(DNEVNIK) Miha Kukovičič: Skoraj vsak prodajalec na plaži ima žepni POS-terminal

Miha Kukovičič
06.01.2024 05:30

Doštudiral z magisterijem iz marketinga in menedžmenta v tujini (Madžarska in Brazilija) in živel v štirih državah na treh kontinentih.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Miha Kukovičič
Ciril Horjak

/ PETEK, 29. DECEMBER

Dan začnem ob šestih zjutraj, spakiram še zadnje stvari v kovček, ki je napol poln še od srede, ko sem pripotoval nazaj v Sao Paulo iz Slovenije. Na hitro si skuham kavo, pojem mango in naročim Uber do rentacara, kjer se dobimo s kolegi - takoj ko se ob sedmi uri odpre.

Ulice enega največjih mest na svetu so prazne in, upam, da bo tako tudi na avtocesti do Ria, ki je ob normalnem prometu oddaljen "le" pet ur od Sao Paula – razdalje v Braziliji so namreč ogromne. Seveda ni tako, promet se hitro gosti že na mestni vpadnici, ki vodi iz mesta, in kar hitro je jasno, da bo ta vožnja dolga.

Zmeraj mi je zanimivo opazovati razlike v kulturi vožnje, tukajšnja pravila so bolj informativne narave in pogosto se zgodi, da kdo zamenja odstavni pas s prehitevalnim ali pa se izstreli z enega pasu na drugega brez pravega premisleka. Vožnja zahteva dosti več zbranosti kot v Evropi, vendar je še vedno veliko bolj prijetna kot kje v jugovzhodni Aziji, zlasti v Vietnamu, kjer je vsako potovanje avantura zase. Po sedmih urah in neštetih postankih za kavo in prigrizke končno prispemo do Ria, odložimo stvari v airbnbju in ujamemo še zadnje ure sonca na plaži Aporador. Dolga vožnja je hitro pozabljena in novoletni dopust se lahko začne.

/ SOBOTA, 30. DECEMBER

Rio de Janeiro ali "čudovito mesto"je drugo največje v Braziliji in hitro je mogoče opaziti, zakaj so mu Brazilci nadeli ta vzdevek. Čudovite plaže, lagune in strmi griči s tropskim rastlinjem, ki se razprostira na vse strani, dajejo mestu unikatno energijo, ki jo je težko opisati. Na hitro pojemo lubenico, spijemo skodelico kave in se vrnemo na plažo – tokrat na skrajni konec plaže Ipanema, kjer je eden najdražjih kvadratnih metrov nepremičnin v Latinski Ameriki, le streljaj od barakarskih naselij, ki so zrasla na okoliških gričih.

Plaža je nabito polna in številni prodajalci ponujajo vse. Od sončnih očal, bikinijev, pečenega sira do JBL-zvočnikov in seveda hladnega piva in caipirinh, brez katerih na plaži pač ne gre. Še vedno sem vsakič presenečen, da ima skoraj vsak prodajalec žepni POS-terminal, ki sprejema tako lokalne kot tuje kartice, medtem ko marsikje v Evropi težko plačaš s kartico tudi v nekaterih barih – tukaj je to standard.

Po nekaj pivih skočimo v vodo, se posušimo na soncu in se z Uberjem odpravimo proti Vidigalu, znanem kot turistom odprti faveli z enim najlepših razgledov na plaži Ipanema in Copacabana. Voznik nas odloži ob glavni cesti, od koder se peš podamo v favelo, kjer nas z moto taksiji odpeljejo na vrh hriba – vožnja po strmi cesti je adrenalinska. Dan zaključimo zgodaj, z večerjo na Copacabani.

/ NEDELJA, 31. DECEMBER

Ker vreme ni najlepše, se odločimo za obisk "muzeja jutrišnjega dne", ki velja za enega bolj znanih in mi ga, čeprav sem bil v Riu že nekajkrat, še ni uspelo obiskati. Koncept muzeja je zanimiv: na zelo interaktiven način prikazuje bližnjo prihodnost človeštva in Zemlje ter ozavešča o posledicah globalnega segrevanja in naraščanja globalne populacije.

Po kosilu v bližini muzeja se preoblečemo in odpravimo proti Copacabani, kjer je vsako leto organizirano eno največjih, če ne celo največje silvestrovanje na prostem na svetu. Ker smo se od doma odpravili malo prepozno, so skoraj vse ceste do Copacabane že zaprte (to ugotovimo v taksiju na poti) in hitro naletimo na prvo blokado lokalne policije. Voznik Uberja se izgovori in k sreči nas spustijo mimo, ampak kaj, ko je čez par sto metrov še ena blokada, ki jo tokrat nadzira vojaška policija – tukaj se sreča konča.

Pot nadaljujemo peš in okoli devetih zvečer prispemo do Copacabane. Po hitrem prigrizku se sprehodimo po plaži in opazujemo dogajanje in množico, ki ji ni videti konca. Ob polnoči se začne 15-minutni ognjemet, po katerem se plaža hitro prazni. Noč zaključimo z zabavo v manj poznani soseski Gavea.

/ PONEDELJEK, 1. JANUAR

Čeprav se zbudimo pozno, se še krepko po dvanajsti uri sliši glasna glasba z vseh koncev - Brazilci se brez dvoma znajo zabavati in po navadi posebnega razloga za zabavo niti ne potrebujejo.

Dan se začne lenobno. Po zajtrku se sprehodimo skozi Santo Tereso, hribovito sosesko nad središčem Ria, ki me močno spominja na ulice Lizbone. Kljub temu, da je prvi januar, so ulice in bari polni turistov, ki so novo leto preživeli v Riu in si želijo kar se da izkoristiti te dni za raziskovanje mesta.

Popoldne se ustavimo v majhnem baru, ki mi ga je priporočil prijatelj Augusto, od katerega sem najemal stanovanje v času študija v Sao Paulu in sva ostala v dobrih odnosih. Čeprav ga v tem hipu ni v Riu, ima zame vedno kakšen dober nasvet in je največji zagovornik tega mesta, kar jih poznam.

Zvečer se ob bazenu in pivu pogovarjamo o dogajanju prejšnjih dni in primerjamo najbolj absurdne cene, ki smo jih taksistom plačali na silvestrovo – v nekaj primerih tudi 20-krat višje kot običajno.

/ TOREK, 2. JANUAR

Čeprav smo se želeli vrniti v Sao Paulo zelo zgodaj, da bi se izognili gostemu prometu, se težko upremo sončnemu vremenu in se odločimo, da bomo še malo lenarili na plaži. Proti drugi uri se končno odpravimo na pot. Dan je lep in brez oblakov.

Nazaj grede ponovno izjemno gost promet in nesreča, ki je ni možno obvoziti – vožnja bo spet daljša kot pet ur. Po poti se ustavimo in natočimo poln tank etanola, ki je v Braziliji razširjen kot alternativa klasičnemu bencinu in dosegljiv na praktično vsaki črpalki pa tudi precej cenejši je. Ugodna klima, ogromno prostora in napredna agroindustrija omogočajo učinkovito kultivacijo sladkornega trsa, ki podpira celotno industrijo.

Ustavimo se še v restavraciji ob reki, ki jo je kolega slučajno odkril na "mapsih", hrana v njej je bila presenetljivo dobra. Pred Sao Paulom nas zmoči huda nevihta, dokler se ne zlije, vozimo zelo počasi in domov se vrnemo šele v poznih večernih urah.

/ SREDA, 3. JANUAR

Zbudim se zgodaj, saj moram vrniti avto, ki sem ga čez noč parkiral kar na ulici pred svojim kondominijem. Prijazen vratar se mi nasmehne, takoj ko stopim iz dvigala, in mi pove, da je z avtom vse okej. Ko odložim vozilo, na ulici spijem kavo, pojem zajtrk in se odpravim nazaj do stanovanja.

Popoldne razpakiram prtljago in se poskušam rešiti peska, ki je razsut po kovčku, tleh in vseh oblačilih. Skočim v trgovino in nakupim nekaj vsakodnevnih živil za prihodnje dni – jajca, kruh, jogurte, mango in salame. Pozna se, da je mesto še vedno prazno, saj sem pri blagajni takoj na vrsti, kar je tukaj skoraj nepredstavljivo in mislim, da se mi je tokrat zgodilo prvič. Tudi helikopterjev, ki nenehno preletavajo mesto, danes ni veliko.

Zvečer preberem zamujene novice prejšnjih dni in pripravim nekaj stvari za četrtek.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta