/ PETEK, 14. FEBRUAR
Zvoni budilka. Kar naj zvoni, mi smo že zdavnaj pokonci. Če bi me pred štirimi leti vprašali, ali sem jutranji človek, bi brez pomisleka odgovoril z odločnim "ne" in spal dalje. Danes bi odgovoril isto. Ampak otroci imajo neko notranjo uro, ki rada prehiteva, in te vedno zbudijo ravno toliko pred budilko, da se ne splača zaspati nazaj. Zato pač nergaje vstanem, pristavim vodo za kavo in se lotim dneva kolikor se da optimistično. Ko je starejši sin za silo pripravljen za v vrtec, se spomnim, da na štedilniku še vedno brbota voda. Ker je že pol manjka, dolijem in znova čakam. Kava mora biti močna. Mleko nalijem notri samo zato, da ni prevroča in jo lahko hitreje spijem. Včasih mi ne uspe niti to in potem še nekaj ur srkam skodelico mrzle kave.
Pravijo, da je mrzla kava za lepoto, iz prve roke vam povem, da to ne drži. Sine je pripravljen, danes mi ni treba "drsati" zaledenelih avtomobilskih stekel, zato se lahko hitro odpraviva. Ko sina oddam, se spotoma ustavim še v trgovini, ker je valentinovo. Tega nisem nikoli praznoval, ampak tokrat mi pride prav, saj je to dober izgovor, da ženi končno podarim vsaj vrtnico in čokolado. Situacija je pač taka, da sem zadnje tedne zasut z delom. Nova služba, razstave, naročila, projekti … Že od začetka leta se mi čisto vsak dan dogaja od jutra do poznega večera. Po novem vsak delovnik nekaj minut pred osmo zjutraj zaženem računalnik, priklopim grafično tablico in se povežem na internet. Pred tremi tedni sem namreč začel delati kot ilustrator za podjetje iz Rusije. Ko se na začetku delovnega dne slišim s šefom po videoklicu, je pri njem že popoldne. Ker sem šele na začetku, mi po navadi poda nekaj navodil, nato se lotim dela. Čeprav je slog ilustracij precej drugačen od tega, kar sem delal do zdaj, jih rad ustvarjam. Vse jemljem kot pozitivno izkušnjo, saj vsak dan ustvarim kaj novega, delam na hitrosti, učim se novih tehnik in še kaj bi se našlo. Najbolj pa sem vesel, ker imam redno službo z osemurnim delovnikom in prostimi vikendi. Poleg nove službe delam na še enem projektu, ki bo v kratkem končan, pogovarjam pa se že o novi knjigi.
/ SOBOTA, 15. FEBRUAR
Vikend. Vseeno zvoni budilka. In mi smo že zdavnaj pokonci. Danes smo vabljeni na otroški rojstni dan. Po dolgem času se obeta en normalen konec tedna. Tak, kot mora biti. Brez dela. Sine na rojstnodnevni zabavi uživa, jaz pa tudi. Lepo je po dolgem času videti prijatelje iz srednješolskih dni in neobvezno pokramljati. Popoldne preživimo dokaj mirno. Ko sem že mislil, da bo šlo brez dela, mi nekaj ne da miru. Ko otroka zaspita, si vzamem uro časa, da pripravim končno verzijo datoteke, ki jo poimenujem "koncna_verzija_47konec.psd" (če vaše delo poteka večinoma za računalnikom, boste vedeli, o čem govorim). Pošljem in upam, da mi je ne bo treba več spreminjati. Preden grem spat, ugasnem budilko.
/ NEDELJA, 16. FEBRUAR
Po napornih tednih imam občutek, da se stvari končno vračajo v normalo. Vse se umirja, stvari znova potekajo v počasnejšem ritmu. Če se na hitro ozrem nazaj, lahko rečem, da se mi še nikoli v življenju ni dogajalo toliko stvari hkrati. Začelo se je s pripravami na predavanje in razstavo v Knjižnici Jožeta Udoviča v Cerknici. 15. januarja sem tam pripravil predavanje, na katerem sem predstavil svoje magistrsko delo in ob tem razstavil nekaj reprodukcij. Konec meseca je sledilo odprtje razstave v Belokranjskem muzeju Metlika. Tudi ta razstava ima zame poseben pomen, saj sem iz Metlike in kar nekaj let sem v Belokranjskem muzeju delal kot študent. Takrat, ko sem še študiral umetnostno zgodovino. Tudi drugače z muzejem rad sodelujem. Ravno med delom v muzeju, ko sem pomagal pripravljati otroške delavnice in ko sem ilustriral prvo knjigo, se mi je porodila ideja, da bi lahko šel študirat ilustracijo na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje. Vse bolj ugotavljam, da je bila to dobra odločitev. S postavitvijo razstave v Ganglovem razstavišču Belokranjskega muzeja je bilo nekoliko več dela kot s tisto v knjižnici, saj sem postavil na ogled več ilustracij. Največ energije in časa mi je vzela nekajkratna vožnja iz Cerknice v Metliko. Ampak na koncu je otvoritev 31. januarja izpadla več kot odlično. Kot avtorja razstave so me v muzeju prosili, pravzaprav kar zadolžili, da imam ob kulturnem prazniku še delavnico in vodstvo po razstavi. Delavnico izdelave knjige na srednjeveški način smo uspešno izpeljali in tako je minil še en delovni vikend. Ravno med pripravami na razstavo sem nastopil novo službo. In v takem tempu je minil cel mesec in pol. Zato se mi zdi ta nedelja nenavadno mirna. Popoldne mi celo uspe za nekaj minut zadremati na kavču … Zvečer se spomnim, da tista sedeminštirideseta verzija končne datoteke le ni končna, zato si vzamem nekaj časa, da jo dodelam, in znova pošljem, tokrat kot "koncna_verzija_47konec1.psd".
/ PONEDELJEK, 17. FEBRUAR
Budilka spet zvoni v prazno. Novi delovnik se začne uspešno. Ilustracije, ki sem jih pripravil v petek, so šefu všeč, zato delo odlično poteka dalje. Ko si vzamem čas za malico, preverim še družbena omrežja in pošto. Knjigo, za katero smo se dogovarjali, bom res ilustriral in dobil sem že prvo gradivo. Zgodba bo postavljena v zgodovino, kar me neizmerno veseli. Zelo rad bi namreč združil svoje znanje umetnostne zgodovine in ilustracije ter tako s svojim delom prispeval k večji prepoznavnosti in razširjenosti zgodovinske ilustracije pri nas. Zato sem še toliko bolj vesel drugega sporočila. Moje zaključno delo je bilo izbrano za še eno skupinsko razstavo v marcu. V magistrski nalogi sem se ukvarjal z vprašanjem, kako ljudem na zanimiv način približati zgodovinske teme in kako jih spodbuditi k raziskovanju in učenju. Tako je lepo slišati, da se bo delo znašlo na še eni razstavi in bo doseglo še več ljudi. Takšna sporočila prav polepšajo dan. Z zanosom se lotim ilustracij. Vsakič znova ugotavljam, da so komercialne, digitalno izdelane vektorske ilustracije, namenjene prodaji prek spleta, čisto drug svet kot tiste, ki sem jih ustvarjal do zdaj. Ampak zdi se mi, da se dan uspešno končuje. Danes delovnik podaljšam za samo 40 minut. Nato preživim popoldne z družino. Zvečer nimam dela. Dokler ne dobim besedila nove knjige, lahko ob večerih pogledam tudi kakšen dokumentarec.
/ TOREK, 18. FEBRUAR
Danes me izjemoma iz postelje ne premakne niti budilka. Obležim bolan. Najprej, zavit v tri odeje, potegnem še eno uro, nato pa se vendarle zvlečem do računalnika. Slabost, vročina in glavobol me že ne bodo ustavili! Pa kaj še! Dve uri sedim pred ekranom in mečkam, prekladam, brišem in popravljam eno in isto skico. Glavobol je vse hujši, jedel nisem nič, ker mi je slabo. S šefom na hitro predebatirava rezultate včerajšnjega dela. Čeprav razume, da danes ne morem delati, poskusim še malo stisniti, nato se vdam. Kratek počitek in nekaj tablet proti glavobolu pozneje sem spet za računalnikom. Tokrat mi celo uspe dokončati nekaj manjših nalog. Z izkupičkom današnjega delovnika sem vseeno zadovoljen. Popoldne me telefon prijazno opomni, da je danes dogodek, ki se ga moram udeležiti. Že več kot teden dni se veselim predavanja dr. Tomaža Lazarja v Slovanski knjižnici z naslovom Vojaško-tehnični izumitelji na pragu renesanse. Ampak z mojo slabostjo ne morem niti do kopalnice, kaj šele v avto in do Ljubljane. Škoda, pa tako sem se veselil. Popoldne preživimo mirno, pozno zvečer me čaka še en klic, nato pa upam, da bom v miru pogledal kakšno uro kvalitetnega televizijskega programa (beri: eno uro spal na kavču).
/ SREDA, 19. FEBRUAR
Slabost in glavobol še kar vztrajata. Danes najraje ne bi vstal iz postelje, pa moram. Trudim se nekaj pojesti, trudim se nekaj narisati. Vsaj šef razume, da bom naslednji dan ali dva delal v nekoliko počasnejšem tempu. Odločil sem se, da bom pač nadoknadil za vikend, če se bom do takrat počutil bolje. Jah, delovni vikendi so očitno stalnica, če si ustvarjalec. Še nekaj časa ne bo nič z mirnimi večeri in lenimi vikendi. Dopoldne se trudim, da sploh vidim do ekrana, nato glavobol počasi popusti in vseeno mi uspe narediti nekaj skic in celo poslati eno dokončano datoteko. Nobenih posebnih novosti. Razen prošnje za še en intervju. "Danes grem prej spat," si rečem. To rečem vsak dan, a vsakič se mi zdi, da grem spat bolj pozno.
/ ČETRTEK, 20. FEBRUAR
Danes je debeli četrtek. Tukaj je že vse čisto pustno obarvano. Cerknica je znana po svojem pustnem karnevalu in zdi se mi, da vsako leto ob času pusta vse diha v tem divjem butalskem ritmu. Ta vikend, če bo čas in če se bom bolje počutil, nameravam kljub vsemu skočiti pogledat pustno povorko. Glavobol še vztraja, slabost malo manj. Ampak saj bo bolje, jutri je že petek … Haha …
