(INTERVJU) Tace stran od ledvice Prekmurja in Prlekije!

Okoljevarstveniki opozarjajo, da energetiki v razvojne dokumente spet vstavljajo gradnjo elektrarn na Muri. "To počnejo brez društev v javnem interesu, ki jih je oblast v času korone odstranila iz postopkov, zdajšnja pa jih tja ni vrnila," opozarja Samo Tuš, predsednik Zveze društev Moja Mura.

Člani društev, združeni v zvezi Moja Mura, so se najprej zbrali v Murski Soboti in nekaj dni potem skupaj s Hrvati in Avstrijci šli na opozorilni pohod ob reki. Samo Tuš je seveda bil tam, "ker je skrb utemeljena".

Kaj vas je zmotilo?

V Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu, ki je strateški dokument, je iz strokovnih podlag jasno razvidno, da je reka Mura spet predvidena kot potencial za proizvodnjo električne energije od 1 do 2,5 gigavatne ure letno. Še vedno velja koncesijsko dovoljenje za izgradnjo verige hidroelektrarn na Muri in omogoča, da lahko Dravske elektrarne Maribor kot nosilec koncesije začnejo postopke njihovega umeščanja v prostor.

Pred načrtovalci elektrarn torej ni miru. Kdo odloča o tem, kaj bo ali ne bo?

Odločujoča je politična odločitev vsake trenutne vlade oziroma koalicije, ki je odgovorna za vodenje države. Za apetiti po hidroelektrarnah seveda vedno stojijo tako energetski kot gradbeni lobiji, saj se v času gradnje vrtijo ogromne vsote denarja. Ti konstantno desetletja pritiskajo na vsakokratno oblast in zasledujejo samo svoje cilje in tok denarja. Pomembna taktika v teh njihovih prizadevanjih so stalni poskusi diskreditacije naravovarstvenikov in civilne družbe nasploh. Trdno sem prepričan, da izjava enega od ministrov, da smo naravovarstveniki in predstavniki civilne družbe zaviralci razvoja v Pomurju, ni zrasla samo na njegovem zelniku. Take težnje so botrovale absurdu, ko smo v okviru stihijskega sprejemanja tako imenovane koronske zakonodaje društva v javnem interesu postala malodane sovražnice države.

Kakšne posledice ima to za okoljevarstvenike?

Okoljevarstvene organizacije v praksi nimamo več nobenih možnosti sodelovati v postopkih. Po novi zakonodaji, čeprav izpolnjujemo status društva v javnem interesu, ne sodelujemo več kot udeleženci v postopku. Vključimo se lahko in imamo omogočen vpogled v dokumentacijo komaj v času javne razprave, ki traja 30 dni. Ker gre v primerih gradnje hidroelektrarn za več tisoč strani dokumentacije, nam je praktično onemogočeno argumentiranje, da bi kvalitetno sodelovali v postopku. Ne samo, da je to nesmiselno in ponižujoče, to je v popolnem nasprotju z Aarhuško konvencijo, s katero podpisnice, med njimi je tudi Slovenija, priznavajo, da boljši dostop do informacij in udeležba javnosti pri odločanju na področju okolja povečujeta kakovost in izvajanje odločitev, prispevata k ozaveščanju javnosti o okoljskih vprašanjih, dajeta javnosti možnost, da izraža svoje interese in omogočata organom javne oblasti, da jih ustrezno upoštevajo.

Čudno, glede na to, da so se zdajšnji oblastniki v predvolilnem obdobju zaklinjali, da ne bo elektrarn.

Ko je sedanja garnitura prevzela vodenje države, je bilo stanje takšno, kot je danes. V koalicijsko pogodbo so zapisali zavezo, da se na Muri ne bodo gradile elektrarn. Je pa iz starega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta v posmeh temu izginil stavek, da se na reki Muri ne bo gradilo. Ravno to in sporne navedbe v dokumentih strokovnih podlag so upravičeni razlogi za alarm.

Ko pridejo lobisti, so vsi isti?

Prebivalci širom Slovenije se upravičeno sprašujemo, ali ta oblast izgublja kompas. V primeru Mure po eni strani vlagajo milijone v renaturizacijo porečja, po drugi strani pa v predalih čuvajo načrte za gradnjo hidroenergetskih objektov. Večkrat se sprašujem, po kakšni logiki je zeleni prehod postavitev hektarjev sončnih elektrarn na najlepših kmetijskih zemljiščih. Kako naj si človek razlaga dejstvo, da so državljani, ki so vlagali v izgradnjo sončnih elektrarn na svojih ostrešjih, sedaj celo kaznovani, ko oddajajo viške v omrežje. Mar vsi ti silni strokovnjaki niso predvideli, kaj se bo zgodilo in kako bo to vplivalo na kilavo omrežje?

Na čelu vlade je energetik. Na tem področju bo gotovo še delal.

Nočem špekulirati, kakšno matematiko ima za svojo prihodnost predsednik vlade, to niti v širšem kontekstu ni pomembno. Verjetno se sam vidi nekje v energetiki in za to bo gotovo poskrbela politična kuhinja. Ne razumem pa tega, da se v času, ko imamo predsednika vlade iz energetike, težave na tem področju ne zmanjšujejo. Analitiki bodo v prihodnosti zagotovo še posebej skrbno razčlenili njegove in vladne postopke na tem področju.

Povejte onim, ki so izgubili spomin, zakaj odločen ne elektrarnam na Muri?

Tisti, ki bi jih gradili, so prišli ljudem razlagat, da se bo z elektrarnami zvišal nivo podtalnice, čeprav uradni podatki Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) jasno kažejo, da se je podtalnica na Dravskem polju zaradi elektrarn znižala za več metrov. Da bi zajezitve blagodejno vplivale na dve vrsti do tri vrste rib, tudi rečejo, vendar je treba dodati, da bi kar 18 vrst rib zato izumrlo. Študija je pokazala, da bi se po izgradnji hidroelektrarne Hrastje - Mota zaloge pitne vode v črpališču pri Krogu zmanjšale za tretjino, kar je bil eden bistvenih razlogov za ustavitev projekta. Takrat je obveljal zaključek, da je gradnja nesmiselna, ker je nerentabilna in škodljiva za naravo in ljudi, pri ministru Lebnu je bila spisana uredba o odvzemu koncesije Dravskim elektrarnam Maribor, vendar nikoli ni bila podpisana.

Mura ni ne naša ne od energetike, ampak svoja in takšna naj tudi ostane, je za TV Slovenija rekla ena od pohodnic za Muro v hrvaškem Murskem Središču. Dobro povedano?

Ja, zadela je žebljico na glavico. Mura ni od nikogar, tudi ne od nas, ki bivamo ob njej. Bila pa je od naših prednikov in še bolj mora pripadati našim potomcem. Zato je naša velika dolžnost, da našo krasotico čuvamo kot punčico svojega očesa.

V teh prizadevanjih sodelujete tudi s hrvaškimi in avstrijskimi okoljevarstveniki.

Mura je del nature 2000 in del petdržavnega biosfernega območja Drava, Mura, Donava. Mnogim v občinah in na državnem nivoju še vedno ni jasno, kako velike priložnosti se pri tem skrivajo za naše kraje. Še vedno je preveč kratkovidnega hlastanja po hitrem zaslužku, namesto da bi se oprijeli visoko donosnih priložnosti, ki jih ponuja turizem v prvobitni, neokrnjeni naravi. Dokazi so, da avstrijskih 32 elektrarn povzroča porečju strahotne posledice, struga se intenzivno poglablja in sosedje bi morali po mednarodni pogodbi za zadnjim jezom vračati v reko milijone kubikov gramoza. Zakaj tega ne počnejo, vedo edino člani Slovensko-avstrijske mešane meddržavne komisije za reko Muro.

Da pa imajo Avstrijci elektrarne, gotovo pogosto slišite kot očitek.

Seveda. Da je treba okoljevarstvenikom odklopiti elektriko, da smo cokla razvoja v Pomurju, je rekel eden izmed prejšnjih ministrov. Takim več ne razlagam potrpežljivo in z argumenti, raje zamahnem z roko in pripomnim, da so pač takrat, ko so se že v osnovni v šoli pogovarjali o zgornjem, srednjem in spodnjem toku rek in ko so se učili o veznih posodah, očitno bili odsotni. Korektnega dialoga nesposobnim osebkom redko namenjam svoj čas.

Kako boste (o)čuvali Muro? Tistih z veliko denarja, ki bi ga imeli še več, ni lahko zaustaviti. Elektrika je tudi sicer donosen posel, izvoz, uvoz, posredniki pobirajo denar, potem pa vsi tarnamo, da jo predrago plačujemo.

Sodobna trgovina na račun energije me spominja na kravje kupčije. Videti je, da je to postala naša realnost. Očitno sta pohlep in nerazsodnost pri tem premo sorazmerna s skrajno napačnim pojmovanjem napredka in blaginje. Življenje pa vedno teče dalje, tako kot teče voda v Muri. Reka se včasih tudi razjezi, zato ker ji preveč jemljemo, preveč jo utesnjujemo in zastrupljamo. Ne razumemo je, ko nam daje vedeti, da je edino sožitje z naravo temelj kvalitetnega življenja. Razni lobiji, gradbeni, energetski, finančni in špekulanti, ki so otok v Muri pri Ceršaku z mižanjem državnih birokratov dobesedno zasipali z odpadki, bodo vedno s svojimi apetiti iskali svoj zaslužek na račun naših dragocenih mrtvic, kolikor jih je še ostalo, da o pitni vodi sploh ne govorimo. Mi iz Zveze društev Moja Mura vsem tem združbam sporočamo: Tace stran od ledvice Prekmurja in Prlekije!