Zgodovina boksa pozna številne junake, boksarje, ki so zaznamovali obdobja, ko dolga leta niso izgubili. Pozna tudi številne hvalisavce - preveč besed tem grobim fantom nekako pristaja, saj si z njimi dvigujejo samozavest. A le enega smemo imenovati največji. Ne le zato, ker se je tako poimenoval sam. Bolj zato, ker je ob boksarskih podvigih postal tudi ljubljenec množic na drugem, še veliko nevarnejšem in precej bolj občutljivem področju, kot je boksarski ring. Mohamed Ali! Legenda boksa in moški, ki, ob Martinu Luthru Kingu in Malcolmu X pooseblja boj temnopoltih ljudi za enakopravnost. Pa ne le zato. Mohamed Ali je živel na polno. Bil je najboljši ali vsaj eden izmed izbrancev v ringu, zagotovo najglasnejši, s čimer si je prislužil vzdevek Louisville lip (Louisvillska ustnica ali, še bolje, Louisvillski gobcač).

Cassius Clay

Mohamed Ali se je rodil leta 1942 v Louisvillu kot Cassius Marcellus Clay. Čeprav ni bil deček z ulice in je odraščal v povprečni ameriški družini, je hitro spoznal in vzljubil boks. Kot amater se je boril stokrat in prav vseh sto dvobojev dobil, krona njegove amaterske kariere je bila zlata olimpijska kolajna v Rimu leta 1960.

Takoj zatem je prestopil med profesionalce in tudi med poklicnimi boksarji nadaljeval svoj zmagoviti pohod; 19 zaporednih zmag mu je prineslo pravico do dvoboja za naslov prvaka, kjer ga je čakal slavni Sonny Liston, še nepremagani borec, ki je večino dvobojev končal z nokavtom že po nekaj minutah.

Liston je bil strašen že na pogled: visok 186 centimetrov, težak 99 kilogramov, z neverjetno pestjo obsega 36 centimetrov. S tisto pestjo je mnogim nasprotnikom zlomil čeljust, številne pa s strahovito odmerjenimi udarci poslal kar preko vrvi iz ringa. Liston je bil "uličar", 24. otrok svojega norega očeta Tobyja. Že kot mladenič je prihajal navzkriž z zakonom, bil kar 19-krat aretiran, boksanja pa se je naučil med prestajanjem kazni, komaj pri 22 letih. Takoj ga je v svoje vrste zvabila mafija in Sonny Liston je postal neusahljiv vir zaslužka za krute fante italijanskega porekla.

Tistega 25. februarja leta 1964 je Cassius Clay dočakal svoj trenutek. Stavnice so mu, čeprav v karieri še neporaženemu, napovedovale gladek poraz - le kdo bi se lahko upiral strašnemu Listonu? Kar sedem dolarjev so ponujali na vsak vložen dolar na Alija, to pa je bilo razmerje, ki je privabilo tudi mafijo. "Ti si navaden, velik, grd medved," mu je Cassius kričal na uho. "Vem, da se me bojiš. Ti nisi prvak, ti si samo grd. Zmlel te bom v prah!" In tako vseskozi ... Listonu, novinarjem, vsem, ki so ga bili pripravljeni poslušati. Večina ga ni jemala resno. Govorili so, da z zmerjanjem le prikriva strah. Na uradnem tehtanju pred dvobojem je bil njegov utrip srca kar dvakrat hitrejši od nasprotnikovega.

A mladi izzivalec je vedel, kaj dela in govori. Dvoboj je bil do šeste runde izenačen, sodniki so vsakemu od borcev prisodili tri runde in povsem enako število udarcev. Nato pa šok: v odmoru po šesti rundi je Liston nenadoma izpljunil zaščitno gumo in rekel: "To je to. Grem!" Uradno zaradi poškodbe rame, neuradno pa … Svet je dobil novega svetovnega prvaka. Je na Listonovo odločitev vplivala mafija? Povratni dvoboj čez slabo leto je trajal le eno rundo. Ko ga je Ali enkrat pošteno mahnil, je Liston preprosto obležal. "Mohamed Ali je norec, nočem imeti opravka ne z njim in ne z njegovimi prijatelji," je menda Liston po dvoboju zaupal najbližjim.

Cassius Clay postane Mohamed Ali

Le nekaj dni po osvojitvi naslova je novi boksarski šampion sklical tiskovno konferenco. "Odrekam se svojega imena Cassius Clay, saj so vsa ta ameriška imena temnopoltih ljudi suženjskega porekla. Odslej sem Muhammad X, ponosen brat Naroda Islama, ki ga vodi moj prijatelj, mentor in vzornik Malcolm X." A ta je bil zgolj duhovni vodja gibanja Narod Islama, pravi vodja se je skrival za imenom Eliah Muhammad. Mnogi so govorili, da gre gibanju le za Cassiusov denar - pobrali so mu kar 40 odstotkov zasluženega. Tudi Malcolm X se je postopoma umaknil (in že leto pozneje padel pod streli nekih skrajnežev). Muhammad X si je še enkrat spremenil ime - v tisto, ki ga je obdržal do smrti in s katerim je tlakoval svojo slavo oziroma pot v športno nesmrtnost.

Bil je nadvse prepričljiv prvak. Naslov je po Listonu branil še osemkrat in vselej gladko zmagal. Le dvakrat po točkah, šestkrat s prekinitvijo. Leta 1967 je bil star 25 let, nepremagan v amaterski konkurenci in med profesionalci. Največji je ob vsem tem boksal na povsem svoj, umetniški način. "Plešem kot metulj, pičim kot čebela," se je napihoval. In res, z nasprotniki je obračunaval natančno tako. Poplesaval je okrog njih, se norčeval, nenehno govoričil med dvobojem, koketiral s publiko in prežal na svoje priložnosti. Teh ni nikdar zamudil.

V vojno pa ne grem!

Američani so ga oboževali. Resda ne vsi: temnopolti so ga imeli za boga, belopolti pa kljub vsemu raje kot prej Listona. A šestdeseta leta so bila v ZDA rezervirana za vojno. Vietnam je bil vsak dan na naslovnicah, vojakov pa nikdar dovolj. Vrsta je prišla tudi na Alija. "V vojno!? Se vam je zmešalo? Meni Vietnamci niso storili žalega, ne pade mi na kraj pameti, da bi jih šel pobijat. Me je kakšen vietkongovec kdaj zmerjal z zamorcem? Kaj pa moje ZDA, ki so ljudem moje barve kože prizadejale toliko gorja? Ne grem!"

Ameriške oblasti niso imele milosti za svojega velikega prvaka. Obsojen je bil na pet let zapora, ki pa se ga je s pomočjo spretnih odvetnikov (ne pozabimo, Ali je bil bogat in si je lahko privoščil najboljšo obrambo) še nekako rešil, zato pa so mu odvzeli boksarsko licenco, naslov prvaka. Izgubil je tisto, kar je edino znal, izgubil je pravico do boksanja. Pritožil se je, a se je odločitev o pritožbi vlekla dolga štiri leta. Boksati ni smel, boksarski svet je dobil nove junake. Boksar Ali je počasi odhajal v pozabo, zato pa je Ali - bojevnik za pravice temnopoltih in ogorčen nasprotnik vietnamske vojne, postajal legenda.

Veliki dvoboji

Ko so konec leta 1970 Aliju končno priznali njegov prav in mu vrnili boksarsko licenco, je pohitel v ring. Padel je prvi, padel je drugi nasprotnik in že je dobil pravico do dvoboja za svetovno prvenstvo. Tam ga je čakal novi junak, Joe Frazier, prav tako še nepremagan boksar, novi junak ameriških ljubiteljev boksa. Ali jih je štel že skoraj trideset, ko sta s Frazierjem odprla slovito trilogijo: v naslednjih štirih letih sta se pomerila trikrat.

Prvi dvoboj, leta 1971 v New Yorku, je bil - po mnenju večine poznavalcev, najboljši, najrazburljivejši boksarski dvoboj vseh časov. Ali je nasprotnika zmerjal: "Pregrd si za prvaka, Joe, svet potrebuje mene, lepotca!" A vendarle je "dvoboj stoletja" po fantastičnih petnajstih rundah dobil štiri leta mlajši Frazier. Revanše Aliju ni ponudil. Nekoliko iz preračunljivosti, nekoliko iz užaljenosti, zaradi številnih zmerljivk, ki jih je Ali izrekel na njegov rovaš.

Aliju ni preostalo drugega, kot da enega za drugim premaga vse potencialne izzivalce in Frazierja prisili v nov dvoboj. Projekta se je lotil uspešno, eden za drugim so padali nasprotniki, a se je vmes zgodilo nepričakovano: Frazier je prvič v življenju izgubil, naslov mu je odvzel novi junak George Foreman. Nova, izboljšana različica Sonnyja Listona, kot so mu pravili. Nasprotnike je ekspresno nokavtiral, nikogar se ni bal, še najmanj počasi že ostarelega Alija. "Kaj bo, starec, s svojim napihovanjem. Saj nima za burek!"

Ali se je najprej revanširal Frazierju, nato pa dokončno izzval Foremana. "The Rumble in the Jungle" ("Bobnenje v džungli") je bil delovni naslov dvoboja v Kinšasi, v takratnem Zairu. Ali je prvič boksal pred "svojimi". Takoj jih je pridobil na svojo stran: v Kinšaso je pripotoval nekaj tednov pred dvobojem, se družil z domačini, se v svojem slogu napihoval. Ko je prišel Foreman, je takoj začutil sovraštvo. Zair je živel za Alija, za svojega junaka! 30. oktobra sta se končno spopadla.

Kulisa - skoraj sto tisoč gledalcev! - je bila neverjetna. Prav zares je bobnelo kot v džungli. Dvoboj so prenašali po vsem svetu, tudi pri nas, ko s(m)o številni vstali sredi noči, da bi videli ta čudežni dvoboj. In imeli so kaj videti! Alijeva taktika je bila na videz povsem nerazumljiva: kar osem rund praktično ni boksal, zakril si je obraz, se naslanjal na vrvi in pustil, da Foreman udriha po njem kot norec. Ali je prenesel vse, le tu in tam udaril nazaj in gladko izgubljal po točkah. Deloval pa je sveže, v nasprotju s Foremanom, ki se je od nenehnega udarjanja pošteno upehal. Konec osme runde je imel Ali počasi dovolj. Prešel je v nenadni protinapad, z nekaj zaporednimi, natančno odmerjenimi udarci šokiral Foremana, ki se je še komaj držal na nogah. Ali je poskakoval, plesal, tolkel, se širokoustil. Sodnikom ni preostalo drugega, kot da dvoboj prekinejo. Mohamed Ali se je vrnil!

Po treh gladkih obrambah naslova je sledil še en Frazierjev izziv. Tokrat v Manili ("The Thrilla in Manila") na Filipinih. Še en kultni spopad, ki ga je Ali tokrat odločil z nokavtom v 14. rundi. "Največji sem, največji, najboljši vseh časov, eden in edini, jaz, Mohamed Ali!"

Ali je naslov gladko branil še štiri leta, ko ga je - takrat starega že 36 let - (ne)pričakovano premagal Leon Spinks. Leto pozneje se mu je Ali sicer oddolžil, ponovno osvojil naslov in se, namesto zasluženega odhoda v pokoj, odločil še za nekaj dvobojev. Tudi tisti zadnji porazi, ko jih je štel že skoraj 40, legende o največjem vseh časov niso okrnili. Ko se je leta 1981 Ali končno in dokončno poslovil od ringa, so mu stoje ploskali vsi. Največji!

Že nekaj let pozneje je plačal visoko, najvišjo ceno za svoje boksarske podvige. Številni prejeti udarci so v njegovih možganih ustvarili zmedo, zbolel je za hudo obliko Parkinsonove bolezni. Boril se je še trideset let, čeprav mu je psihofizična moč vidno pešala. Začelo se je drugo, precej bolj žalostno obdobje življenja velikega šampiona.

Spolni obsedenec

Pravijo, da večjega spolnega obsedenca od Alija težko najdemo. Z ženskami, dekleti, ženami se je začel družiti že v rani mladosti. Izbiral menda ni: bele, črne, rjave, mlade, stare … od sobaric do direktoric. Dekleta so bila obsedena z Alijem in so menda stala v vrsti, da se jih "usmili in odpelje v svoje sobane". Prav zanimivo bi bilo danes, ko bi ga za te spolne prestopke verjetno zaprli do smrti, če ga ne bi kar javno križali. A to so bili neki drugi časi. "Zanj je bila to prevelika skušnjava. Toliko žensk se je metalo za njim. Nič mu niso pomenile. Ni imel afer - imel je avanture za eno noč. Prepričana sem, da do njih ni gojil nobenih čustev. To je bilo zelo jasno. Lahko mu je bilo oprostiti," je za revijo People povedala njegova tretja žena Veronica Porche.

Ali se je poročil štirikrat. Prvo ženo Sonio je srečal v nekem baru, kjer je mešala koktejle, kakšen mesec pred prvim dvobojem s Sonnyjem Listonom. Že čez mesec dni sta bila poročena, a ne za dolgo. Otrok nista imela, tudi ločila sta se brez drame.

Čez dve leti se je Ali znova poročil. Komaj 15-letno Belindo je spoznal v pekarni in se takoj zatreskal. Dobila sta štiri otroke, ločila pa sta se po osmih letih. In ostala prijatelja: "Kaj pa naj drugega? Mohamed je čudovit človek, dober oče najinih otrok. A njegova spolna sla je nenasitna, preprosto mora letati naokrog," je dejala Belinda, ki je zaradi moža prestopila v islam in postala Khalillah.

Z Veronico je flirtal že med drugim zakonom, prelestno manekenko in študentko medicine je spoznal na neki prireditvi, kjer je delala kot hostesa. Tudi njo je hitro popeljal pred oltar in ji zaplodil tri otroke. Po nekaj letih se je Ali naveličal tudi nje. Pogosto je skakal čez plot, mimogrede zaplodil še dva otroka in se končno zaustavil pri številu devet.

Četrto ženo Yolando (Lonnie) je spoznal, ko je bil že hudo bolan. Tudi zato so njun zakon spremljale številne spekulacije, da ga je Lonnie vzela le zaradi denarja. Kakorkoli že, zanj je zelo lepo skrbela vse do konca - tudi ko se ni mogel več sam oblačiti, jesti, brati ali pisati. Ali je zelo redko zapustil hišo, vselej le zaradi te ali one dobrodelne prireditve in denimo prižiga olimpijskega ognja - ta čast ga je doletela na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996.

Mohamed Ali se je še dolgo mučil, preden je 3. julija 2016 za vselej zatisnil trudne oči. Ženi Lonnie in devetim otrokom je zapustil okrog 80 milijonov dolarjev (vsakemu otroku šest, preostanek pa ženi). Največji je bil in bo še dolgo ostal legenda. Ob vseh časteh, ki jih je bil deležen, omenimo tisto, ko ga je Sports Illustrated razglasil za najboljšega športnika 20. stoletja. Če dodamo, da je bil ob tem še kulturna in politična legenda, lahko njegovemu vzdevku zgolj prikimamo. Eden in edini, Mohamed Ali. Največji!