S kolesom po slemenih ob mejni reki Sotli

Doline gradov nimajo samo Dolenjci ob Krki, ampak se lahko z njo pohvalijo tudi Štajerci ob reki Sotli. Meja z Ogrsko je tu zapustila bogato grajsko dediščino, delno v komaj opaznih ruševinah, na srečo pa tudi v dobro ohranjenih mogočnih grajskih stavbah, kot so gradovi Bizeljsko, Podsreda in Podčetrtek. Ustavili se bomo pri gradu Podčetrtek in v njegovi širši okolici, pokrajini ob zgornjem toku Sotle. Ne glede na različno poimenovanje - Sotelje, Obsotelje ali Posoteljsko - je vedno pred našimi očmi pokrajina mladega, terciarnega gričevja, v katerem prevladujejo subpanonsko značilne, mehko valujoče vinske gorice. Na severu Zgornjesotelsko gričevje pred hladnimi vplivi varuje visoka pregrada Boča in Donačke gore, od zahoda pa vanj prodira višje in starejše Posavsko hribovje, ki se z gozdnato Rudnico povsem približa Sotli.

Na obronku Rudnice je nastalo nekoč pomembno središče Podčetrtek. Danes je bolj znano zdravilišče Terme Olimia v njegovi neposredni bližini ob reki Sotli. Ob geoloških prelomih tu na površje prihaja termalna voda, ki je zaradi blage radioaktivnosti botrovala prvotnemu imenu zdravilišča Atomske toplice. Topla voda in njena zdravilnost sta sicer že dolgo znani, vendar so jo do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so zgradili prvi bazen, uporabljali le domačini in naključni popotniki. Kasneje se je bazenu pridružilo turistično naselje. Iz njega bomo krenili na pot po gričevju.

Sotlo, ob kateri pelje glavna cesta, kmalu zapustimo in pod svetim Urbanom, ki čuva vstop vanjo, zavijemo v stransko dolino Tinskega potoka. Dolina je skrbno obdelana, na osojah obrobljena z gozdovi Rudnice, na prisojah pa z vinskimi goricami Tinske gore. Na njenem vrhu sta že od daleč vidni cerkvi, božjepotna gotska cerkev svete Ane in nekoliko mlajša cerkev Matere božje. Za strm vzpon med vinogradi do svetih hramov na slemenu bomo poplačani z obširnim razgledom. Razgledi nas spremljajo tudi med nadaljevanjem vožnje po slemenu proti zahodu do Vinskega Vrha, lokalnega središča, po zavetniku vaške cerkve preimenovanega v Sveti Štefan. S sosednje Babne Gore se nam pri samotni baročni cerkvici svete Ane obzorje razširi do Slivniškega jezera, ki se blešči v dolini. Na nasprotnem bregu opazimo ruševine gradu. Na kopastem hribu, ki skupaj z Rudnico predstavlja odrastek Posavskega hribovja in je že na pogled bolj grobih oblik, je nekoč stal mogočen grad Žusem, ki ga je zadnji lastnik konec 19. stoletja prepustil propadanju. Pod ruševinami naj bi bil še vedno zakopan zaklad. Cesta nas mimo ruševin pripelje do istoimenskega zaselka, ki z raztresenimi domačijami obvladuje kopasti hrib. Na najvišji točki naše poti nas pričakata dve cerkvi, posvečeni svetima Jakobu in Valentinu. Na južnem pobočju pod cerkvama, kjer se spuščamo v dolino, so še ohranjene domačije, ki pričajo o skoraj pozabljeni lepoti ljudskega stavbarstva.

Iz dolinice, ki je le zgornji del že znane doline Tinskega potoka, se čez nižji zahodni del Rudnice preselimo na južno stran, v razloženo naselje Sopote. Ob vznožju rudniških gozdov so posejane samotne kmetije, mnoge od njih tudi turistične, saj grad Olimje privabi veliko obiskovalcev. Težko ga imenujemo samo grad, saj predstavlja kombinacijo gradu, samostana, cerkve, pa še lekarne povrhu. Že od daleč pritegne pogled nenavadno obarvana grajska stavba. Tipično renesančno zgradbo s štirimi stolpi je v 17. stoletju prevzel red pavlincev in v njej uredil samostan. Ob gradu so postavili mogočno cerkev z bogato baročno opremo. Pavlinci so sloveli po zdravilstvu, zato ne preseneča, da so v samostanu ustanovili lekarno, eno najstarejših v Evropi. Samostan je bil konec 18. stoletja ukinjen, del grajske stavbe pa so morali zaradi težav z vzdrževanjem podreti. Preostanek je danes obnovljen, na ogled pa sta cerkev in stara lekarna s freskami, na katerih so lepo ohranjeni motivi iz zdravilstva. Na poti po dolini nas pod Olimjem preseneti ozek osmerokotni zvonik s strmo streho, ki prebada nebo nad cesto, pripada pa božjepotni cerkvi Marije na Pesku. Če imamo možnost, si oglejmo notranjost gotske stavbe s freskami in baročno opremo.

Pot smo izpeljali že skoraj do konca. Pred nami je le še središče te pokrajine, Podčetrtek. Skriva se v ozki stranski dolinici pod gradom, ki je dolga stoletja dajal življenje trgu, danes pa prazen propada. Lahko si ga pobliže ogledamo, če pa se zadovoljimo samo s pogledom nanj, nas čaka le še spust do zdravilišča ob Sotli.