Nikoli si nisem predstavljala, da bom kdaj napisala knjigo, vendar so me v to porinile okoliščine. Da bi pomagala svojemu tretješolcu ter njegovim učiteljicam in učiteljem, sem napisala knjigo o neverbalnih specifičnih učnih težavah (s kratico NSUT). Gre za manj znan nevrološki sindrom, ki ga sestavljajo določeni primanjkljaji in tudi določena močna področja. Na žalost je NSUT v našem prostoru skoraj popolna neznanka med zdravniki, učitelji, psihologi, specialnimi pedagogi ... O tem priča tudi dejstvo, da o tej temi v slovenščini skorajda ni literature. Ni je bilo – do sedaj. Ko v rokah držiš knjigo, za katero veš, da si z njo naredil nekaj dobrega in da bo nekega dne nekomu pomagala ali morda celo spremenila življenje, te prevzame lep občutek. Vendar moje delo s tem ni končano. Še naprej se bo treba izobraževati in iskati vedno nove rešitve, saj ne vem, kako bo, ko bo sin v višjih razredih in v srednji šoli ...
Čeprav bi morala biti utrujena od tega, da vedno znova ljudem razlagam o tem, kaj sploh so neverbalne specifične učne težave, me to za čuda nikoli zares ne utrudi. Stvar je zapletena in zanimiva. Ljudje z NSUT ne razumejo oziroma ne razberejo neverbalne (nebesedne) komunikacije. Sem spadajo mimika obraza, govorica telesa, ton glasu, branje med vrsticami, sarkazem, cinizem, metafore. Vse razumejo dobesedno. Otroci z NSUT so sicer povsem običajni. So večinoma zelo bistri, normalno ali celo nadpovprečno inteligentni, težave pa imajo zato, ker povezave v njihovih možganih delujejo nekoliko drugače. Da so lahko uspešni v šoli, potrebujejo drugačen način učenja oziroma poučevanja, veliko ponavljanja in utrjevanja, dodatne verbalne razlage, jasna navodila brez dvoumnih namigov in številne druge prilagoditve. Predvsem pa razumevanje, potrpežljivost in spodbudo staršev in učiteljev.
Učijo se s poslušanjem, zato postavljajo veliko vprašanj in potrebujejo za vse verbalno razlago. Ker imajo težave s prilagajanjem, lahko od drugih velikokrat poslušajo obtožbe, da so nesramni, grobi, nevzgojeni, trmasti in leni. Potrebujejo rutino, strukturo, predvidljivost in vodenje. Poleg primanjkljajev pa imajo tudi številna močna področja (dobra splošna razgledanost, bogat besedni zaklad, dobra slušna pozornost in slušni spomin). Saj pravim, stvar je zapletena in zanimiva.
/ PETEK, 9. NOVEMBER
Ta teden sem bila na krajši 'promocijski turneji'. Izvode knjige sem odnesla v Centralno medicinsko knjižnico, v knjižnico na oddelek za psihologijo Filozofske fakultete in v knjižnico na oddelek za pedagogiko Filozofske fakultete. Torej na kraje, kjer se izobražujejo bodoči zdravniki, psihologi in pedagogi. Dobila sem že nekaj pozitivnih odzivov ... Danes pa je še en dan za promocijo. Moj mož na mizi, ki je polna ovojnic, znamk in letakov za knjigo, komaj najde prostor za sveže spečeno jajce na oko. Med pošiljanjem letakov sem čisto pozabila na zajtrk. 'Srečni' naslovniki bodo že v kratkem prejeli pošto s kratko predstavitvijo knjige. Dobila pa sem še eno dobro novico: knjigo so kupili v Mestni knjižnici Ljubljana. Juhu! Dobila sem tudi nalogo, da napišem tale dnevnik. To je zame velik izziv: nikoli se nisem želela javno izpostavljati, a prijazna Večerova ekipa me je prepričala. We will, we will rock you!
/ SOBOTA, 10. NOVEMBER
Poslušam Queene in nepozabnega Freddieja Mercuryja. Komaj dojamem, da je minilo že 27 let od njegove smrti. Ogledala sem si tudi trenutno aktualni film Bohemian Rhapsody, ki me je čisto navdušil, glavni igralec je vrhunsko opravil svoje delo – če mu ne dajo oskarja, je Hollywood izgubil svoj kompas! Predam se ustvarjalnemu duhu – izdelovanju čestitk za bližajoče se praznike. Sem take sorte, da raje stvari naredim prej kot pa da norim v zadnjem trenutku. Glasba in ustvarjanje me sproščata in pomirjata. Zavedam se, da moram poskrbeti tudi zase, da bom lahko poskrbela za sina. Zadovoljna mama, zadovoljen otrok. Ob sobotah zvečer s sinom vedno gledava zabavni kviz Kdo bi vedel in tudi tokrat ni nič drugače. Neverjetno, kaj vse lahko človek izve v taki oddaji. V prihodnjih dneh bova poskušala narediti tlačilko po receptu iz oddaje: potrebujeva plastenko, balon in nekaj lepilnega traku.
/ NEDELJA, 11. NOVEMBER
Po našem stanovanju se razlega glasba. Tokrat ne Queen in Freddie, ampak naš otrok, ki igra na klavir (evo, vzporednica s Freddiejem). Slovenske ljudske, božično-novoletne, otroške, Havana, We Will Rock You – ni da ni. Sprejema tudi glasbene želje, jaz pa kar naprej printam notne zapise. "Mami, sprintaj mi note za to pesem, sprintaj mi note za drugo pesem ..." Seveda mu z veseljem ustrežem in natisnem, kar želi, dokler ne zmanjka črnila v kartuši.
Starši moramo spodbujati močna področja svojih otrok in v našem primeru se je izkazalo, da je naš fant nadvse glasbeno nadarjen. Pravzaprav ne mine dan, da ne bi igral na klavir. V bistvu takim otrokom, kot je moj sin, pravijo, da so dvojno izjemni – po eni strani so nadarjeni, po drugi pa imajo specifične učne težave oziroma primanjkljaje, zaradi katerih imajo težave pri usvajanju osnovnih veščin (na primer pri pisanju). Ko poslušam njegovo igranje, si mislim: A Kind of Magic ... V takih posebnih, magičnih trenutkih se zavem, kako čudovitega otroka imam.
/ PONEDELJEK, 12. NOVEMBER
V Društvu Bravo, ki je izdalo mojo knjigo, že pripravljajo novo številko biltena, v katerem bo seveda predstavljena tudi Mama na misiji. Danes pripravljam letak, ki bo objavljen v biltenu. Prav zanima pa me, o čem bo še tekla beseda, saj so njihovi bilteni prava zakladnica informacij za starše z otroki, ki imajo specifične učne težave, pa naj gre za disleksijo, diskalkulijo, NSUT ... Popoldne sedim ob sinu, ko vadi pisanje na računalnik (15-20 minut vsak dan, razen med vikendom), saj ima težave s pisanjem na roko. Veseli me, da lepo napreduje. Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo, mu velikokrat rečem.
/ TOREK, 13. NOVEMBER
Ogledam si oddajo o finskem šolskem sistemu. V mislih pišem pismo Božičku (ki ima na Finskem menda stalni naslov) in ga prosim, naj prinese finsko šolo tudi našim učiteljem in učencem. V nasprotju z našo šolo je finski sistem bolj prijazen do učencev in učiteljev. Moti me, da se naš sistem močno oklepa standardiziranih testov, ki številnim učencem in staršem predstavljajo stisko. Strinjam se z vsemi, ki trdijo, da ti testi ne spodbujajo motivacije za učenje in kreativnega razmišljanja. Kako lahko na Finskem preživijo samo z enim standardiziranim testom, ki ga učenci pišejo šele ob koncu srednje šole? Uvedba devetletke je bila po mojem napaka. Da gredo otroci v šolo pred sedmim letom, se mi zdi kršitev otrokovih pravic.
Ali učence kdo vpraša, kaj bi se želeli učiti? Vemo, da je najbolj učinkovito učenje iz lastne želje in veselja. Zakaj se torej naša šola ne osredotoči na učenca namesto na učni načrt? Verjetno tudi zato, ker so našim uradnikom bolj pomembna visoka mesta v mednarodnih raziskavah znanja kot pa zadovoljstvo otrok in posledično tudi staršev. Otroci in starši pa medtem izgorevajo.
/ SREDA, 14. NOVEMBER
Kot po navadi ob koncu vsakega leta tudi tokrat pišem pismo sorodnikom v deželo na drugem koncu sveta, kjer sedaj uživajo v poletju. Razmišljam, kaj vse se mi je zgodilo v tem letu, da naredim nekakšen povzetek. Predvsem se mi zdi neverjetno, kako daleč smo že prišli, kakšen napredek je naredil moj sin, sploh če pomislim, kakšna je bila situacija, ko je bil še v vrtcu. Takrat si nihče ni mislil, da bo kdaj igral klavir, smučal ali tekel na maratonu. Kako čas spremeni zadeve! Seveda je ta izkušnja spremenila tudi mene. We are the Champions!
/ ČETRTEK, 15. NOVEMBER
Danes zjutraj me v nov dan popelje pesem Drive skupine The Cars, ob kateri se mi dvignejo kocine. Ta glas. Nekaj najlepšega, kar so kdaj slišala moja ušesa. Iz zasanjanosti pa nazaj v resnični svet. Na srečo mi danes ni treba kuhati. Privoščim si dozo smeha v obliki najljubše humoristične serije, sin popoldne spet napiše nekaj stavkov na računalnik, nato pa ga pospremim do šole, kjer obiskuje krožek. Medtem ko je v šoli, grem na sprehod, potem pa se vrnem ponj in že po temi odideva domov. Sledijo večerja, televizija in postelja. Medtem ko okrog osmih zvečer meni oči že pošteno lezejo skupaj, naš poba trdi, da niti malo ni utrujen, čeprav istočasno na veliko zeha. Samo, da ne bi bilo treba v posteljo. Ko pa je končno pod toplo odejo, v trenutku zaspi. Lahko si vzamem nekaj trenutkov zase in za Queene. We are the champions, my friends – and we'll keep on fighting 'til the end ...
