Ledino na mednarodnem prizorišču sta za slovenski badminton orala Maja in Andrej Pohar, brat in sestra, ki sta bila odlična badmintonista, skupaj sta v treh disciplinah tega športa osvojila več kot 30 naslovov državnih prvakov. Maja Pohar je bila tudi prva Slovenka, ki je nastopila na olimpijskih igrah, in sicer leta 2000 v Sydneyju. Še večji podvig je uspel Maji Tvrdy, saj je nastopila na dvojnih olimpijskih igrah, v Pekingu 2008 in v Londonu 2012. Tvrdyjeva je v Pekingu osvojila 17. mesto, kar je težko ponovljiv dosežek.

V tretje ni šlo

"Z možem imava dve punčki, tudi zaposlena sem in časa, da bi vsak dan trenirala in igrala badminton, seveda ni. Tudi leta, da bi ga igrala vrhunsko, so mimo. Še vedno pa rada vzamem lopar v roke, tu in tam s kom zaigram, komu pomagam z nasveti in še kaj," pove Maja Tvrdy. "Ljubezen do badmintona v meni ni usahnila, svoje znanje in izkušnje razdajam tudi v klubu Karizma na Ravnah na Koroškem, ki je zelo ambiciozen. Mladih, ki jih zanima ta šport, na tem koncu Slovenije ne manjka," doda in se dotakne še stanja v slovenskem badmintonu. "Ni rožnato. V Tokiu ne bomo imeli olimpijca, težko verjamem, da ga bomo imeli v Parizu leta 2024. Sama sem imela srečo, da je z menoj kar devetnajst let delal vrhunski ruski trener Nikolaj Pešehonov, ki je najbolj zaslužen za moj razvoj in dosežke. S slovenskimi trenerji zagotovo ne bi dosegla tega, kar sem z njim. Ko se je Pešehonov pred leti upokojil in odšel v svojo domovino, sem vedela, da se brez njegove pomoči ne bom uvrstila na olimpijske igre v Riu. Tudi to je bil eden od razlogov, da sem se tekmovalno umaknila iz tega športa. V Sloveniji je veliko nadarjenih igralcev in igralk, toda pot do vrhunskosti je dolga in trnova. Običajno zmanjka denarja, tudi strokovnega kadra ni dovolj, in še bi lahko naštevala. Znana mi je usoda Iztoka Utroše, treniral ga je Denis Pešehonov, ki je dober strokovnjak, a tudi to ni bilo dovolj, da bi se uvrstil na olimpijski turnir."

Sestri Šalehar se trudita

V Sloveniji pod okriljem krovne badmintonske zveze deluje 26 klubov, predsednik strokovnega sveta pa je Dušan Škerbiš. "Stavimo na mlade in tudi naša članska vrsta je močno pomlajena. Verjamem, da je pred njo obetavna prihodnost in da bodo ob trdem delu tudi rezultati vidni. Upam, da bomo vzgojili tudi olimpijca ali olimpijko, za Tokio še ne, za Pariz pa morda," je optimist Škerbiš. "Zveza podpira nadarjene igralce in igralke, kolikor zmore, toda rezultati so odvisni od njihovih iger. Dobro sodelujemo tudi z OKS. Delo v klubih je dobro zastavljeno, mladih je veliko, a ni dovolj strokovnega kadra, še tisti, ki ga imamo, deluje predvsem na amaterskih temeljih. Ni čudno, da naši najboljši igralci in igralke odhajajo v tujino, kjer pod vodstvom strokovno usposobljenih trenerjev igralsko napredujejo in zorijo. Primer sta sestri Lia in Iza Šalehar iz Kočevja, ki sta se pred nekaj leti preselili na Dansko, kjer je badminton eden najbolj priljubljenih in najuspešnejših športov. Na Danskem študirata in igrata badminton z željo, da bi leta 2014 nastopili na olimpijskih igrah v Parizu. Morda jima uspe, zaradi česar tudi verjamem v boljši jutri slovenskega badmintona."

Težko je v Sloveniji

Iztok Utroša je bil leta 2014 na svetovni lestvici na 83. mestu in zelo blizu nastopa na olimpijskih igrah dve leti pozneje v Rio de Janeiru. Z nekaj več sreče bi tja tudi odpotoval. "Bil sem peta rezerva, zato je bilo bolj ali manj je bilo jasno, da mi ne bo uspelo," se je na klic v Švico, kjer živi, odzval 31-letni Lendavčan. "Olimpijska sezona za nastop v Braziliji se zame ni iztekla po željah, zato sem tudi vedel, da bo kasneje tudi manj denarja od krovne organizacije za nadaljevanje moje kariere. Zveza me je sicer podpirala, kljub temu sem si moral sam iskati trenerja, pa dvorane za trening in še kaj, namesto da bi bil osredotočen samo na badminton. Zato sem se odločil, da sprejmem ponudbo švicarskega kluba BC Uzwil, za katerega sem igral že nekaj let, in leta 2016 sem v klubu ob igranju prevzel še delo trenerja. V tej vlogi sem še sedaj, klubu gre dobro, smo tudi švicarski prvaki," doda Utroša, ki je po odločitvi, da se ustali v Švici, v takratnem sporočilu za javnost med drugim zapisal: "V Sloveniji so razmere za profesionalno ukvarjanje z badmintonom zelo omejene." S tem je vsem, ki imajo ambicije, da postanejo vrhunski igralci, dal vedeti, kako trnova pot jih čaka.

Na pragu olimpijskega nastopa

Večkratni državni prvak, 35-letni Luka Petrič iz Maribora, se je badmintonu zapisal že v osnovni šoli, z njim prijateljeval tudi na gimnaziji in med študijem v Ljubljani. Dobro ve, kakšno pot je treba prehoditi, da si na pragu uvrstitve na olimpijske igre. "Na turnirjih v tujini sem dosegal vidne uvrstitve, med drugim sem igral v finalu evropske serije in polfinalih tega tekmovanja in v letu olimpijskih iger v Pekingu 2008 sem bil 77. igralec na svetovni levici. Močno sem si želel na olimpijski turnir, a sem bil prva rezerva. Žal se mi želja ni izpolnila, potem sem si zlomil stopalnico, ki me je od badmintona odvrnila več kot pol leta, tako da sem imel dovolj časa za razmislek, kako naprej," je pojasnil Petrič.

Mladih je dovolj

Badminton so v Mariboru igrali že leta 1958 v okviru tedanjega Brodarskega društva Sidro, ustanovni občni zbor BK Branik pa je bil februarja 1971. Eden tistih, ki so orali ledino kluba, je bil Martin Dover, znani mariborski športni delavec.
"Dover ima veliko zaslug za razvoj našega kluba," ne pozabi omeniti staroste balinarskega športa v Mariboru predsednik BK Branik Uroš Velec. "V klubu je bilo vzgojenih nekaj odličnih igralcev, med njimi tudi Luka Petrič. Sedaj v klubu trenira približno 60 igralcev in igralk, starih do 16 let, po nadarjenosti izstopata Miha Masten in Domen Lonzarič. Zanimanje mladih za ta šport je veliko in upamo, da bomo vzgojili kakšnega vrhunskega igralca ali igralko. Žal imamo na voljo skopa denarna sredstva, sponzorjev ni, nekaj denarja prispeva lokalna skupnost, to pa je tudi vse."
Podobno stanje je tudi v BK Kungota, ki je bil ustanovljen leta 1999. V klubu sta bila vzgojena odlična tekmovalca, tudi reprezentanta Alen Roj in Tina Kodrič. "Sta vzor za mlajše igralce in igralke in upamo, da bodo nekateri najbolj nadarjeni šli po njunih stopinjah. Med njimi izstopa Mark Koroša, ki bi se ob trdem delu in vztrajnosti lahko razvil v vrhunskega badmintonista. Z igralci in igralkami delata Vesna Brlič in Nika Koncut iz Lendave, le da slednja zaradi materinstva v zadnjem času nekoliko manj. Za prihodnost badmintona v Kungoti ni bojazni," pravi predsednik kluba Marko Herman.