No, pa smo s pandemijo covida-19 povzročeno globalno krizo kot bumerang dobili nazaj vsesplošno navdušenje nad vsesplošno internetno povezanostjo in virtualno realnostjo! Z obrestmi, ki jih bomo še dolgo in drago plačevali. Seveda je druženje, dogovarjanje, koordiniranje in sodelovanje na daljavo preko moderne informacijsko-komunikacijske tehnologije v nekaterih primerih kar dober nadomestek ali celo tista najbolj prava stvar.

A nekateri primeri pač niso vsi primeri! In če je tovrstna zgolj virtualna medčloveška interakcija (oziroma njena realna odsotnost) oblastno zaukazana, za kršitve pa zagrožene visoke kazni, postane zadeva še mnogo manj simpatična. Sploh če se omejitve tako hitro spreminjajo - celo v lastna nasprotja - in če njihov namen in (morebitni, pričakovani oziroma ciljni) učinek nista razumno, razumljivo in smiselno razložena tistim, ki bi se jih pod permanentno grožnjo represalij morali dosledno držati. In še toliko bolj, če se jih komandirajoči vladavci držijo mnogo bolj ohlapno, kot to zahtevajo od podložnega ljudstva.

"Misija nemogoče"

Fizično druženje nedvomno je pomembno in prav v teh čudnih časih se je na najrazličnejših področjih v polni meri izkazalo, da ga ne morejo enakovredno zamenjati niti najbolj sofisticirani visokotehnološki nadomestki. Zamislite si na primer, kakšno bi bilo slavnostno kosilo širše družine, prijateljskega ali društvenega kroga ali celo ob kakem protokolarnem banketu visoke družbe (ki pa se je - kakopak - izvzela iz prepovedi in omejitev, ki jih je sama predpisala navadni raji oziroma vsem drugim), če bi ga izpeljali preko zooma ali kakega podobnega spletnega orodja.

Prav, videli bi se. Pogovarjali bi se tudi lahko, čeprav ne vsi povprek. Če bi se dogovorili za obed ali kar pojedino, bi pod budnim očesom kamere in čuječim ušesom mikrofona v računalniku, tablici ali pametnem telefonu bržkone tudi jedli in pili ter se morda veselili. Ob tovrstnih dogodkih v realni realnosti je nekako običajno, da se vnaprej dogovori jedilnik in vinska karta. Pripravo ali/in nabavo in organizacijo postrežbe po navadi prevzame fizični gostitelj (pa najsi dogodek poteka pri nekom doma, v gostinskem lokalu ali najetem prostoru, v interieru ali na prostem); še bolje je, če si udeleženci delo razdelijo in vsak prinese ter po potrebi na kraju samem še dokonča del jedilnika, torej posamezno jed ali hod. V virtualni online resničnosti pa to nikakor ne gre.

Možni scenariji

A morda bi veljalo poskusiti. Recimo tako, da se udeleženci vnaprej dogovorijo, da bo vsak pripravil enak jedilnik in da bodo med medsebojnim opazovanjem preko ekranov hkrati jedli istoimenske hode. Ki pa seveda ne bodo enaki. Torej bi jih lahko primerjali med sabo? Nak, nikakor - vsaj ne pri sedanjem stanju dosegljivih čudežev tehnike.

​Videz jedi bi že lahko ocenili. Saj drži, da jemo tudi z očmi. A okus, vonj, konsistenca, temperatura pa še katere senzorne lastnosti so pri hrani (in z njo ujemajoči se pijači) vendarle neskončno pomembnejše. Namesto primerjanja bi morda lahko pri istem dobavitelju (najbolje gostincu z zadovoljivimi kapacitetami, ki še ni povsem zaprl štacune) vsi naročili hkratno dostavo istih jedi in pijač. A bi se skoraj gotovo zalomilo že pri logistiki. Torej je najbrž bolje počakati na boljše čase in zadevo v živo izvesti po koncu epidemije.

No, saj ta se že po malem nakazuje. Čeprav zgodovinske primerjave kažejo, da bodo izredne razmere trajale kaki dve leti - torej približno toliko, kot (vsaj regionalno) ob najrazličnejših kugah vse od prazgodovine -, se lahko nadejamo, da bo vsaj delež žrtev med prebivalstvom manjši. Nekaj zaradi boljše prehranjenosti in s tem odpornosti večine, napredka medicine, dolgega in (pre)strogega omejevanja medčloveških stikov ter drugih strokovno ali/in politikantsko priporočenih (samo)zaščitnih ukrepov, nekaj zaradi postopne prekuženosti, predvsem pa zaradi obetajoče se precepljenosti s cepivi, ki so jih razvili presenetljivo ekspeditivno.

Tudi po zaslugi vseobče internetne povezanosti se verodostojne informacije namreč širijo mnogo hitreje kot kadarkoli doslej. To omogoča boljšo povezanost znanja in znanosti ter s tem hitrejše in učinkovitejše skupno iskanje rešitev za trenutne pa tudi bolj trajne pereče probleme (naj)širših razsežnosti. A tudi izmenjavo praktičnih izkušenj povsem navadnih ljudi in s tem širšega pridobivanja koristnih veščin za vsakdanjo zasebno rabo. A prav po zaslugi vseobče internetne povezanosti in vseprisotnosti najrazličnejših družabnih omrežij se prav tako hitro ali celo hitreje in bolj viralno širijo tudi neznanje, psevdoznanstvene nebuloze in nasploh dezinformacije.

Kaj se če, povečini so pač privlačnejše in bolj razburljive od pogosto suhoparnih znanstveno verificiranih dejstev ali preverjeno delujočih namigov za olajšanje profanega vsakdanjika. Dobronamernost ali zlonamernost ter vse tisto vmes pri tem niti ne igra najpomembnejše vloge. Zanesljivih in verodostojnih pripomočkov za ločevanje resničnih, polresničnih, zavajajočih in lažnih podatkov pa za zdaj ni najti niti na internetu, kjer je menda (skoraj) vse. Se bo torej treba - pa čeprav z digitalno pomočjo, a tudi in predvsem s ščepcem soli - zanesti kar na lastno analogno znanje, izkušnje, razsodnost in zdravo pamet. Kolikor se ni že tudi ta za vekomaj preselila v kak virtualni oblak ...