Velike bolezni velikih: Politiki so zdravi kot dren, saj njihova javna podoba ne sme trpeti

Ko med javnim nastopom govorijo zbrani množici, prekipevajo od energije in samozavesti, še mozolja na njihovem obrazu ni opaziti. Ko sedijo v televizijskem studiu, jim žarometi ne iščejo gub, za vsak primer jim jih pred oddajo zamažejo z debelim slojem pudra. Politiki so zdravi kot dren, ne zbolijo za angino, če pa za hip vendarle obležijo v bolniški postelji, se vrnejo "med žive" še močnejši in odločnejši, kot so bili kadarkoli prej. Njihova javna podoba ne sme trpeti zaradi nepomembnega prehlada ali krvavitve iz nosu. Ne spomnim se, da bi kdo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja omenjal, da je Josip Broz - Tito kadarkoli kašljal ali imel vročino - še ko so mu v ljubljanskem kliničnem centru odrezali nogo, nismo čisto prav verjeli, da je maršal hudo bolan, na smrtni postelji. Pa tudi ko je Tito za vedno odšel, se nam je zazdelo, da bo večno živel.

Tito in Drnovšek

Kaj pa Janez Drnovšek? Zbolel je za rakom, to je ob opaznem pešanju organizma priznal. Najprej se ni zanašal na uradno medicino in se je po pomoč zatekel k alternativnim metodam zdravljenja, nato je naenkrat obrnil ploščo in se zahvaljeval "uradnim" zdravnikom za neizmerno pomoč. Ob Titu in Drnovšku se lahko vprašamo, ali sta bila kot najvišja politika vseskozi dovolj pri močeh (zdrava), da sta lahko sprejemala modre odločitve? Bolezen je lahko telesna in psihološka, druga je nevidna našim očem. A se vam nikoli ne zazdi, da Donalda Trumpa pokonci držijo le še poživila (zdravila) in so nekatere njegove izjave že nekoliko nerazsodne in nespametne? Politiki hočejo imeti čim bolj prazen zdravniški karton. In do konca svojih dni ali ne znajo ali nočejo priznati, da so tudi oni samo ljudje - z napakami, vzponi in padci, z boleznimi. Ko umrejo, se vsi preostali nepričakovano zavedo, da nihče ni večen, noben neumrljiv.

Kot da je v Jalto prišel umret

V prejšnji številki Večera v nedeljo smo pisali o 75-letnici jaltske konference, ki je na novo začrtala svetovne meje. Med 4. in 11. februarjem 1945 so se v Jalti sestali Franklin Delano Roosevelt, Winston Churchill in Josip Stalin. Sprejemali in sprejeli so usodne odločitve, čeravno je bil ameriški predsednik hudo bolan; že dva meseca kasneje je umrl zaradi možganske kapi.
Franklin D. Roosevelt je vrsto let trpel za arteriosklerozo, visok pritisk je bil eden prvih znakov začetka te bolezni. V Bolezni velikih beremo: "Petega avgusta 1944 je imel med nekim krepilnim jadranjem po Pacifiku predsednik Roosevelt majhen infarkt. Krvni strdek je preprečeval dotok krvi k venčni žili. Ta zamašitev je povzročila najmanj dvakrat dva centimetra obsegajoče odmrlo mesto v srčni mišici, kar je prizadelo srce v celoti. Pomirjevala so blažila bolečine in šok ... Kljub budnosti dr. Bruenna se je bolnikov krvni pritisk 18. novembra 1944 še enkrat nevarno zvišal. Med bolnikovim mirovanjem v postelji je znašal 260/150 mm Hg, in to več dni ... Takšen je torej suhoparen klinični opis motenj, ki so v letu 1944 oslabile predsednika Roosevelta. To so bile hude težave, ki jih je dr. MacIntire krstil za 'ponovitev gripe'. Pojavljale so se prav tiste mesece, ko je ameriški predsednik moral nadaljevati vojne napore svoje dežele, urejati notranje razmere v ZDA, nadaljevati volilni boj za svojo ponovno izvolitev in pridobitev Stalina za vrhunski pogovor. Kar težko razumemo, da sta dr. Bruenn in dr. MacIntire pustila svojega težkega bolnika oditi na tako nevarno pot z ladjo, ki naj bi ga privedla v Jalto."
Churchillov osebni zdravnik Lord Moran se je v svoji knjigi takole spominjal Roosevelta, ko je ta prispel na Jalto: "Za zdravnika je bil ameriški predsednik očitni bolnik. Kazal je vse znake možganske arterioskleroze v napredujočem stadiju, tako da sem mu dal le še nekaj mesecev življenja. Toda kadar ljudje nočejo videti, postanejo resnično slepi. Američani tukaj (v Jalti) si nočejo predstavljati, da je njihov predsednik pri kraju. Njegova hči ne verjame, da je resnično bolan, in dr. MacIntire jo potrjuje v njeni veri."
Tudi Alvarezova bolezen (njen znanilec so pogosto omrtvičeni udi) je pri Rooseveltu pred zgodovinskim vrhom zelo napredovala. "Že pred Jalto je bila njegova pisava strašna. Podobna je pisavi človeka, ki ima Parkinsonovo bolezen, ali bolnika s slabo prekrvavitvijo možganov ... Po izpovedbah svojih bližnjih se je baje Roosevelt sam jezil na težavo, s katero je svoje misli spravljal na papir. Večkrat so mu bili potrebni veliki napori, preden je oblikoval svoje ideje, vendar se je pozneje vdal in zadovoljil z narekovanjem. Pridruževal se je sodbi viceadmirala MacIntira in je to slabost pripisoval svojim letom. Kdo bi mu očital to zaslepljenost. Bolniki so le redko zmožni presoditi svoje pravo stanje, zato pa je to naloga njihovih zdravnikov. Roosevelt je bil že tako preveč bolan, da bi bil zmogel še duševno moč za ublažitev te hibe, kakor mu je to tako imenitno uspelo ob napadu otroške paralize."

Mislil je, da tudi Stalin ljubi njega

Pri Rooseveltu se je Alvarezova bolezen kazala kot "nenehno spreminjanje razpoloženja, zaspanost, duševna zmedenost, izguba spomina in zmedenost misli, vse od leta 1943 ..., zadnje mesece Rooseveltovega življenja pa kot stalni napadi - pomračitev uma. Strah, ki je mejil že na obsedenost, ga je omrtvil ... Znamenje neprisebnosti: Roosevelt je slabo ocenil svoje sogovornike, predvsem Stalina. Osebnost kremeljskega despota ga je popolnoma prevzela. Občudoval ga je in mislil, da tudi Stalin ljubi njega. Dejal je celo, da bi lahko Stalinu brezpogojno zaupali ..."