Po preklicu epidemije in sprostitvi številnih ukrepov za zajezitev širjenja novega koronavirusa je mnoge ljudi strah spet oditi ven, zapustiti varno zavetje svojega doma in se vrniti k normalnemu življenju. Pri večini ljudi bo ta strah prehoden. Toda pri nekaterih bi lahko pretirani strah pred okužbo z novim koronavirusom pustil resne posledice. Med drugim se utegnejo izogibati temu, da poiščejo zdravniško pomoč, ko jo potrebujejo, ali se izolirati od drugih. Občutek strahu bi jih lahko izčrpaval.
Mnogi so se zatekli k socialnim medijem, kjer pod oznakami #coronaphopia in #coronaparanoia z drugimi delijo svoje strahove, pri čemer stvari velikokrat obrnejo na humor. Če torej občutite tesnobo, nikakor niste edini. Raziskava, ki so jo opravili na vrhuncu pandemije v Avstraliji in vanjo vključili več kot 5000 odraslih Avstralcev, je pokazala, da je eden od štirih udeležencev močno ali skrajno zaskrbljen glede tega, da bi se okužil z novim koronavirusom in zbolel za covidom-19. Približno polovica jih je bila zaskrbljena glede tega, da bi lahko zbolel kdo od njihovih bližnjih. Toda kako boste vedeli, da je vaš strah pred koronavirusom ušel izpod nadzora? In kaj lahko storite glede tega?

Pretiravate s čiščenjem in razkuževanjem?

Če ste tesnobni in ne morete več nadzirati svojega strahu, boste pri sebi opazili naslednje znake:
• vaš strah ni sorazmeren z dejansko nevarnostjo (denimo če ste mladi in nimate pridruženih bolezni, pa med vsakdanjim rekreiranjem v bližnjem parku vseeno nosite zaščitno masko in rokavice, čeprav tam brez težav ohranjate socialno distanco),
• strah in tesnoba sta intenzivna in dolgotrajna (trajata več tednov ali mesecev),
• težko se pripravite do tega, da vas neha skrbeti zaradi koronavirusa,
• aktivno se izogibate določenim situacijam, denimo raznim krajem, ljudem in aktivnostim, tudi če so varne,
• veliko časa porabite za to, da pregledujete svoje telo ter na njem iščete znake in simptome, ali pa na internetu iščete podatke o virusu,
• začeli ste pretiravati s čiščenjem, umivanjem in razkuževanjem.

Kako si lahko sami pomagate

1. Poskusite se prepričati, da se bodo stvari kmalu izboljšale: pri večini ljudi se tesnoba zmanjša, ko nevarnost okužbe s covidom-19 mine. Če tesnoba ne izgine, jo je treba zdraviti.
2. Spremenite svojo "informacijsko dieto": če boste porabili preveč časa za prebiranje skrb vzbujajočih zgodb o groznih posledicah covida-19, se bo vaša tesnoba, namesto da bi se zmanjšala, še dodano okrepila. Poskusite se raje osredotočiti na pozitivne informacije, zgodbe ali aktivnosti, ki bodo preusmerile vaše misli stran od vaših strahov.
3. O nevarnosti razmišljajte logično: koronavirus je v mnogih družinah povzročil tragedijo in znano je, da se nevarnost in posledice okužbe z njim razlikujejo od človeka do človeka. Kljub temu ne pozabite, da je večina (v Avstraliji kar 90 odstotkov) ljudi, ki so se okužili z novim koronavirusom že ozdravela in okrevala.
4. Nehajte se tako zelo ukvarjati s svojim telesom: če svojemu telesu posvečamo preveč pozornosti, lahko na njem opazimo stvari, ki jih sicer ne bi. Zaradi tega nas lahko preplavi še večja tesnoba. Preusmerite svoje misli na druge stvari, denimo na pozitivne, zabavne aktivnosti.
5. Počnite stvari počasi, korak za korakom: v redu je, če se počasi vračate k svojim običajnim opravilom. Lotite se jih postopno, enega za drugim, da se boste pri tem počutili varni in boste znova zgradili svoje zaupanje.
6. Preusmerite svojo tesnobnost v dejanja: pri tem vam je lahko v pomoč, če se osredotočite na tisto, kar imate pod nadzorom. Poskrbite za svoje duševno zdravje, tako da boste dovolj spali, se veliko gibali, ukvarjali z zabavnimi ali sproščujočimi aktivnostmi ter ohranjali družabne stike.
7. Poiščite pomoč pri strokovnjakih, ne pri dr. Googlu: preizkusite na dokazih zasnovani spletni program za zdravstveno anksioznost (hipohondrijo), prosite svojega družinskega zdravnika za nasvet ali obiščite psihologa, specializiranega za tesnobo.

Kako ravnati pri otrocih

Večina otrok bo vesela, da se bodo lahko vrnili v staro družinsko rutino in se znova družili s svojimi vrstniki in prijatelji. Avstralska raziskava, ki so na vrhuncu epidemije izvedli med mladostniki, je pokazala, da je mlade bolj skrbelo, kako bodo ukrepi za zajezitev epidemije vplivali na njihovo izobraževanje in prijateljstva kot pa posledice morebitne okužbe z virusom. Toda za nekatere otroke utegne biti vrnitev v vrtec ali šolo bolj stresna.
Pri mlajših otrocih je sicer mogoče na začetku pričakovati ločitveno tesnobo, ker so v preteklem času preživeli več časa v družbi staršev in drugih članov svojih družin, vendar ta običajno dokaj hitro izzveni. Nekateri otroci utegnejo biti pretirano zaskrbljeni, ker bodo morali znova zapustiti varno zavetje svojega doma.
1. S svojim otrokom se odkrito pogovorite: prosite ga, naj vam natančno pove, kaj ga skrbi. Skupaj z njim poiščite racionalno pojasnilo za to zaskrbljenost ter poiščite načine, na katere se bo lahko soočil s temi svojimi strahovi.
2. Obnašajte se pogumno: odrasli na otroke ne prenašajo samo svoje tesnobe in strahov, ampak nanje vplivajo tudi s svojim vedenjem. Zato je pomembno, da s svojim vedenjem otroku pokažete, da lahko zdaj spet brez skrbi zapustimo svoj dom. Začnete lahko s skupnim sprehodom v parku in nadaljujete s postopnim vračanjem v šolo. Če ob sproščanju ukrepov za zajezitev epidemije tudi sami občutite tesnobo in strah, je pomembno, da najprej to težavo rešite pri sebi in se nato osredotočite na otroka.
3. Poiščite strokovno pomoč: če se vaš otrok več tednov ne bo mogel znebiti strahu pred zapuščanjem doma, se obrnite na strokovnjake. Najbolje bo, če najprej obiščete družinskega zdravnika ali psihologa, specializiranega za zdravljenje tesnobe.
***

Jill Newby, izredna profesorica in raziskovalka skladu Medical Research Future Fund pri Univerzi Novi Južni Wales
Aliza Werner-Seidler, raziskovalka na področju duševnega zdravja in klinične psihologije na Univerzi Novi Južni Wales