Primož Vidovič je doktorski študent filozofije, ki pa ga v javnosti poznamo predvsem po glasbeni dejavnosti. Je kantavtor, šansonjer, ki smo ga lahko slišali tudi na lanskem festivalu šansonov, posveča pa se tudi drugim zvrstem. Carmina humana je naslov njegovega novega albuma. Letos pride v Maribor na Festival Lent.

Najprej čestitke za novi album! Vemo, da danes albumi ne prinašajo nekih dobičkov.

Najlepša hvala. Ja, dobičkov se z albumi že dolgo ne kuje. Zadovoljen si lahko, če ti uspe pokriti stroške. Ampak morda je še teže kot dinarje pritegniti poslušalce. Kdo še sploh ima pozornost in voljo za celo uro zbranega poslušanja? Konec koncev ju tudi sam, ki nad tem tarnam, komaj najdem. Zato še toliko bolj cenim vsakega, ki mi prisluhne.

Zakaj se vam torej zdi pomembno izdajati albume?

V razdrobljenem in razrvanem svetu je umetnost eno poslednjih zatočišč, v katerem še lahko najdemo neko celovitost. Šele ko gremo na daljše potovanje v obzorju drugega duha, nas lahko zares prežame, zdrami, pretrese, morda celo navdihne. Če svoje pesmi pogledam vsako zase, so samo razpršeni dovtipi, štorije, aforizmi, ki pridejo in gredo. Znotraj celote pa postanejo izraz širšega pogleda na svet, da lahko potem s poslušalcem vstopiva v bolj poglobljeni dialog. Bolj celovita je potem lahko tudi podoba sveta, ki ga slikam. Namesto da ga kažem v drobcih in črepinjah, ga lahko v tem svojem (malce ukrivljenem) ogledalu prikažem kot eno, mu dam zgradbo, ga sestavim v zgodbo. In ko lahko o nečem pripovedujemo z začetkom in koncem, zapletom in razpletom, ali nismo s tem tega vsaj deloma osmislili?

In ko človeštvo zaspi

Zakaj naslov Carmina humana?

Na prvo žogo je to navezava na srednjeveško zbirko posvetne poezije, Carmino burano, zapustili so nam jo vaganti, falirani študentje, ki so duhovičili po Evropi. Ljub mi je njihov norčavi, a humani duh. Predvsem pa gre v moji zbirki za pesmi o ljudeh, o njihovih usodah, napakah in zablodah. O tistih na vrhu, ki jih je kdaj pa kdaj treba sklatiti z neba, pa do tistih na dnu, ki si zaslužijo, da jih opazimo. Čeprav se navdihujem pri preteklih motivih in slogih - tudi platnica albuma, ki jo je ilustrirala Ana Majcen, je polna tega igrivega anahronizma -, govorim o sodobnosti. Preteklost me ne zanima sama po sebi, pač pa mi služi kot prizma, skozi katero lahko osvetlimo današnjost.

Se vam zdi, da se ljudje sploh kaj naučimo iz preteklosti?

Danes je modno biti ciničen in reči, da ne. Če opazuješ, kaj se dogaja po svetu, vse te vedno nove vojne in grozodejstva v naši neposredni bližini, se res zazdi, da ne, da smo še vedno isti, celo večji grobijani. Ampak ko pogledaš bolj trezno, vidiš, da počasi vseeno stopicljamo proti malce boljšemu svetu. Komaj dve stoletji je, kar so nekoga nazadnje javno razčetverili, pred poldrugim stoletjem so ameriške plantaže obdelovali črnski sužnji, naše prababice pa so bile obsojene na surovi patriarhat. Vse to je v zgodovinsko gledano zelo kratkem času postalo nepredstavljivo, da ne govorimo o drastičnem zmanjšanju revščine, o dostopnosti izobrazbe, socialni mobilnosti. Žal smo v zadnjih desetletjih zaspali na lovorikah. In ko človeštvo zaspi, marsikatero lekcijo preteklosti pozabi.

Danes glasbeniki običajno snemajo pesem po pesem. Kako je to pri vas?

Vseh dvanajst pesmi smo posneli v petih, šestih rundah pri Matjažu Dajčarju, mariborskem džezovskem kitaristu in človeku z veliko začetnico. Vse naenkrat ne gre. Vsi imamo še druge obveznosti, poleg tega se utrudiš. Ni pa dobro, če se stvar preveč razprši, ker začneš izgubljati enovitost. Seveda smo potem naknadno kaj še popravljali, sploh jaz s svojim kilavim brenkanjem. Moji glasbeni tovariši - v prvi vrsti Matjaž Balažic na harmoniki, v gosteh pa Lucie Dajčar na violini, Timi Krajnc na kitari in Samo Ivačič na spremljevalnih vokalih - so hvala bogu taki mojstri, da se lahko veselim tudi njihovih "napak".

Koncert, ko sem pozabil dihati

Se spomnite, kdaj ste vi kupili prvi album v življenju? Imate doma lepo zbirko?

Odraščal sem, ko se je zaton fizičnih medijev že začel. Zato obilne zbirke - za zdaj! - še nimam. Se pa dobro spomnim prve: Britanski igralec Hugh Laurie je s svojim bluzovskim bendom nastopil v Križankah. Čeprav sem do užitka vedno malo sumničav, sem na tem koncertu tako užival, da sem poleg digitalnih izdaj kupil še oba cedeja. No, spomnim pa se tudi zadnje plošče: Poema mariborskih tanguerosov Piazzollekov, ki sem jih prejšnji teden slišal v dvorani Union. Ne spomnim se, kdaj sem na kakem koncertu nazadnje pozabil dihati.

Se spomnite, kako ste se počutili prvič pred mikrofonom?

Moj krstni nastop je še vedno na youtubu. Na njem pojem Lullaby of Birdland. Dobro se spomnim tistega vala adrenalina, na katerem sem komaj deskal. Ampak ko sem prišel z odra, nisem imel nobenega dvoma, da hočem še.

Je danes na odru še toliko adrenalina?

Vedno, le da se zdaj bolje razumeva. Rekel bi, da je ta napetost, ki jo konec koncev čuti tudi poslušalec, sestavni del performansa. Bi se brez tega sploh lahko kaj zgodilo? Če bom na oder kdaj stopil ravnodušno, no, to bo verjetno znak, da mi več ni mar. Takrat pa ne bo mar niti občinstvu.

Z glasbo ste se začeli ukvarjati v najstniških letih. Ste takrat tudi bolj začeli spremljati glasbeno sceno?

Čeprav sem hodil k zboru, glasbe kot otrok nisem poslušal, v glasbeno šolo pa za razliko od sorojencev tudi nisem šel. To me še vedno malo tepe. Glasbene mišice z leti žal izgubijo prožnost, svojim učencem to vedno zaman dopovedujem. No, v prvem letniku je potem na Gimnaziji Ptuj nastopila džezovska vokalna skupina Vox Arsana s Totim big bendom. Ta svoboda džeza, njegova gibkost in radoživost so me ugrabile. Že naslednji teden sem trkal na vrata Arsanine Teje Letonja, da bi se učil solo petja, z naslednjim šolskim letom pa me je na Glasbeni šoli Karol Pahor Ptuj pod okrilje vzel takrat moj mentor, danes pa dragi prijatelj in sodelavec Samo Ivačič.

Je džez še vedno vaša ljubezen ali so šansoni prevladali?

Džez je še vedno bistvena sestavina mojega pristopa. Tudi šansone izvajam z veliko improvizacije, odkrivam nove odtenke besed in melodij in se odzivam na vselej drugačna občinstva. Tako pesmi ostanejo žive.

Potem se je zgodilo življenje

Ste kantavtor. Je torej bila prej želja po neki zgodbi ali po petju?

Začel sem torej kot džezovski vokalist in najprej prepel celo pesmarico džezovskih standardov ter slovenskih popevk. Ampak klasičnega džeza sem se kmalu naveličal. Besedila nimajo neke vsebine, niti se je ne pričakuje, tudi glasba me je nehala presenečati. Formalna eksperimentacija, s katero se zvrst skuša osvežiti, me medtem pušča ravnodušnega. Potem se je zgodilo življenje. Ja, tudi zlomljena srca, pandemije, nebroj krivic, ki tarejo svet. Malodane čez noč sem ugotovil, da lahko brbotanje svojih misli in občutkov izlijem v glasbeno obliko in da je šanson čakal kot nalašč, da v njem pustim svojo dušo.

Torej ste eden od tistih, ki v težkih trenutkih najde navdih?

Ne takoj, ko se stvari dogajajo. Ko pišem v prevelikem afektu, ko ne morem vzpostaviti zdrave distance, nastanejo najbolj otročji teksti. Gotovo pa mi življenjske izkušnje služijo kot gradivo. Moji prvi šansoni so bili bolj osebnoizpovedni. Najprej sem si očitno moral razložiti samega sebe. Zadnja leta se več mudim s spoznavanjem drugih ljudi in interpretacijo tega čudnega sveta.

Vaša glasba je zelo hudomušna. Kako pomemben se vam zdi humor na sploh v življenju in kako pomemben je v umetnosti?

Ni ga čez užitek, ko ti rata dober dovtip ali sočna rima. Ko uspeš sopostaviti zvoke in misli, ki poslušalca nasmejejo, hkrati pa mu kot blisk predočijo tudi kako domiselno poanto. Satiro obožujem in častim. Rad zbadam naše skupne slepe pege. Še raje zbadam prevzetne velikaše, ki se pri svojih topoglavostih jemljejo tako resno, da se jim lahko edino še smejemo, in pokam mehurčke napuha in ozkoglednosti. Ne zato, da bi politiziral, ampak da bi pogledali vase, napravili kak korak nazaj in šele potem, s to zdravo samokritičnostjo, začeli hoditi naprej brez plašnic na očeh.

Mislite, da lahko glasba spremeni svet? Da morajo biti umetniki tudi družbeno kritični?

Glede tega sem bolj skeptičen. Pravzaprav bi rekel, da ni njena naloga, da bi spreminjala svet. Umetnost svet odslikava, da bi, kot pravi Aristotel v Poetiki, v posamičnem poustvarila obče. Ko poslušamo Wagnerjevega Tristana, ključnega pomena ni neka konkretna ljubezenska prigodica, pač pa narava ljubezni same, ki nam jo odkriva. S tem umetnost razširja naša obzorja. Morda tako posredno spreminja svet. Tudi družbena kritičnost se mi ne zdi nujna oziroma je lahko celo škodljiva, če je prisiljena, politikantska. Kar se mi zdi pomembnejše, je, da je umetnost pristna. Da je v prvi vrsti podrejena umetnikovemu ustvarjalnemu gonu, kakršenkoli že je, ne pa trgu ali množicam. Svoj čas bo potem, morda tudi kritično, odražala mimogrede. Sam družbenokritičnih tem ne iščem, ampak jim pustim, da me najdejo same.

Vse glasbe sveta

Še vedno izvajate džez, šansone - in tudi kakšne druge zvrsti vas navdihujejo. Pri glasbi se torej ne marate omejevati?

Moja velika ljubezen so postale glasbe sveta, ki prevevajo moje šansone. Tudi na plošči Carmina humana. Vsaka pesem se namreč zgleduje po drugem slogu tako imenovanih urbanih ljudskih glasb, od portugalskega fada, grškega rembetika do bosanskih sevdalink in irskega sean-nós. To so zvrsti, ki so ljudem na prelomu predprejšnjega stoletja služile ne samo za zabavo, pač pa tudi kot poetični način soočanja s težkimi bivanjskimi razmerami. No, zadnje čase pa se moja glasbena radovednost usmerja še dlje v preteklost. Youtubov algoritem me že dobro pozna: dan skoraj več ne mine brez kakšnega downloada, seveda na lutnji.

Nastopate v zelo različnih zasedbah. Kako to?

Prvi razlog je čisto praktičen, da se laže prilagodim različnim priložnostim, prizoriščem in željam organizatorjev. Včasih paše cela zasedba, včasih je primernejši duo. Nerad sicer nastopam sam, klasično kantavtorsko torej, ker je pol glasbenega veselja zame v druženju in muziciranju z drugimi. No, drugi razlog je vsebinski. Za svoje džezovske nastope imam rezervirane Nostalgike, ki igrajo neko čisto drugo funkcijo in bi jih bilo nesmiselno mešati s šansoni.

S Ptuja ste, tam ste bili tudi v gimnaziji, študirali pa ste v Ljubljani. Ste vedno vedeli, da se boste vrnili domov? Zakaj imate radi Ptuj?

Pravzaprav nisem zares Ptujčan. Prihajam iz okolice, z dežele. Čistokrvni ruralec. In tam so moje korenine trdno zasidrane še danes. Morda ne ideološko, vsekakor pa v načinu življenja. Mestni vrvež mi ne sede. Čeprav pogrešam kulturno raznolikost prestolnice, čeprav sem zaradi svoje oddaljenosti prikrajšan za kakšno priložnost, potrebujem tišino in zelenino našega domačega travnika, da ohranim trezno glavo v sodobni kakofoniji. Ptuj je s svojo butično arhaičnostjo največ, kar lahko redno toleriram. Pa še tam najraje zahajam v Sladko kavarno, stran od hrupa in trgovskih centrov.

Če damo Žižka na stran

Študirali ste filozofijo, ki ste se ji posvetili tudi na doktorskem študiju, ki ga zdaj končujete. Ste se na filozofijo vpisali, ker ste prepozno začeli glasbeno šolo in torej niste imeli možnosti za akademijo?

Filozofija je bila moja prva in edina izbira. In bi bila tudi, če bi se odločal znova. Za to je kriva ena sama oseba, moja gimnazijska profesorica Vida Otič. Ona me je spoznala tudi s Platonom, ki je še danes moj duhovni kažipot. Glasbeni virtuoz po drugi strani nisem in nikoli ne bom. Čeprav mi zaradi izbrane študijske poti šepa marsikatero glasbeno znanje, mi je filozofija dala tisto najpomembnejše za ustvarjanje: odprtost duha. Res pa je danes na slabem glasu. Ali še bolje: če damo Žižka na stran, glasu skorajda nima. Po mojem v nemajhni meri zato, ker so se mnogi filozofi zaprli v slonokoščene akademske stolpe, kjer se zelo filigransko ukvarjajo z zelo specifičnimi problemi, izgubljajo pa stik z vsakdanjim svetom. Ampak po svojem poreklu ni filozofija nič drugega kot najbolj prvinski izraz človekovega čudenja nad svetom. Da bi ga bolje razumel in v njem našel svoje mesto. V času razploda vseh mogočih ideologij na eni strani in malodušnega nihilizma na drugi bi njena vedra radovednost, ki v krizah vidi upanje in v vprašanjih možnosti, lahko odigrala ključno vlogo uravnovešenja družbe.

Sicer pa pišete tudi kratke zgodbe, za katere ste dobili že več nagrad. Imate v literaturi še kakšne večje ambicije?

No, pred filozofijo in tudi pred glasbo je bila književnost. Gospodar Prstanov, v Gradišnikovem mojstrskem prevodu, je globoko oblikoval mojo jezikovno in poetično senzibilnost. Predvsem je v meni vzbudil domišljijo, željo po ustvarjanju, po raziskovanju. Še vedno hranim svoje prve fantazijske pisarije, okrancljane z zemljevidi in risbami zmajev. Gotovo se bom h književnosti še vrnil. Morda ko se bodo časi polegli, ko bo v tistem, za današnji čas preležernem tempu, zopet mogoče zajeti sliko sveta. Dokler pa je tempo, kakršen je, pa bom to verjetno laže dosegel v glasbi in v dramatiki.

Kar ambiciozen pa je vaš naslednji projekt - glasbena igra na podlagi Triptiha sestre Felicite. Kdaj jo bomo lahko videli in kaj lahko pričakujemo?

Šansonov se je nabralo dovolj. Zdaj me začenjajo zanimati večje zgodbe, želim se poglobiti v ljudi in dati temam čas, ki ga potrebujejo, ne da bi me preganjale minute. Triptih sestre Felicite je gotovo ena takih zgodb, tango pa ravno prav hudičeva glasba, da bi na njo zaplesali grešni dušni pastirji, o katerih pesem govori. Na tej točki še sam ne vem, kaj pričakovati od te tragikomedije, kaj šele kdaj. "Na srečo" ne kaže, da bi nasilje in zloraba moči kmalu postali zastareli temi.

Konec junija s svojo širšo zasedbo prihajate na Lent. Kakšen nastop nas čaka?

Tega nastopa se resnično veselim. V čudovitem prostoru Sodnega stolpa bomo predstavili šansone z moje trenutne plošče in tudi nekoliko starejše šansone s projekta Sence, ki bo izšel predvidoma prihodnje leto. Sprehodili se bomo skozi preteklih nekaj let, se ustavili pri naših hrepenenjih in razočaranjih, neumnostih in stranpoteh. Mislim, da bo vsak našel kakšen šanson zase, ki se ga bo dotaknil ali ga nasmejal. Če nič drugega, bo tu razkošna glasbena spremljava. V zasedbi se bo Matjažu Balažicu na harmoniki pridružil še Luka Herman Gaiser na kontrabasu, Samo Ivačič na klavirju in Timi Krajnc na kitari. Fantje bodo božali ušesa, jaz pa upam, da jih bom nagovoril.