Elizabeta Planinšič
Prijatelj ga je gledal, ko je množični morilec Anwar Congo zaplesal čačača. Le nekaj trenutkov prej je na strešni terasi v Indoneziji pokazal svoj najljubši način ubijanja ljudi. Uporabil bi dolgo žico, da svoje žrtve zadavi, je pojasnil, saj se je pretepanje do smrti izkazalo za "preveč nereda". Ta drobceni moški z belimi lasmi naj bi bil ubil najmanj tisoč ljudi, čeprav nekateri ocenjujejo, da je bila številka višja. "Vse to sem poskušal pozabiti," je veselo rekel. "S plesom, veseljem, malo alkohola, malo marihuane." Nato je začel peti.
Z lastnimi rokami je umoril na stotine ljudi
Kriminalna pot
Congo je odraščal blizu mesta Medan v Severni Sumatri, v bližini naftnega polja, kjer je njegova družina delala. Bili so razmeroma dobro situirani, zato so leta 1945 nasprotovali ideji o neodvisnosti od Nizozemcev. Šolo je zapustil pri 12 letih in se kmalu znašel v osrčju kriminalnega podzemlja v Medanu. Sprva ga je bilo najti pred enim najbolj priljubljenih mestnih kinematografov, kjer je s prijatelji preprodajal vstopnice in s tem služil. A ni trajalo dolgo, da so se Congo in prijatelji vpletli v hujša kazniva dejanja. Izsiljevali so lokalne kitajske lastnike podjetij za denar v zameno za zaščito ter se vpletli v tihotapljenje in ilegalne igre na srečo. Conga in njegovega prijatelja Adija Zulkadryja so hitro najeli tudi za umore. "Njun prvi poskus je bil resnično neuspeh," pravi Joshua Oppenheimer, ki je režiral film Teater ubijanja, ob tem se je Congu zelo približal. "Poskušala sta nekoga ubiti z durijanskim sadjem. Naj rečem le, da ni šlo."
Kot v mafijskem filmu
Congovo tolpo je vojska rekrutirala. Zasliševali, mučili in umorili so na stotine osumljenih levičarjev. Ta tolpa, znana pod imenom Žabji vod, je postala eden najmočnejših oddelkov smrti v regiji. Congo - kot njegov glavni izvrševalec - je postal njegov najbolj razvpit član. Skupina je navdih za metode umora črpala iz hollywoodskih filmov. Njihovi najljubši so bili mafijski filmi (priljubljen igralec pa Al Pacino) in vesterni Johna Wayna.
Za Conga velja, da je z lastnimi rokami umoril na stotine ljudi. V Teatru za ubijanje Syamsul Arifin, guverner Severne Sumatre, pripoveduje, kako se je v tem času bal Conga. "Vsi so se ga bali," je dejal, "ko so ljudje slišali njegovo ime, so bili prestrašeni."
Nasilno čiščenje - ki je v Indoneziji še vedno občutljiva tema - je pripeljalo do tega, da so brez sojenja zaprli približno 100 tisoč ljudi zaradi njihovih domnevnih povezav s komunistično partijo. Storilci, kot so Congo in njegovi prijatelji, niso nikoli odgovarjali za svoje zločine.
Congo se je v letih po pokolu vrnil v svoje zločinsko življenje v Medanu, svoj ugled morilca je pri tem s pridom uporabljal. Udeležen je bil pri ropih in tihotapljenjih ter bil del močne izsiljevalske organizacije. V devetdesetih letih je deloval tudi kot vodja varovanja največjih nočnih klubov v Medanu. Ta vloga je postala ključna za organiziranje poslov z mamili za "mladino Pancasila", prorežimske paravojske, ki je zrasla iz oddelkov smrti. Postal je eden vidnejših članov te paravojaške skupine, podeljeni so mu bili slovesni nazivi, častili so ga zaradi njegove vloge v množičnih pobojih v šestdesetih let. Ne le on, mnogi storilci so postali vzor milijonom mladih paravojaških pripadnikov in bili junaki v njihovi različici zgodovine.
Prodita Sabarini je bila v šoli tako indoktrinirana, da še danes verjame tej zgodovinski verziji. "Učili so nas, da je komunizem slab in da so ateisti izdajalci naroda," je povedala za BBC. "Nismo dvomili o tem, kar smo se učili v šoli. Tudi ko sem izvedela za obseg pobojev, sem si mislila: to so komunisti, torej je v redu, da so jih umorili."
"Sem grešil?"
Šele ko ga je filmska ekipa izsledila, se je Congo moral soočiti z resničnostjo svojih zločinov in svoje vesti; sprva se je sicer hvalil. Ko se je Oppenheimer leta 2005 prvič srečal s Congom, je nekdanji ropar z veseljem pokazal svoje metode ubijanja. "Mislim, da je bilo bahanje način vztrajanja pri tem, da je to, kar so storili, vredno pohvale," je dejal Oppenheimer. "Toda Anwar je bil nenavadno iskren v svoji odprtosti glede svojih občutkov in bolečine, ki jo je čutil."
V filmu so Conga in njegove prijatelje povabili, da podoživijo svoje izkušnje s poboji. Sami so napisali scenarije in igrali sami sebe ter svoje spomine prilagodili slogu svojih najljubših filmov. Moški so se rutinsko šalili zaradi ubijanja Kitajcev. "Povedali bomo zgodbo, kaj smo počeli, ko smo bili mladi!" je Congo na začetku ponosno izjavil. Toda kmalu - ko je pritisk igranja junaka postal premočan - se je začela kazati krhkost njegove vesti. Priznal je, da trpi za rednimi nočnimi morami. "Motijo me v spanju. Mogoče zato, ker sem, ko sem zadavil ljudi z žico, gledal, kako umirajo," je razlagal.
V enem od prizorov proti koncu filma je Congo odigral žrtev. Ko so mu okoli vratu privezali žico, je prosil, naj nehajo snemati, in nato nekaj časa sedel negibno, v tišini. "Sem grešil?" je vprašal kasneje, ko je gledal ta posneti prizor. "To sem storil toliko ljudem."
Ni se končalo srečno
"Med snemanjem filma je prišel do točke, ko se je pričel čutiti krivega na zelo čist in neposreden način," je razlagal Oppenheimer. "Mislim, da je prav to moralno opozorilo filma, da se kot ljudje lahko sami uničimo s svojimi dejanji." Za Conga se vse skupaj ni končalo srečno, hollywoodsko. Poročil se je pozno, nikoli ni imel svojih otrok in je po snemanju filma ostal vpleten v kriminal.
Teater ubijanja je vplival na življenje mnogih Indonezijcev, ki so ga gledali. Film je v državi sicer uradno prepovedan, vendar so organizirane ilegalne projekcije. Nekatere izmed njih so provladne skupine nasilno prekinile. "Udeležila sem se ene največjih projekcij," pravi bivša indonezijska urednica BBC-ja Rebecca Henschke. "Hiša je bila nabita, vzdušje je bilo podobno tistemu na rock koncertu. Imela sem občutek, da se je porušil zid tišine."
Prodita Sabarini, ki je bila v šoli prisiljena gledati vladni film, ki prikazuje uradno različico dogodkov, pravi, da je film spremenil celotno perspektivo. "Ko sem gledala Teater ubijanja in videla, kako se storilci hvalijo, me je presenetilo, kako moralno slabi so, in me je bilo zelo sram, da o tem še nikoli nisem tako razmišljala," pravi. "Bilo me je sram, da nisem bila bolj kritična. Želim si, da bi država začela razkrivati resnico in bi tako prišli do nekega občutka pravice in zadoščenja."
Nekatere od teh, ki so preživeli množične poboje, je to, da je dal Oppenheimer morilcem, kot je Congo, možnost za nastopanje v filmu, zmotilo. A Teatru ubijanja je kasneje sledil film Pogled tišine, ki se je osredotočil prav na žrtve in preživele po množičnih pobojih. Drugi so menili, da je film pomagal širiti zavest o zločinih moških. Nekdanji politični zapornik Bedjo Untung je za BBC povedal, da je Teater ubijanja razkril grozljive, nečloveške poboje takih, kot je Anwar Congo, ki so delovali s podporo vojske. "Zelo sem razočaran, da je umrl, preden se je soočil s pravico."
Anwar Congo je umrl v splošni bolnišnici v Medanu. Anwarjeva žena Salma Miftah Salim je dejala, da je njen mož trpel zaradi več bolezni, vključno s stisnjenim živcem, vendar se je redko pritoževal nad svojim zdravjem. "Teden dni pred smrtjo o svojih bolečinah ni omenil ničesar. Na kratko je povedal, da je utrujen," je dejala Salma. Povedala je še, da je novico o Congovi smrti presnela tudi Oppenheimerju. Režiser je dejal, da je jokal, potem ko je prejel novico. "Ne samo zato, ker sem izgubil nekoga, ki mi je zelo pomemben, nekoga, do katerega čutim resnično ljubezen, ampak predvsem zato, ker sem se spomnil, kako smešen je lahko, kako ustvarjalen in nedolžno domišljav je bil pogosto," je režiser povedal za The Jakarta Post. "Kljub temu kako grozno življenje je živel, kakšne grozne odločitve je sprejel, koliko družin je uničil in kako ga je uničila njegova krivda, sem jokal, ker bi bil lahko dober človek. Upam, da so njegove napake in njegove vrline del nacionalnega obračuna Indonezije s preteklostjo," je dejal Oppenheimer.
