Aljoša Stojič
Zdaj so na plan udarili nekakšni "spiski za odstrel" v domovih za starejše, češ, namerili so v (bolne) ljudi, ki bi jim odrekli bolnišnično zdravljenje, če bi jih našel koronavirus. Večina (ne)zainteresirane javnosti je spregledala temeljno vprašanje (spiski gor ali dol, čeravno sem absolutno za to, da za vsakega bolnika obstaja popolni zdravniški karton), ki ne zadeva samo virusa: ali je za nekoga blizu sto let, ki ga medicinske sestre in zdravniki komaj držijo pri življenju, nujno uveljaviti enak "protokol" kot za tistega, ki gre smučat z Mount Everesta in bi se rad pri specialistih prepričal, ali bo njegovo telo vzdržalo nadčloveške himalajske napore.
Konkretno: če je nekdo v zadnjem stadiju raka, morebiti z odpovedjo vitalnih organov - ali bi si ta res želel, da ga iz doma odpeljejo v bolnišnico in tam priključijo na ventilator? Ali si vsak človek ne zasluži dostojnih (človeških) zadnjih ur na tem svetu? Ali človeku pri poslavljanju od življenja ne bi raje ublažili bolečin, kot mu jih krepili z mehanskimi napravami? Pa saj nismo gole številke, da bi nam nekaj ur daljše življenje - bog ne daj v mukah - pomenilo končno zmago, s katero se bo kitila zgolj statistika.
Zato ploskam zdravniški stroki, da nam je napisala pismo: " ... V domovih je povprečna starost oskrbovancev 87 let, večina pa ima pridružene napredujoče in neozdravljive bolezni. Pri njih praktično ni možnosti za preživetje nekajtedenskega zdravljenja z mehanskim predihavanjem ..." Dodajmo, da je bilo v Sloveniji več kot tri četrt umrlih med epidemijo iz domov za starejše, večina z vsaj eno kronično boleznijo; tako pridemo do sklepa, da so pri nas v glavnem umirali s koronavirusom, ne zaradi njega. Kar ni tolažba, saj je danes vsak peti v Sloveniji star prek 65 let. Leta 2050 bo starejši že vsak tretji, sto tisoč Slovenk in Slovencev (nas) bo takrat dementnih ... To so konkretne težave, na katere (vse bolj bolna) družba ni pripravljena. Virus je v tej luči le skromna predigra.
