2025., leto boja proti plastiki. Kakšne prepovedi sledijo in kje se zatika naš kavcijski sistem?

Plastika je nepogrešljiv del našega vsakdana. Vsako leto je svet proizvede več kot 462 milijonov ton. Čeprav je plastika lahko uporaben material, je 90 odstotkov onesnažuje planet. To še posebno velja za predmete za enkratno uporabo, kot so plastični jedilni pribor, embalaža in mikroplastika, ki se odlomi od večjih kosov plastike, kot je tekstil. Trenutno po ocenah vsako leto v oceanih konča od 9 do 14 milijonov ton plastičnih odpadkov. Plastične odpadke so našli na vseh koncih sveta, mikroplastiko pa tudi v domala vseh delih človeškega in drugih organizmov. Reševanje krize plastičnega onesnaženja je torej globalni izziv in letos naj bi svet dobil pogodbo o plastiki, ki nastaja pod okriljem Združenih narodov.

Pri sedanji stopnji bi se lahko svetovno onesnaženje s plastiko do leta 2040 potrojilo, če ne bomo nemudoma ukrepali. Prostovoljni ukrepi in prizadevanja držav so se izkazali za neučinkovite pri preprečevanju onesnaževanja in zastrupljanja našega planeta s plastiko in postaja samo še slabše. V zadnjih petih letih se je število nacionalnih in prostovoljnih zavez za zmanjševanje problema sicer povečalo, a kljub temu je onesnaženje s plastiko še naprej naraslo za 50 odstotkov.

Pogodba o plastiki

Čas je torej za širše ukrepe. Pogodba o plastiki (Plastic treaty) je sprva požela veliko aplavzov, saj so prvi osnutki vsebovali resne zaveze za omejevanje nastajanja plastike ter ravnanja z njo ob koncu uporabe izdelka. Erika Oblak iz organizacije Eko krog: "Jedro težave je v tem, ali naj se pogodba osredotoči na obravnavo plastike šele po tem, ko ta postane odpadek, ali naj se ukvarja tudi s proizvodnjo. Predlagane so bile denimo tudi kapice, koliko plastike se lahko letno proizvede. Temu seveda nasprotujejo proizvajalci plastike, torej petrokemična industrija, ki je preko svojih lobistov, pa tudi držav, kjer je ta industrija močna, pritiskala za to, da se proizvodni del plastike ne vključuje v to pogodbo. Na drugi strani pa so države, ki imajo velike težave zaradi odpadne plastike - recimo Afrika ali azijske države, ki dobivajo ogromno plastike iz razvitega sveta, in vztrajajo, da se je treba pogovarjati tudi o delu pogodbe, ki zadeva proizvodnjo. A optimizem ohranja dejstvo, da v začetku pogovorov razširjena odgovornost proizvajalcev, torej, da ti prevzamejo odgovornost za smeti, ki nastanejo po uporabi njihovih izdelkov, še ni bila tema. Sedaj ta postaja sprejemljiva za druge dele sveta. Vemo, da v EU že obstaja zakonodaja o tem. Držimo pesti, da bo leta 2025 ta pogodba sklenjena, da bo posegla tudi na področje proizvodnje plastike in da bodo sprejeti ukrepi, kot je razširjena odgovornost proizvajalcev, in drugi, ki bodo omogočili, da se zajame čim več odpadne plastike."

Seveda tudi v primeru sprejetja mednarodnega protiplastičnega dogovora obstaja nevarnost neupoštevanja podpisanega, a poznamo mednarodne pogodbe, ki so bile učinkovite, tak je denimo Montrealski protokol, ki je uspešno zakrpal ozonsko luknjo.

Prosti jezdeci

Medtem ko je globalna protiplastična pogodba še v nastajanju, pa EU že izvaja številne politike na tem področju in sprejema nove. Med že sprejetimi predpisi je tudi ta, da naj bi od leta 2025 države EU zbrale 77 odstotkov plastenk za enkratno uporabo od pijač, danih na trg. Poleg tega morajo vse plastenke, proizvedene od letos in prodane v Evropi, vsebovati vsaj 25 odstotkov reciklirane plastike. "Praktično vse države, ki imajo kavcijski sistem, presegajo ta odstotek. Avstrija bo kot 18. država v Evropi kavcijski sistem uvedla letos in prepričana sem, da bo do konca leta dosegla to mejo. Torej bo 18 držav, ki bodo imele ta odstotek recikliranja, za ostale pa je odvisno od države do države, kakšen sistem imajo. Ampak to je specifičen cilj zgolj za plastenke. Kar se tiče ostale plastike, ne bi rekla, da nam gre recikliranje dobro od rok, temveč le ločeno zbiranje," pravi Erika Oblak, ki z Eko krogom že dalj časa poziva državo k uvedbi kavcijskega sistema za embalažo pijač. "Veliko je odvisno od tega, kako se podatki prikažejo. Že dalj časa skušamo priti do podatkov o tem, koliko plastenk je danih na trg, koliko jih je ločeno zbranih, in iz tega izračunati delež recikliranja. A težava je v tem, da zanesljivih podatkov o tem preprosto nimamo. Tudi ministrstvo smo že prosili za podatke, ki mu jih je poslalo komunalno gospodarstvo, a zaenkrat jih nismo dobili. Ves čas gre le za ocene." Zakaj? "Proizvajalci najverjetneje ne poročajo o vsem, kar dajo na trg, saj je to na eni strani povezano z embalažnino, na drugi pa z okoljskimi dajatvami. In če nimate dobrega nadzora nad sistemom, kar v Sloveniji seveda je primer, potem se razširi tako imenovani freeriding, ko proizvajalci ne poročajo o vseh količinah, danih na trg, da se izognejo plačilom. Ta freeriding ni slovenska posebnost, temveč se pojavlja povsod - kjer je nadzor boljšim, v manjšem obsegu, kjer je slabši, pa v večjem. Zato tudi ne verjamemo podatkom o plastenkah, ki jih izdaja komunalno gospodarstvo. Zadnji podatki so bili celo 85 odstotkov. Zanimivo je, da se ti podatki zelo prilagajajo nekim datumom. Tako kot temu, da bo letos treba 77 odstotkov plastenk zbrati ločeno - kar naenkrat podatki komunalnega gospodarstva kažejo 85-odstotni delež. Še leta 2023 so bili okrog 65, morda 70 odstotkov, še nikoli nismo videli nobene metodologije, kako so prišli do teh podatkov, analiz," pravi Erika Oblak. Ekologi brez meja pa dodajajo, da k striženju podatkov prispeva uvoz odpadkov: "V Sloveniji letno nastane nekaj več kot 60.000 ton odpadne plastike, približno toliko se je tudi reciklira, to pa ne pomeni, da vso recikliramo - številke so podobne zaradi uvoza odpadkov."

Tudi zato se domala vsako leto zgodi, da v skladiščih komunalnih podjetij odpadna embalaža zastaja, prevzemniki je ne prevzamejo, ker so kvote izpolnjene, spirala je neskončna. Erika Oblak: "Tako embalaža obtiči zunaj pod vremenskimi vplivi, kvaliteta materiala pada, vprašanje je, koliko je potem primeren za recikliranje, zagotovo ne nazaj v plastenke in pločevinke, temveč v slabši material, v najslabšem primeru gre v sežig."

Kavcijski sistem za plastenke

Slovenske sheme ravnanja z odpadno embalažo imajo torej precej pomanjkljivosti - kaj so glavne in zakaj se komunalna podjetja skoraj vsako leto srečujejo s presežki teh frakcij? "Sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti še ni postavljen tako, da bi dosegal najboljše učinke za okolje, družbo in gospodarstvo, niti ne zagotavlja pravične obravnave vseh proizvajalcev. Reforma iz preteklih let še vedno tiči na sodišču, zaradi tega pa šepa izvedba in premalo se posvečamo ukrepanju na vrhu hierarhije ravnanja z odpadki - preprečevanju," pravijo pri Ekologih brez meja. Prav tako izpostavijo pomanjkanje podatkov, ko gre za uvajanje kavcijskega sistema: "Glavnina spora je okrog podatkov in posledično doseganja ciljev zbiranja. Nihče nima točnih količin embalaže, dane na trg, tudi že od prej vemo, da iz ene tone take embalaže nastane več kot ena tona odpadne embalaže, zato je večina visokih ocen (npr. Zbornice komunalnega gospodarstva) na trhlih temeljih. Ravno kavcijski sistemi pa omogočajo, da na ravni posameznega proizvoda točno vemo, kje v kroženju se ta nahaja in koliko proizvodov je."

Kavcijski sistem podpira ministrstvo, podpirajo ga tudi proizvajalci pijač in trgovci z nekaj izjemami, kot je denimo Mercator. Plastenke in pločevinke bi brez težav vračali tudi potrošniki - podpira ga namreč večina državljanov. "94 do 95 odstotkov ljudi podpira tak sistem, so pokazale javnomnenjske raziskave, enako ga podpirajo nevladne organizacije. Lani jeseni je ministrstvo zagotovilo, da bo zakonodaja sprejeta leta 2025, sistem pa naj bi pričel delovati 2027, nato je vse potihnilo. Zdaj čakamo na osnutek zakonodaje," pravi Oblakova. Nasprotujejo torej le komunalna podjetja, kot razlog pa navajajo skrb, da se bo zaradi uvedbe kavcijskega sistema zamajal obstoječi sistem ločenega zbiranja odpadkov. A Erika Oblak poudari: "To se ni zgodilo v nobeni državi, kjer so uvedli kavcijski sistem. Poleg tega vemo, koliko drugih stvari je v rumenih zabojnikih. Ampak vemo tudi, da so to dragoceni materiali. Aluminij zagotovo, plastenke tudi, ker gre za PET-plastiko, iz katere so cele plastenke in jih je enostavno reciklirati. Ni vseeno, ali se reciklira nazaj v PET-plastiko ali pa gre v tekstil. Absolutno večja pridobitev je, če se plastenka čim večkrat reciklira v plastenko, ko to ne gre več, jo še vedno lahko predelajo v tekstil. V rumenih zabojnikih pa nekaj plastenk lahko predelajo v material za plastenke, večine pa ne, in to prav zaradi kontaminacije."

Cilji EU od letos višji, nepotrebna plastika se poslavlja

Evropski parlament in Svet Evrope sta konec minulega leta potrdila še uredbo o odpadni embalaži. Razlika med uredbo in direktivo je v tem, da uredba velja neposredno, torej je ni treba prenašati v nacionalni pravni red, in zavezuje države k doseganju ciljev. Prehodni rok bo 18 mesecev, preden bodo pričele veljati prve obveznosti iz uredbe. "Za nas je pomembno, da bo morala biti od leta 2030 vsa embalaža, ki je na trgu v EU, reciklabilna. Predpisani so tudi deleži vsebnosti reciklirane plastike v določenih vrstah embalaže, kar pomeni, da se bo odprl trg reciklatov," pravi Erika Oblak. Uredba prinaša še druge cilje. Države članice morajo doseči cilje preprečevanja nastajanja plastike, in sicer 5 odstotkov do 2030, 10 odstotkov do 2035 in 15 odstotkov do 2040, pri čemer se cilji merijo glede na nastale odpadke v izhodiščnem letu 2018.

Države članice morajo vzpostaviti kavcijski sistem za plastenke in pločevinke ter s tem do leta 2029 doseči 90-odstotno ločeno zbiranje za recikliranje, pri čemer država lahko uveljavlja izjemo, če jih do leta 2026 zbere 80 odstotkov ločeno (tudi zaradi te izjeme se slovenske številke nenadno bližajo temu cilju).

Sistemi in infrastruktura morajo biti vzpostavljeni na način, ki olajša visokokakovostno recikliranje. Visokokakovostno recikliranje je vsak proces recikliranja, v katerem nastanejo reciklirani materiali enake kakovosti kot prvotni material in se jih uporabi kot nadomestek primarne surovine pri izdelavi embalaže ter ohranja kvaliteto recikliranega materiala. Do leta 2030 oziroma 2035 (odvisno od predpisanih meril) mora biti vsa embalaža primerna za recikliranje.

Uredba prav tako prepoveduje per- in polifluoroalkilne snovi, znane kot PFAS, v embalaži. Uporabljajo se v številnih potrošniških izdelkih in obstaja skrb glede možnih vplivov na zdravje ljudi in okolje. Prepoveduje še: plastično embalažo za združevanje več embalaže za enkratno uporabo v en paket, plastično embalažo za sadje in zelenjavo, embalažo za hrano in pijačo, ki se zaužijeta v gostinstvu, plastično embalažo za začimbe, omake in druge majhne oblike embalaže v gostinskem sektorju, male kozmetične in toaletne izdelke, ki se uporabljajo v namestitvah, zelo lahke (nekompostabilne) plastične vrečke.

Biorazgradljivo ni vedno prijazno okolju

Evropska komisija bo tudi oblikovala in harmonizirala standarde s podrobnimi tehničnimi specifikacijami zahtev za kompostabilno embalažo. Potrebni bodo postopki preverjanja, s katerimi se dokaže, da so pri biološki razgradnji upoštevani določeni parametri.

Biorazgradljivo namreč ni vedno tudi okolju prijazno. "Lani smo na to temo opravili podrobno analizo implementacije direktive in biorazgradljivi materiali povzročajo veliko preglavic. Potrošniki o pravilnem načinu uporabe in odlaganja nismo pravilno informirani. Nasploh pa je menjava enega materiala za enkratno uporabo z drugim bolj kot ne pesek v oči. Edina rešitev sta zmanjševanje na izvoru in ponovna uporaba," pravijo Ekologi brez meja.

Čeprav industrijske embalaže nastane več, so bolj problematični odpadki iz gospodinjstev zaradi njihove raznovrstnosti in ker je pravilno odlaganje odvisno od vsakega posameznika. Kaj so najpogostejše napake pri ločevanju v gospodinjstvih?

Ekologi brez meja: "Med napake štejemo odlaganje plastičnih izdelkov v zabojnike za odpadno embalažo. Plastične igrače na primer ne sodijo v isti zabojnik kot živilska embalaža. Problematično je tudi nerazumevanje uporabe in odlaganja biorazgradljivih materialov - ti namesto med biološkimi odpadki končajo v zabojniku za mešano komunalno embalažo, kar pa ni prav. Prav tako ne sodijo biorazgradljivi plastični izdelki na domači kompost ali v naravo. Po drugi strani se še vedno precej bioloških odpadkov odlaga v navadnih plastičnih vrečkah."