/ PETEK, 25. JANUAR
Pazi, ni 13.! Pa tudi če bi bil, ta nesrečna številka ne bi mogla zmanjšati sreče in zadovoljstva današnjega dne. Med svojimi prijatelji sem, kolegi slovenskimi novinarji smučarji, ki imajo v Kranjski Gori 52. srečanje. Z njimi sem od davnega leta 1976, iz obdobja bivše države. Name niso pozabili niti po osamosvojitvi države. Še danes me povabijo, in ker mi je lepo z njimi, pridem.
Včeraj smo tekmovali v smučarskih tekih na prelepi stezi v Ratečah. Sonce, prijatelji in nepogrešljivi zaljubljenec v tek Tone Fornezzi - Tof. Zezava se, da imava skupaj 200 let. Poznava se še iz časa njegove Antene in mojega Plavega Vjesnika, ko so se redakcije družile zadnji vikend vsakega meseca, enkrat v Ljubljani, drugič v Zagrebu. Ma ne morem opisati, kako dobri časi za novinarstvo so to bili. No, Tof in jaz se še ne dava. Ne boste se naju tako hitro rešili!
Danes je bilo tekmovanje v veleslalomu. Z dobro organizacijo pod direktorovanjem mojega brata Darka Korena so vsi prišli do cilja, pa sem ga povabil na sponzorska rebrca in nefiltrirano pivo. Zaslužil si je. Bi mu ponudil eno drugo pivo, a ga v gostilni niso imeli. Tisto, kateremu sem davnega leta 1970 na študiju na daljnem Finskem s še 30 kolegi študenti moral narediti brand. To je tako kot tista dva golobčka, vi pa veste, da je to Paloma, ali pa zajček, vi pa veste, da je to Playboy ... Svojo diplomsko sem temeljil na elementu, ki se je pojavljal na njihovih dotedanjih etiketah, zvezdi. Tokrat je bila rdeča in je dominirala na vrhu etikete. Na izboru v eni od amsterdamskih pivnic sem dobil 36 odstotkov glasov in se "vsilil" Freddyju Heinekenu, lastniku istoimenskega piva, kot možni brend. No, prav takrat so šli na ameriško tržišče, pa ni bilo najbolj pametno tja z rdečo zvezdo na etiketi. Imeli so jo samo v obrisu in črni barvi. Mislim, da so jo prvič promovirali na svetovnem nogometnem prvenstvu v Münchnu leta 1974.
Da se vrnem v današnji dan. Veste, kaj smo ta večer (ni časopis) delali? Po uradni podelitvi medalj - pohvaliti se moram, da sem kot gost dobil kar tri - smo se družili, plesali, tu in tam šli ven prižgat kakšno ob svetlobi in zvoku ratraka z bližnjega smučišča. Plešemo. Jutro je ...
/ SOBOTA, 26. JANUAR
Cel večer in današnje jutro nam je igral neki gospod, ki je včeraj v času večerje prišel do mene in dejal, da mu je Branko Maksimovič, znani novinar in dober prijatelj, rekel, da bom že vedel, kdo je on. Seveda sem bil vljuden in sem rekel, da se ne spomnim, on pa potegne časopisni faksimile iz fascikla in reče: "Kaj veliš na ovo!? Ja se zovem Milan Petrovič." Gledam dva izrezana članka iz "sedamdeset i neke" iz tedaj popularnega tednika za mlade, Plavega Vjesnika, pri katerem sem delal. Prepoznam ga na fotografijah in tekst o njem. Ne razumem, v čem je štos.
"Pa to si ti pisal!" reče. In res sem.
