V sedemdesetih, a tudi v osemdesetih letih je bil pod vzdevkom Praja eden najbolj prepoznavnih simbolov jugoslovanske šole košarke, preden je (strelsko) štafeto predal še enemu nepozabnemu Draženu, Petroviću, žal že tudi pokojnemu, ki se je na nemški avtocesti smrtno ponesrečil, ko ni bil star še niti 30 let. Dalipagić je v Beogradu, kjer je živel dlje časa, preminil po daljši bolezni v 74. letu.
Dražen in Dražen. Čeprav je Dalipagića in Petrovića ločevalo 13 let, sta imela poleg imena še marsikaj skupnega. Navsezadnje sta bila oba visoka 197 centimetrov in vztrajno rešetala tekmečeve koše, pri čemer sta postavila tudi nekaj strelskih mejnikov, ki jih bo težko preseči. Petrović je svoje veščine po začetnih pomislekih uveljavil tudi čez lužo, Dalipagić bi jih verjetno tudi, če bi v drugi polovici 70. let sprejel vabilo slovitih Boston Celticsov. Red Auerbach je začel sestavljati šampionski mozaik okrog Larryja Birda, Dalipagić pa je bil ustvarjen za takratno (košarkarsko) kulturo Bostona. Belec v telesu črnca s svojim prepoznavnim skok metom, odrivom, atraktivnimi zabijanji in hitrostjo. Evropski Dr. J oziroma Julius Erwing. Tudi Praja je bil kirurško natančen.
"Imel je potencial, da postane zvezdnik lige NBA," je svoj čas izjavil Auerbach, ki mu je puščal vrata odprta tudi v naslednjih letih. Zakaj se na vrhuncu kariere tiste čase najboljši amaterski igralec košarke ni odločil za prestop med profesionalce? V prvi vrsti je bila liga NBA takrat drugi svet. O prenosu podatkov v živo smo lahko le fantazirali. Tekme lige NBA so bile bolj kot ne pobožna želja do 80. let, ko so se na italijanski komercialni televiziji pojavile z enotedenskim zamikom in smo lahko spremljali čarovnije Magica Johnsona in Larryja Birda. Michaela Jordana, ki je mimogrede le centimeter višji od Dalipagića in Petrovića, še ni bilo oziroma je komaj prihajal na naslovnice.
Dalipagić je spoznal Jordana, Jordan pa Dalipagića
Dalipagić pa je vendarle spoznal Jordana oziroma obratno, Jordan je spoznal Dalipagića. Pisalo se je leto 1981. Še ena (trenerska) legenda jugoslovanske košarke Bogdan Tanjević je takrat na turnejo čez lužo odpeljal reprezentančno selekcijo do 22 let, okrepljeno z Dalipagićem. Pomerili so se z različnimi univerzami, za konec z North Carolino, kjer je svojo študijsko pot začel Jordan. "Izgubili smo po podaljšku. Praja je dosegel 41 točk. Štiri leta pozneje, ko je MJ prišel na promocijsko turnejo v Italijo, sem ga povprašal, ali se spomni tiste tekme. Zapomnil si je predvsem Dalipagića, z brezhibno izgovorjavo njegovega priimka. Praja bi prevladoval tudi v ligi NBA," se je pridušal Tanjević. Dalipagića je vodil tudi v članski reprezentanci Jugoslavije, ki je bila takrat pojem. Tudi za Dalipagića. Pa ne le v strogem košarkarskem pomenu.
Nekateri pravijo, da se ni podal v ligo NBA zaradi domoljubja, drugi zaradi nepoznavanja jezika. V Beogradu je rojeni Mostarčan poročil tedanjo teniško igralko in najlepšo športnico Jugoslavije Sonjo Požeg in si ustvaril družino. Imel je že status legende pri Partizanu, bil je spoštovan in cenjen pri običajnih navijačih po celotni Jugoslaviji. Seveda so se njegove vrednosti zavedali tudi politiki. Dalipagić je imel skoraj status nacionalnega božanstva. Navsezadnje je šla Jugoslavija skozi občutljivo obdobje. Maršal Tito se je poslavljal, tudi sicer pa je veljalo pravilo, da športniki niso smeli v tujino pred dopolnjenim 28. letom. Pred tem je bilo treba odslužiti dolg domovini pri takratni Jugoslovanski ljudski armadi. Vojaško suknjo je Dalipagić oblekel sorazmerno pozno, v sezoni 1977/78, ko je napisal tudi knjigo. Za novodobne čase takšnih in drugačnih vplivnežev nič senzacionalnega. A to so bila 70. leta, ko si moral resnično nekaj pokazati oziroma ustvariti. In Dalipagić je ustvarjal, predvsem pa paral mrežice. Tudi nad košem, ne le Pod košem, kot je naslov njegove knjige.
Slovanska duša, nostalgija in klic domovine
"Ko sem iz letala zagledal Beograd ter se potem objel z ženo in prijatelji, je bilo naenkrat toplo pri moji nostalgični slovanski duši. Dom, moj dragi dom," je zapisal v knjigi ob vrnitvi iz Amerike. Desetletja kasneje je v enem od pogovorov dodatno pojasnil ozadje, ki ga je zadržalo v Jugoslaviji oziroma na stari celini, in čemu ga ni premamila liga NBA. "Ponudba ni bila tako atraktivna, kot se je pisalo. To so bili drugi časi. Čeprav sem opravil košarkarska testiranja pri Bostonu, psihološko nisem zdržal in sem se vrnil v Jugoslavijo," je povedal Dalipagić, ki je nato še kopico let nosil dres izbrane vrste in zaigral na velikih tekmovanjih.
Izsekov iz njegove reprezentančne kariere ne manjka. Dovolj zgovoren podatek je, da je za legendarnim Krešimirjem Ćosićem, ki je veljal v vseh pogledih za (košarkarsko) avantgardo, najbolj trofejni jugoslovanski reprezentant. Bil je zraven pri vseh uspehih oziroma medaljah na velikih tekmovanjih po prvem naslovu svetovnega prvaka leta 1970 v Ljubljani. Reprezentanci se je priključil leta 1973 na pripravah za evropsko prvenstvo (EP) v družbi Dragana Kićanovića, Zorana Slavnića in Željka Jerkova. Z izkušenim jedrom, ki so ga ob Ćosiću tvorili Rato Tvrdić, Nikola Plećaš, Damir Šolman in Vinko Jelovac, so z (evropskega) prestola spodnesli tedanjo Sovjetsko zvezo in začelo se je zlato obdobje jugoslovanske košarke. Pod mentorstvom košarkarskega profesorja Aleksandra Nikolića sta jo na selektorski klopi izmenično pisala v prvi vrsti Ranko Žeravica in Mirko Novosel. V reprezentanci sta z leti uvrščala mlade sile, ki so postopoma zamenjevale starejše. Med njimi je bil tudi Mirza Delibašić. Klubska košarka je v Jugoslaviji doživljala pravi razcvet, (zlate) medalje je serijsko osvajala tudi reprezentanca.
Vzdevki, ki so si jih zapomnili tudi v tujini
Krešo, Kića, Praja, Moka, Kinđe, Boša. Jugoslavija je poznala košarkarske junake že po vzdevkih. Praja? Dražen Dalipagić je bil izvirno Prajo. Sprva je živel v neposredni bližini Veležovega stadiona. Tako kot večino kratkohlačnikov v Mostarju je tudi nadebudnega Dalipagića navduševal nogomet, v katerem je našel otroškega vzornika. Dane Prajo je bil nekdanji branilec Veleža, kjer je prve športne korake opravil tudi Dalipagić. Bil je visok in čvrst v dvobojih, trenerji mlajših selekcij pa so ga postavili v zadnjo vrsto, v kateri se je izkazal tudi z nepopustljivostjo oziroma vztrajnostjo, torej značajskimi črtami, ki so ga krasile tudi med kariero.
"Jaz sem živ dokaz, da predstavlja talent le zelo majhen košček na poti do uspeha. Talent je po mojem mnenju le sposobnost hitrega spoznavanja oziroma prilagajanja različnim izzivom, s katerimi se srečujemo v igri," je v svoji knjigi zapisal Prajo, ki je po prihodu v tedaj jugoslovansko in zdaj srbsko prestolnico postal in ostal Praja z vzdevkom, prilagojenim beograjski govorici. S prihodom Dalipagića leta 1971 in nato še soigralca, a tudi rivala Kićanovića iz Čačka, je začel pod taktirko Žeravice rasti veliki Partizan. Ni veliko manjkalo, pa bi Dalipagića, potem ko se je preizkusil tudi v rokometu in je začel resneje trenirati košarko šele v poznih najstniških letih, pot iz rodnega Mostarja in domače Hercegovine vodila drugam.
V črno-beli svet je prinesel različne barve
Partizan je bil namreč takrat na robu izpada iz prve lige, Praja pa se je medtem zavezal najprej sarajevski Bosni, nato pa še splitski Jugoplastiki. Naposled je Partizan ostal med prvokategorniki, Dalipagić pa je, potem ko je moral odslužiti šestmesečno kazen, igralsko pot nadaljeval v Beogradu. Tam je košarkarsko obarval črno-beli svet. Partizan je prvo lovoriko dočakal šele v sezoni 1975/76, ko je osvojil naslov prvaka tedanje SFRJ. Na pogrebni slovesnosti je Dalipagića umestil v (klubsko in reprezentančno) zgodovino še en nekdanji sloviti trener Partizana Duško Vujošević, ki je v navzočnosti številnih Dalipagićevih košarkarskih sopotnikov in častilcev imel poslovilni govor.
"Imel je srečo, da je prišel v Partizan, ki pa je imel še večjo srečo, da se mu je priključil Dalipagić. V klubski družini je prej prednjačil nogomet, še vaterpolo je bil bolj upoštevan, košarka je bila v drugem planu. To se je spremenilo s prihodom Praje. Bil je velemojster košarke, toliko bolj, ko je izpilil nekatere podrobnosti. Njegova športna privrženost je bila neizmerna. Še iz časov, ko sem vodil mladince in je imela članska ekipa za prvi dan novega leta prosto, se spomnim, da je prišel na trening. Košarko je imel v krvi, Jugoslavijo je nosil v srcu in ga je gotovo bolelo, ko je krvavo razpadala. Prav tako ob rušenju starega mostarskega mostu. Njegovo ime pa je v vseh teh težkih časih ostalo neomadeževano. Na tem planetu število ljudi stalno narašča, vse redkejši pa so posamezniki iz krvne skupine, v katero je sodil Dalipagić," se mu je v čustvenem nagovoru priklonil Vujošević.
Pasja obramba ni mogla ustaviti strelskega stroja
Dalipagić je bil v Partizanu celo desetletje, s katerim so sovpadali tudi največji uspehi v dresu jugoslovanske reprezentance. Med njimi je bil tudi naslov svetovnega prvaka leta 1978 na Filipinih, kjer je bil izbran za najboljšega igralca, obenem pa je bil tudi najboljši strelec. Del jugoslovanske reprezentance je bil na mundialu tudi Peter Vilfan, ki je v svoji biografiji zapisal: "Zadel je vse. Na neki pripravljalni tekmi v Poreču je desetkrat vrgel in prav tolikokrat zadel. Kako naj potem igraš proti njemu? Pa smo poskušali vse, res vse, in igrali pasjo obrambo," je povzel Dalipagićevo košarkarsko bistvo Vilfan, ki je čez nekaj let v nadvse učinkoviti sezoni prevzel strelsko štafeto prav pri Partizanu.
Krona Dalipagićeve reprezentančne kariere je sicer prišla z olimpijskim zlatom iz Moskve leta 1980. Največ (zaporednih) medalj pa je prinesel z EP, med njimi so bile tudi najžlahtnejše v letih 1973, 1975 in 1977. "Selektorji so prepoznali našo posamično kakovost in nas pustili, da igramo brez šablon. Imeli smo le nekaj uigranih akcij, ki pa smo jih le redko izpeljali. Žoga je krožila, dokler nekdo ne bi začutil, da ima svoj večer in je tako za seboj povlekel tudi soigralce. Bili smo odlična skupina posameznikov, ki je nobena ekipa oziroma sistem ni mogel premagati," je nekoč povedal Dalipagić. Trofejni niz z reprezentanco je prekinil šele leta 1983 na EP, ki ga je zaznamoval znameniti pretep med jugoslovanskimi in italijanskimi košarkarji. Prvič na velikem tekmovanju se je v dresu izbrane vrste predstavil tudi Dražen Petrović.
Konec za nov začetek in nove reprezentančne medalje
Evropsko prvenstvo v Franciji 1983 je pomenilo slovo od reprezentance za večino zlatega košarkarskega rodu. Ne pa tudi za Dalipagića. Jugoslavijo je zastopal še na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984 in z Draženom Petrovićem osvojil bron. Zlato je pripadlo ZDA z Michaelom Jordanom, ki je ravno zaključil igranje univerzitetne košarke in se začel pripravljati na ligo NBA z dinastijo čikaških bikov. Dalipagić pa je sredi svojih tridesetih še vedno (bolj) polnil koše na stari celini. Tudi v reprezentanci, od katere se je poslovil leta 1986 na svetovnem prvenstvu v Španiji, kjer je Jugoslavija izgubila že dobljeno polfinalno tekmo s Sovjetsko zvezo. Dalipagić je s Petrovićem, ki je takrat že prevzel jugoslovansko in evropsko košarkarsko žezlo, zaigral v pomlajeni zasedbi pod Ćosićevo taktirko in osvojil še eno medaljo. V dvoboju za bron je Braziliji, kjer jih je denimo še en sloviti ostrostrelec Oscar Schmidt dosegel 27, natresel 32 točk za svoje dvanajsto odličje na velikih tekmovanjih. Medalja se mu je v reprezentančni karieri torej izmuznila le enkrat.
Z neznosno lahkostjo je zabijal koše
Precej manj je založena Dalipagićeva klubska vitrina, a to le zato, ker si je Partizan šele utiral pot med jugoslovanske velikane, v tujini pa je igral za manj zveneča oziroma trofejna moštva. Izjema je bil le Real Madrid v sezoni 1982/83, ki pa je imel pravico nastopa le v tedanjem pokalu državnih prvakov. Je pa zato podiral strelske rekorde. Najprej s Partizanom, pri katerem je imel v svoji zadnji sezoni 1981/82, ko je nosil črno-beli dres in seveda še ni bilo meta za tri točke, neverjetno povprečje 43 točk na tekmo v jugoslovanskem prvenstvu, ki je slovelo kot eno najmočnejših in predvsem najzahtevnejših na stari celini. V nadaljevanju pa so Prajo občudovali predvsem italijanski ljubitelji košarke. V našo zahodno soseščino so znali privabiti kakovostne okrepitve iz lige NBA, pa tudi iz tedanje Jugoslavije. Dalipagić je sodil v to kategorijo. V Italiji je kar na 15 tekmah dosegel 50 točk ali več, v sezoni 1986/87 je imel povprečje 36,5 točke. Zanimivo je, da je igral le za klube v neposredni soseščini. Nemara tudi zaradi bližine Jugoslavije.
V Benetkah je potopil lepo število tekmecev
Izjemen (strelski) pečat je tako pustil v Vidmu, Veroni in Benetkah, kjer je Virtusu iz Bologne natresel neverjetnih 70 točk. Zgodilo se je pred 38 leti. Kakšna simbolika, bil je 25. januar, tudi datum smrti Dalipagića, ki ni obžaloval odhoda v Benetke. "Bil sem enako plačan kot najboljši košarkar v trofejnem Milanu. Čustva sem pustil doma, v tujini gre za čisti profesionalizem. Vseeno imam na Italijo zelo lepe spomine," je povedal Dalipagić o svojih dneh pri naših zahodnih sosedih, kjer se je pogosto srečeval s Tanjevićem. "Kot osebnost je bil dobrohoten, pri čemer se ni želel izpostavljati. Na igrišču pa je bil trd oreh, pogumen in neustavljiv z neznosno lahkostjo doseganja košev in igranja košarke," je Tanjević opisal Dalipagića, ki je do konca ostal zvest svojemu slovesu.
Igralsko pot je Praja v sezoni 1990/91 sklenil v domovini, v Beogradu, vendar pri Partizanovem tekmecu Crveni zvezdi, ki takrat ni preživljala najboljših košarkarskih časov. S klopi jo je vodil Zoran Slavnić, Dalipagić pa je priskočil na pomoč nekdanjemu igralskemu soborcu. Pri 40 letih je še vedno prispeval v povprečju skoraj 16 točk na tekmo, Zadru jih je na tekmi jugoslovanskega prvenstva natresel 35. Po zaključeni igralski karieri je ubral krajšo trenersko pot, ki ga je še bolj približala Sloveniji oziroma Primorski. Leta 1994 je Gorico vrnil na italijanski košarkarski zemljevid, v ligo A-2. Čeprav je bilo za državljane nekdanje Jugoslavije prehajanje meje v zapletenih časih težko, je zahajal tudi v Novo Gorico, kjer si je ustvaril ožji krog zaupnikov. S svojo diskretnostjo pa je tudi sicer požel precej simpatij povsod tam, kjer je igral in deloval. Leta 2004 je bil sprejet v Košarkarski hram slavnih v ameriškem Springfieldu.
Počivaj v miru, Praja.
