Čemu mora predsednik Pahor k fojbi?

Prav. Zalet, ki si ga je vzel, naj bi mu očitno koristil tudi čez mejo, ko bosta 13. julija z italijanskim predsednikom v Trstu podpisala listino o simbolični vrnitvi Narodnega doma v roke slovenske manjšine. Ampak.
Ampak to "simbolno dejanje sprave v evropskem duhu" so ta teden nadgradili "z odločitvijo predsednikov, da bosta pred osrednjim dogodkom vrnitve Narodnega doma položila vence k spomeniku bazoviškim junakom, žrtvam fašizma, in k spominskim obeležjem na bazoviški fojbi." Pojdimo malo v zgodovino. Požig Narodnega doma, ki mu je kot sedemletnik bil v živo priča še zmeraj živeči tržaški pisatelj Boris Pahor, je bil prvi zločinski akord fašizma. Narodni dom, to veličastno večnamensko stavbo slovenske narodne skupnosti iz leta 1904, so kasneje nekako obnovili. Pa še tedaj jih je motila ta palača, da so pred njo na trgu postavili neko drugo poslopje in mimoidoče prikrajšali za pogled na mogočnost, ki jo je pričaral arhitekt Maks Fabiani. Tržaška občina, v kateri so desničarji še zmeraj proti vrnitvi, mora za fakulteto za tolmačenje in prevajanje, ki je zdaj v Narodnem domu, še najti nadomestne prostore. Nekateri menijo, da se to v praksi ne bo zgodilo prej kot v petih letih.
Pojdimo sedaj k bazoviškim junakom. Gre za prve smrtne žrtve fašizma. Leta 1930 je pripadnike osvobodilnega gibanja Tigr fašistično sodišče obsodilo na smrt, ker naj bi bili teroristi. Kljub temu da so bila fašistična sodišča strankarska, je sodba nad Bidovcem, Marušičem, Milošem in Valenčičem v Italiji še pravnomočna. Predsednik Mattarella, nekdanji ustavni sodnik, sedaj tudi predsednik višjega sodnega sveta, ima vse vzvode, da fašistično obsodbo anulira in rehabilitira bazoviške junake. Ta nujni korak bi italijanski predsednik moral storiti, preden bo k njihovemu spomeniku na Bazovici položil vence, če o spravi razmišlja iskreno. Nič ne kaže, da bo tako. Še več. Ob letošnjem italijanskem dnevu spomina je tudi Mattarella govoril o etničnem čiščenju Slovanov nad Italijani.