Janšizem in prostaštvo

Vprašanje je, ali je sploh še smiselno pisati o janšizmu ter se posvečati njegovim pomenom in povezavam. Toda odločitev, da tega ne bi več počeli, bi bila vse preveč optimistična, poglabljanje razumevanja tega pojava je še vedno nujno, lahko pa samo upamo, da vse skupaj ne bo več dolgo trajalo.
Prostaštvo - ne primitivizem, ta ima preveč različnih zgodovinskih in kulturnih pomenov - je nedvomno ena glavnih značilnosti janšizma. Ne nanaša se samo na javni govor, ampak tudi na stil in vedenje, politične odločitve in prepoznavno delovanje celotnega sistema oziroma stranke.
Jasen znak, ki zadeva tako javni govor kot tudi politično delovanje, smo dobili, ko sta svoj odstop podala notranji minister in šef policije. Vodja stranke (in za njim papagajsko vsi, ki pripadajo stranki) je objavil komentar, kakršnega policisti in sodniki poslušajo kar naprej: obstajajo večji lopovi, zakaj ne preganjate njih. Kaj pa če denimo vodji parlamentarnih preiskovalnih komisij o žilnih opornicah in o bankah s svojimi performansi le nista uspela zbrati in urediti tako solidnega administrativnega materiala, da bi bil uporaben tudi za policijo in sodstvo?
Toda zdi se mi, da obstaja stilska razlika, ki ločuje prostaka od drugih oseb, ki si zaslužijo prezir: on/ona se ne more vzdržati, ob tem vedno pokaže svoje zadovoljstvo. Ko se to zadovoljstvo sfiži, laž - do tedaj očiten znak moči - izgubi tudi to funkcionalnost; minister Hojs je povsem lepo pojasnil, da mu meša štrene tisti del službe, ki si mu ga ni uspelo ne kadrovsko ne kako drugače podrediti, torej spolitizirati, spolitiziranost pa je njegova glavna obtožba proti tej službi. Da to razumejo vsi prostaki, je lepo pokazal Jelinčič, ki je pred kamerami - obveščen in neobveščen, da ga snemajo - izjavil, da je treba organ, ki vodi preiskavo, "očistiti". Vse izjavljanje pravzaprav sledi osnovnemu modelu, Janševemu tipu govora: mrtvo hladno, nato se na koncu stavka glas povzdigne, sledi suh, neprijeten smeh. Vodja je dal znak, da je bil duhovit in sarkastičen, celo prostaki, ki so medtem zadremali, se široko in glasno zasmejejo, oni so "razumeli". Ker pa večina ne zna sklepáti sarkazma, njihove izjave prepogosto "krasijo" kletvice.
Prostaštvo je seveda najbolj vidno tedaj, ko se slučajno sreča s kulturo. Več kot očiten primer je bila proslava ob dnevu državnosti. Ta je želela zaobjeti bistvo slovenske težnje po lepem, prijetnem in vsem, kar nam je blizu, in to je izvedla s presežkom. Vsebina prostaštva, ko si želi prisvojiti kulturo, je jasna: kič, laž, spakovanje, amaterizem, poveličevanje, ki zaradi silne zaigrane strasti na koncu postane bolj podobno pornografiji. Lažne oziroma italijanske Alpe (lepše od naših), družine na neskončnih peščenih plažah, kakršnih v Sloveniji ni, naravnost iz reklame za kremo za sončenje, dežnik/senčnik z motivom zastave (žaljenje zastave?) in končno glasbene točke. O brani poeziji raje ne bi govorila. Sploh ni težava v glasbenem izboru, ki bi bil v ponos vsaki gasilski veselici - in to pravim brez kakršnegakoli podcenjevanja narave take zabave. Težava je v tem, da je bila izvedena z vso resnostjo in neokusnim vživljanjem. Deklica na začetku je z zavijanjem z očmi, zvijanjem vratu in izumetničeno sladkobo mnogim dvignila pritisk in raven sladkorja. Slika države brez mest, le vaška idila, kjer domoljubno prebivalstvo prepeva ob sončnem zahodu, medtem ko "izprijeni" umetniki in znanstveniki, skriti nekje v ozadju, okopavajo solato in čistijo hleve, po možnosti brez plače in brez pokojnine, preprosto ne sme biti slika Slovenije. Tu kakšnega posebnega dvoma ni - to je naci kič, ki bi moral biti po zakonu kazniv. Edini razlog, da smo gledali (no, kdor je zdržal) ta prostaški izbljuvek, je bil, da so ga hoteli in ga tudi ustvarili prostaki.