(ŠESTI DAN) Mokra dežela za uresničitev mokrih sanj

V več kot desetletju in pol, kar pišem o šolstvu, me še noben/a ravnatelj/ica ni vprašal/a, ali bi "kaj spila". Zanimivo, da se to očitno dogaja predvsem poslancem ene stranke – pa naj se gredo h kralju banan pogovarjat o donaciji čebule in nato pijani odvijugajo z avtom po cesti ali v ravnateljevo pisarno po kdove kaj. "Kozarček ali dva" ne izostane. Da zato, ker druge sodiš po sebi, v prej gostilniški kot parlamentarni razpravi vržeš slabo luč na cel ravnateljski zbor? Vse do danes se poslanka za pavšalno trditev, ki spodkopava ugled slovenskih ravnateljev, ni opravičila. Pri čemer ne gre pozabiti, da je v isti razpravi domala vse gasilce zreducirala na pijance, če že to ne, pa vsaj na tiste, ki jim je od vsega najpomembnejše, da pri svojih dejavnostih konzumirajo alkohol. Tako je namreč mogoče razumeti njena prizadevanja – da gasilcem ne bo več treba piti v šotoru na njivi, temveč bodo to počeli kultivirano v šolah. Kot da se nobena aktivnost, noben dogodek ne more izpeljati brez alkoholne pijače.

Mogoče je razumeti, da se kakšna manjša šola kdaj znajde v nezavidljivem položaju, med kladivom in nakovalom, zahtevami lokalnega okolja in zakonom, ki opredeljuje dejavnosti, dovoljene pod njeno streho. Njihova stiska je vsekakor realna. A rešitev, ki so si jo zamislili v političnih sferah, ni bila prava. Poslušali smo razpravo, ki se ne bi smela zgoditi. Stroka se je tokrat odzvala hitro in z močnimi argumenti - od svarila o mokri kulturi, preveč sproščenem odnosu do alkohola in napačnih sporočil, ki bi jih mladi s tako spremembo dobili, do opozarjanja na pomen posnemovalnega vedenja in težav s postavljanjem mej. Medtem ko v svetu prebivalec, starejši od 15 let, na leto porabi 4,6 litra čistega alkohola, ga Evropejec 9,8 litra, Slovenec pa, reci piši, kar 11,5 litra, kar preračunano v stroške zaradi bolezni, povezanih z alkoholom, znese 234 milijonov evrov. Ne le argumenti, tudi podatki so torej zelo zgovorni. Tako glasno vpijoči, da do ponovnega poskusa legitimnosti alkohola v šolah enostavno ne bi smelo več priti.

A ni rečeno, da ga ne bo. Čez približno leto dni bodo namreč volitve. Zato bo zanimivo opazovati nadaljnje korake največje opozicijske stranke. Če bodo v SDS, kjer so sicer že napovedali, da ne bodo odnehali, spoštovali mnenje stroke in torej družbi želeli, kar je najboljše zanjo in za njeno zdravje, bodo prizadevanja za nesmiselni poseg v zakonodajo zaključili. V nasprotnem primeru pa bodo razkrili prave razloge svojega udejstvovanja, posebno če bodo začutili, da bi bilo sproščanje zakonodaje v naši tako imenovani mokri družbi lahko dobro sprejeto in nagrajeno z udeležbo in glasom na volitvah. Stranka je namreč že na vso moč začela predvolilno kampanjo in za naključja v vnaprej zrežirani predstavi ni prostora. Anže Logar se kakor da igra "gremo mi po svoje", tudi z Ruparjevimi protestniki, ki so se pridno vrnili na ulice, stranka sicer nima nič, predsednik Janša jih je v minulem tednu nagovoril, ker … Misel lahko dokončate z najbolj nesmiselnim razlogom, kar se ga spomnite, medtem ko na fotografiji vidite same stare znance. Tu je še poplava novih medijev, ki spet rastejo kot gobe po dežju in tako kot vsi taki poskusi pred prejšnjimi volitvami nimajo s stranko nič, in še razne bombice za ohranjanje pozornosti, denimo, naj se Trg republike preimenuje v Trg Jožeta Pučnika. Ideje so mnogoštevilne. In jih ne zmanjka. Navdih za marsikaj zagotovo prihaja tudi od nedavnih volitev čez lužo, upajmo le, da ne bomo tudi pri nas primorani gledati ponovitve prav vseh ekscesov, ki jih je bilo mogoče videti tam.

Nič nas ne sme presenetiti. Vsakršno sredstvo za dosego cilja je drobiž, pohod na oblast – neprecenljiv. Nekateri namreč slogan Slovenija, moja dežela razumejo dobesedno, če je poleg tega dežela še mokra, toliko bolje. V takem okolju razni slepilni manevri bolje uspevajo, volilna izbira pa že brez tega marsikdaj ni povsem trezna odločitev. Mokra dežela za uresničitev nekogaršnjih mokrih sanj torej.