Vprašanje je več kot zgolj sarkastično. Če boste od iskalnika nacionalne novinarske agencije zahtevali, naj vam najde vse tiste njene članke od marca letos do danes, v katerih se medsebojno povezano pojavljata oba politika, vam bo ta ponudil obširen seznam zadetkov. Prvi s seznama teh člankov nosi zgovoren naslov: Janši med prvimi čestitala Orban in Weber (STA, 3. marec 2020). STA-jevih poročil o vzajemni dejavnosti slovenskega in madžarskega zaveznika je veliko več kot poročil o kontaktih med Janšo in nemško kanclerko Angelo Merkel v istem obdobju, kaj šele od poročil, da je imel premier Janša v tem času karkoli opraviti z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. Od nastopa Janševe vlade do danes so poročila o kolaboraciji madžarskega avtokrata in njegovega slovenskega duplikata, dveh izpričanih populistov, iliberalnih nedemokratov, tako samoumevna, da se nihče več ne vpraša, zakaj Slovenija sploh gosti politika, ki bi se mu ob osamosvojitvi in naši poti v Evropo na daleč izogibali. V tem, in ne v številu agencijskih besed, namenjenih nekemu politiku ali glasbeniku, je dejanski politični problem: v devetdesetih letih so slovenski politiki svoje zaveznike iskali v svetu, za kakršnega smo glasovali na plebiscitu, danes pa se neženirano bratijo s pojavi, ki so demokratične volitve izrabili za to, da bi demokracijo lahko razstavili. Z vidika še vedno prevladujočih slovenskih političnih vrednot je Viktor Orban v javnem mnenju dobrodošel ravno toliko (ali celo manj), kot je bil njega dni dobrodošel etiopski cesar Haile Selassie, ko se je dal po Sloveniji z njim fotografirati originalni tovariš Tito, kot potrjujejo rezultati naše javnomnenjske ankete pa enako velja tudi za ameriškega predsednika Donalda Trumpa.
Javnomnenjska anketa, ki jo je v tem tednu za Dnevnik in Večer izvedla agencija Ninamedia, je zgolj potrdila, kar je bilo mogoče sklepati iz ogorčenih odzivov ljudi na družbenih omrežjih po tem, ko je slovenski premier neposredno pred in po ameriških predsedniških volitvah čivkal o svoji podpori kandidatu Donaldu Trumpu: kar 80 odstotkov državljanov zavrača njegovo podporo Trumpu in se tudi ograjuje od Janševega omalovaževanja novoizbranega ameriškega predsednika Josepha Bidna. Še največ razumevanja za ta svoj fiasko ima Janša med lastnimi volilci, volilci SDS, a tudi med njimi je njegovim čezatlantskim tvitom naklonjena zgolj 43-odstotna večina, preostali volilci te stranke premierjevo ravnanje zavračajo (35 odstotkov) ali pa ne vedo, kaj naj si o njem mislijo (22 odstotkov).
Kakšen odnos imajo Slovenci sploh do aktualnih najbolj izpostavljenih tujih državnikov? Anketirancem smo v presojo ponudili imena dvajsetih državnikov (med njimi je bil tudi premier Janša) in jih prosili, naj izmed njih izberejo po tri, ki jih najbolj oziroma najmanj cenijo. Tako sta nastali lestvici najbolj in najmanj cenjenih tujih državnikov v slovenskem javnem mnenju. Rezultati tudi v tem primeru niso presenetljivi. Med prvimi petimi najbolj cenjenimi državniki so Angela Merkel, Sebastian Kurz, Vladimir Putin, Ursula von der Leyen in papež Frančišek (Janša se je uvrstil na šesto mesto), med peterico najmanj cenjenih državnikov pa sodijo Janez Janša, Viktor Orban, Donald Trump, Recep Tayyip Erdogan in Angela Merkel.
Anketni rezultati so povsem skladni z uradno slovensko zunanjepolitično orientacijo, pa tudi s slovenskim poznavanjem evropskih narodov in našim odnosom do njih. Naj spomnimo: ko je agencija Ninamedia letos poleti z javnomnenjsko anketo preverjala, koliko Slovenci poznamo izbrane evropske narode in kakšen odnos imamo do njih, se je potrdilo, da naš odnos do drugih narodov določata kulturna izmenjava in zgodovinska izkušnja: narode, ki govorijo nam nerazumljivo, “čudno” in so večinoma morda celo nam tuje veroizpovedi (kosovske Albance, Turke, Madžare), poznamo slabše in imamo do njih bolj zadržan odnos kot do narodov, ki govorijo “naše” jezike in s katerimi smo bili zgodovinski sopotniki. Seveda sta se v tej skupini na prvem mestu znašla oba nemška naroda (Nemci in avstrijski Nemci), poleg Hrvatov, o katerih smo prepričani, da jih zelo dobro poznamo, a so nam kot narod nesorazmerno manj simpatični kot Nemci, Avstrijci, Italijani in Srbi. Razlogov, za kaj je tako, tukaj zagotovo ni treba navajati, so pa ti razlogi podobni našim stališčem o Madžarih ali Američanih. Oziroma o njihovih aktualnih voditeljih, Viktorju Orbanu in Donaldu Trumpu.
Na voljo pa so še drugi podatki, ki kažejo na mednarodnopolitično vrednostno orientacijo Slovencev ali na podlagi katerih lahko dovolj zanesljivo sklepamo o njej. Del teh je na voljo v Slovenskem javnem mnenju, longitudinalnem raziskovalnem projektu, znotraj katerega so nazadnje leta 2003 Slovence spraševali, katerim od izbranih (tujih) državnikov zaupajo in sprejemajo njihova stališča. Anketni rezultati so še posebej zgovorni, če jih primerjamo z rezultati odgovorov na enako vprašanje v osamosvojitvenem letu 1991. Vsakič se je na prvem mestu osebnosti, ki jim Slovenci popolnoma ali do neke mere zaupamo, znašel “longitudinalni” rimski škof, Janez Pavel II. Vsakič mu je sledil nemški kancler (Kohl, Schrӧder), ne glede na to, kakšne politične barve je bil (krščanski demokrat, socialist). Vsakič se je na tretjem mestu znašel drugi člen “nemško-francoskega vlaka”, torej francoski predsednik (prvič Mitterrand, drugič Chirac). Temu jedrnoevropskemu šopku sta obakrat sledila angleška premierja (Thatcher, Blair) in ameriška predsednika (Bush, starejši in mlajši).
Nadaljujemo … Anketarji Ninamedie že desetletja preverjajo naš odnos do Evropske unije in severnoatlantskega zavezništva (Nato). Od leta 1998 naprej, ko so v slovenskem javnem mnenju prvič anketirali o naklonjenosti Slovencev vstopu v EU, in do danes stalno ugotavljajo večinsko naklonjenost javnega mnenja članstvu v Evropski uniji. Od začetne 54-odstotne naklonjenosti leta 1998 se je ta do leta 2003 zvišala na 82 odstotkov (na referendumu spomladi 2003 je za vstop glasovalo 89,6 odstotka udeležencev glasovanja) in celo leta 2012, ko je zloglasna trojka Slovenijo dušila s svojim varčevalnim paketom, je bila članstvu v EU še vedno naklonjena 51-odstotna večina.
Opazno manj je bilo slovensko javno mnenje vseskozi naklonjeno proameriškemu Natu (66 referendumskih odstotkov leta 2003), a to ne tedaj in ne danes ni bila neka huda novica. Slovenci si najmanj od druge polovice prejšnjega stoletja naprej prizadevamo predstaviti se kot del družine srednjeevropskih narodov – spočetka po malem disidentsko, a že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja povsem neženirano – srednjeevropskost pa v Münchnu, Pragi, na Dunaju, v Ljubljani in Zagrebu vselej pomeni inkluzivnost kulturnih paradigem in prej ko ne nevtralistično politično pot med svetovnimi velesilami. Leta 1989, leta 1991 in danes ni bilo in ni nikakršnega dvoma, da se večinsko vidimo v “Evropi” za Karavankami, nekoč in danes je bila živa polemika o članstvu v severnoatlantskem zavezništvu, nikoli pa ni bilo dileme, ali naj bo Slovenija nova Švica ali nova Madžarska. Zmeraj zremo v Švico, ne zgolj zato, ker imajo tam višje plače, ampak tudi ali predvsem zato, ker imajo tam več svobode in tolerance. Več kot pri nas, na Madžarskem ali v Teksasu.
Na tej poti proti Švici je februarja 1988 izšel eden od najbolj odločilnih novinarskih člankov pri nas. Njegov naslov je bil Mamula go home, objavljen je bil v reviji Mladina, podpisalo ga je njeno uredništvo, dejansko pa ga je spisal novinar Gorazd Suhadolnik. Njegov uvodnik je bil neusmiljena kritika jugoslovanske trgovine z orožjem, njegovo sporočilo pa je bilo: kaj za vraga jugoslovanski obrambni minister, admiral Branko Mamula, počne v svetu, ki se tepe z našimi vrednotami?
Kaj, za vraga, v nam tujem svetu počne Janez Janša? Zelo očitno je, da so njegova stališča nelegitimna, ker ne povzemajo javnega mnenja. Janša s svojim odnosom do Orbana in Trumpa predstavlja tujek v slovenskem javnem mnenju. A ne moremo in nočemo zahtevati, naj se vrne domov. Zahtevamo lahko, naj gre stran.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
