Vanilja/vanilija (Vanilla planifolia L.) je tropska ovijalka iz družine orhidej, zraste ob opori dreves tudi do 15 metrov. Za rast potrebuje senco in veliko vlage. Ima krepka stebla z ovalnimi mesnatimi listi; po tretjem letu se na steblih pojavijo enodnevni beli, rumeni ali oranžni cvetovi, in kadar so ti oplojeni, iz njih nastanejo fižolu podobni zeleni stroki.
Prvi so vaniljo gojili Totonaci, staro ljudstvo v mehiškem obalnem zalivu. Legenda pravi, da se je prva orhideja pojavila tam, kjer je na zemljo kanila kri ulovljene in obglavljene princese Xanat, ki je pobegnila v gozd s svojim ljubljenim, saj ji je oče prepovedal poroko z navadnim smrtnikom. Vaniljo so poimenovali tlilxochitl ali črna roža, kajti utrgan strok zelo hitro potemni in se zguba.
Ko so Španci osvajali Mehiko, so si Azteki z vaniljo že dolgo dišavili kakav oziroma vročo čokolado, kakor danes to počnemo po vsem svetu. Azteki so tudi razvili metodo, kako iz strokov pridobiti kristalni benzaldehid vanilin, ki je primarno odgovoren za njen vonj. Vonj v manjšem deležu sestavljajo tudi eterična olja. Azteki so z izmeničnim namakanjem in sušenjem dobili izrazitejši vonj, kot tudi izoliran vanilin. V Afriko in Azijo so jo v 16. stoletju prenesli španski osvajalci in pomorščaki. Vendar so naleteli na težavo, ki je niso predvideli, namreč, vanilja ima samo enega naravnega opraševalca, to je čebela Melipona, ki pa je ne morejo gojiti zunaj področja njenega izvora, to je Mehike. Tako so naleteli na težavo, ki močno vpliva na ceno začimbe. Cvetov sprva niso znali oploditi in tako je bila Mehika do 19. stoletja glavna proizvajalka vanilje. Nato je 12-letni suženj E. Albius odkril, kako učinkovito ročno oprašiti dvospolne cvetove, vsakega posebej, in tako so jo pričeli na veliko gojiti na področju Komorskih otokov, Madagaskarja in Reunionskega otočja. Vanilja je za žafranom druga najdražja začimba, zato je na trgu tudi veliko njenih ponaredkov, pretežno kemičnih.

Celi stroki, dišeči in mehki

Posušene stroke oziroma vaniljine plodove uporabljamo predvsem v kuhinji kot industrijsko dišavnico (sladoledi, potpuri, papir, farmacevtsko barvilo, v kozmetični industriji …). Najbolje je kupovati cele stroke, ki morajo biti dišeči in mehki; če strok prerežemo vzdolž, lahko iz njega izpraskamo drobna črna dišeča semena, ki so srčika arome in okusa. Stroke lahko tudi zmeljemo in dobimo vaniljev prah, ki ga lahko zmešamo s sladkorjem ali uporabimo čistega. Naredimo lahko tudi alkoholni izvleček semen, kadar jih imamo več, katerega uporabljamo v kuhinji za obarvanje in odišavljanje jedi. Cele stroke hranimo dobro zaprte v steklenih kozarcih, v hladnem in temnem prostoru. Izboljšuje okus kavi, čokoladi, pudingom, jajčnim kremam, sadnim desertom, sladoledu, biskvitu, v malih količinah tudi govedini in jastogu.

Močan antioksidant

V aromaterapiji z njo ustvarimo občutek miru in blažimo stres. Vaniljin ekstrakt je močan antioksidant, pomaga pri preprečevanju vnetij v telesu, ima protivročinsko in protibakterijsko delovanje in se uporabi tudi za zdravljenje aken, reducira anksioznost in depresijo pri nekaterih pacientih, ima potencial za nižanje holesterola …

Vaniljev sladkor

S stroki lahko odišavimo kristalni sladkor, ko ga porabimo, lahko stroke še nekajkrat uporabimo. Vaniljo preprosto damo v velik steklen kozarec, v katerega nasujemo tudi sladkor. Strok iz sladkorja, ki ne diši več tako močno, lahko skuhamo tudi v mleku, katerega uporabimo za rižev narastek ali si naredimo kakav.

Jajčni vaniljev preliv

Zavremo 2 dl mleka, 2 dl goste sladke smetane, 1 razcepljen vaniljin strok in 2 lovorjeva lista, nato odstavimo in pokrito pustimo stati pol ure, da se okusi in vonji dobro izločijo. Med tem časom stepemo 4 jajčne rumenjake z dvema žlicama sladkorja. Odstranimo liste in strok in mlečno zmes počasi med mešanjem prilivamo rumenjakom in nato kuhamo na majhnem ognju, da se mešanica zgosti, ne sme pa zavreti. Kremo, ki nastane, uporabimo kot preliv za sadje, sladolede in biskvite.