šprah. Neredko se nato prav sindikalni zaupniki znajdejo v središču bolj ali manj prefinjenih oblik mobinga. Ta pa je le na raven medčloveških odnosov zveden učinek sistema, ki želi spoštovanje delavk in delavcev vreči na smetišče zgodovine. Po četrt stoletja razočaranj nad državo, po več kot petih letih krize, ko so delavke in delavci dali vse, da so sledili napačnim idejam politikov o varčevalnih ukrepih, ki naj bi družbe naredili boljše, kot so pridigali gospodarstveniki in ekonomisti, so politiki izgubili pravico reči, naj ljudje pomislijo, ali so in kaj še lahko naredijo za državo. Vsaj dokler sami ne izpolnijo svojih državniških nalog in političnih obljub. Ljudje bodo naredili vse manj za državo, bolj ko bo ta postajala sistem, ki servisira kapital, ljudi pa ponižuje ter zaničuje. Najbolj revolucionarna zahteva je bila vedno ta, po demokraciji in radikalni enakopravnosti – ne le na voliščih, ampak tudi na delovnih mestih in v kuhinjah. Ta teden je upravno sodišče pritrdilo kulturnicam in kulturnikom, ki jim je tožbe zoper odločbe ministrstva za kulturo pomagal vložiti Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij. Odločbe ministrstva so bile nezakonite, saj niso bile primerno obrazložene. A pričakovati, da bodo iz delovnih okolij, kjer ni spoštovanja, enakopravnosti in demokracije, za državljanko ali potrošnika prišli servis in obravnava, ki bodo spoštljivi in vključujoči, je naivno. Film slej ko prej poči.
Sodba višjega delovnega in socialnega sodišča, 8. november 2018: "Mrtva riba. Obraz kot iz grobnice. Kup dreka. ... Tudi če besede niso bile izrečene z namenom žaljenja, pač pa z namenom motivacije, so bile izrečene s povišanim glasom, zato je pravilen zaključek, da gre za neprimerno komunikacijo nadrejenega s podrejenimi delavci ... tej se tožnica ni mogla izogniti oziroma ji je bila vseskozi izpostavljena. Ravnanje je nedopustno, tudi če ni usmerjeno zgolj proti enemu delavcu ampak proti več prisotnim delavcem - in zaradi tega ne izgubi svoje protipravne narave. Nadrejeni je tožeči stranki grozil z besedami, da kdorkoli bo karkoli govoril čez svoje šefe in ne bo ubogal in delal točno tako, kot bosta s sodelavko rekla, da ga bo lastnoročno vrgel skozi okno. S tako izjavo je presegel prag oziroma takšno ravnanje pomeni mobing."