Kolesarjenje po Halozah: Breg pri bregu, vmes doline, grbaste kakor krtine

Za mnoge se gorski greben Karavank na vzhodu konča kar s Košuto. Boljši poznavalci dodajo še Olševo, plečato Peco, morda še sosednjo Uršljo goro. Da bi pa k tej mogočni gorski verigi tlačili še kaj nižjega na vzhodu, se že skoraj "ne spodobi". Vendar nas tako geološka zgradba kot markantni vrhovi prepričajo, da ni nič narobe, če Karavanke podaljšamo daleč na vzhod vse do roba Panonske nižine. Od Uršlje gore se v ozkem pasu vlečejo Graška gora, Paški Kozjak, Konjiška gora in končno hribovje, na katerem stoji eden naših najbolj razpoznavnih vrhov: Donačka gora.

Šele njegovo starejše ime, Rogaška gora, pove več o obliki. Če goro opazujemo z zahoda, se v nebo kot rog strmo dviga ozka piramida. Ker pa ima gora dva skoraj enako visoka vrhova, ki ju povezuje dolg in oster greben v smeri vzhod-zahod, ob pogledu z juga ali severa rog preide v trapezasto obliko. Tudi ta je brez težav razpoznavna, še posebej zaradi samotne lege na robu nizkega gričevja.

Bočko-donačko, Bočko-maceljsko ali samo Bočko hribovje - različna imena, ki si jih izmišljajo geografi za ta hriboviti podaljšek Karavank - je z vseh strani obdano z mnogo nižjim in mlajšim obpanonskim gričevjem. Na severu so to Haloze, na jugu pa Voglajnsko-sotelsko gričevje. Naša pot se začne v slednjem, kjer se je izoblikovalo podolje, po katerem teče zgornja Sotla. Če podolju sledimo proti zahodu, pridemo ob Voglajni do Savinje pri Celju. Mnogi menijo, da je Savinja nekoč tekla v opisani smeri, preden je svojo strugo zarezala skozi Posavsko hribovje. Savinjo sta danes nadomestili cesta in železniška proga, ki tako nadaljujeta dolgo prometno tradicijo, saj je iz Celja skozi Šmarje, Rogaško Slatino in Rogatec potekala že rimska cesta.

Na križišču poti

V Rogatcu, ki je dal ime omenjenemu podolju, izberemo izhodišče. Nekdaj izredno pomembno trško naselje se je razvilo na strateški in zelo prometni legi, kjer se križajo številne poti. Ugodne naravne razmere so omogočale naselitev vse od kamene dobe naprej, o čemer pričajo številne najdbe, od kamnitih in bronastih sekir do rimskih kovancev. Za razvoj je bila odločilna tudi stalna lega v bližini različnih meja: med rimskima provincama, med Posavsko in Hrvatsko krajino, med Štajersko in Kranjsko, med avstrijskimi in ogrskimi deželami in končno med Slovenijo in Hrvaško. Ta bližina pa ni bila vedno dobrodošla. Poleg ugodnosti je namreč prinašala stalno nevarnost, ki so jo prebivalci nemalokrat občutili. Pogosto so jih ogrožali tudi Turki.

Naselje se je razvilo v ozki stranski dolini Draganje pod srednjeveškim Starim gradom, katerega ruševine so komaj še opazne. Prehod po dolini, kje je potekal promet proti Ptuju, je varoval tudi mlajši grad Strmol, ki pa je še ohranjen. Zanimiv je pravokotni osrednji trg sredi starega naselja pod grajskim hribom, novo naselje pa se iz tesne doline Draganje širi na ravnico ob Sotli. S te ravnice, kjer je železniška postaja, se odpravimo skozi stari del ob Draganji. V najožjem delu doline je grad Strmol, nad njim pa se dolina hitro razširi. Pred nami se prikažeta markantni vrh Donačke gore in umirjena gričevnata pokrajina pod njim. Naravni kažipot imamo odslej zagotovljen. Razširjeno dolino Draganje so izkoristili za postavitev velike šole.

Še bolj kot šola pa je zanimiv muzej na prostem, katerega so postavili nasproti šole ob križišču cest za Stoperce in Žetale. V etnoparku je predstavljena bogata kulturna dediščina z območja zgornje Sotle. Stavbe so prestavljene iz okolice ali pa postavljene na novo. Stanovanjsko hišo predstavlja iz sosednjih Tlak prenešena lesena in s slamo krita Šmitova domačija, v kateri se je rodil pesnik Jože Šmit. Poleg nje so postavljeni še hlev, kozolec, svinjak, sušilnica za sadje, čebelnjak in vodnjak.

Če česa ne manjka, so to cerkve

Ob nadaljevanju poti pod Donačko goro si za popotnico lahko vzamemo besede omenjenega mojstra verzov: "V takem sem rodil se kraju, ki ni bil podoben raju: breg pri bregu, vmes doline, grbaste kakor krtine." V smeri Žetal sledimo trasi stare rimske ceste, ki je vodila iz Celeie mimo vrelcev mineralne vode v današnji Rogaški Slatini pod Mons Claudio, kot so imenovali Donačko goro, čez Haloze proti Poetoviu. Iz doline Draganje gremo najprej do široke sosednje doline Žahenberškega potoka, ki teče izpod prevala med Donačko goro in Macljem. Nad dolino so pod Donačko goro raztresene male domačije naselij Donačka Gora in Sv. Jurij. Visoko v sončno pobočje segajo skromne hiše, mnoge še krite s slamo, med njimi pa sadno drevje in vinska trta. Še višje postane strmina prehuda za človekovo prisotnost in na pobočju zavlada gozd, ki se mora na najbolj strmih mestih pod grebenom umakniti skalam.

Skozi jedro vasi Sv. Jurij pod istoimensko cerkvijo se dvignemo do prevala, za katerim se odpre široka dolina Rogatnice pod dolgim grebenom Maclja. Središče krajev, ki jim pripada sloves najmanj razvitih predelov Slovenije, so Žetale v zgornjem delu doline. Pred njimi nas na lepi legi nad dolino pozdravi baročni zvonik romarske Marijine cerkve, po domače imenovane kar Marijatrošt. Če česa ne manjka v tej dolini na robu gozdnatih Haloz, so to vsekakor cerkve. Ob vseh naravnih in družbenih tegobah prebivalcem očitno ni preostalo drugega kot iskati tolažbo v nadzemskih stenah. Na slabem kilometru poti se srečamo kar s tremi božjimi hrami. Pri zadnjem na griču sredi Žetal, ki nosi ime sv. Mihaela, zapustimo traso rimske ceste. Zavijemo proti severni strani Donačke gore oziroma njenega predvrha Resenika, kamor se prislanja razbrazdano gričevje Haloz. V primerjavi z vinorodnimi Halozami na vzhodu, kjer so idealne razmere za gojenje vinske trte, je ta del Haloz za vinogradništvo manj primeren, zato je več gozda - od tod naziv gozdnate Haloze.

Naravni botanični vrt

Kmetije Žetal se pod strmim Resenikom navezujejo na enako raztresene domačije Čermožiš. Najvišja leži na Medgorju, na sedlu med Resenikom in Donačko goro, kjer dokončno potonemo v gozdno pobočje, ki ga seka gozdna cesta. Ta delno sledi trasi gozdne železnice, ki je delovala na začetku stoletja. Po njej je v svet odhajalo veliko lesno bogastvo Donačke gore. Sekanje se je na srečo ustavilo in tako imamo danes na severni strani grebena ohranjen pragozdni rezervat, v katerem prevladujejo mogočne bukve.

Gozdna cesta nas pripelje na sedlo na zahodni strani gore. Razgled proti jugu se sicer odpre že od planinskega doma na sedlu, če pa si ga hočemo še razširiti in si pri tem ogledati omenjeni pragozd, nas s sedla vodi steza, po kateri v dobre pol ure peš dosežemo vrh. Razgled z visokega vrha na robu Panonske nižine je enostavno veličasten, saj pogled neovirano splava do roba obzorja, če tega ne onemogoči slaba vidljivost. Donačka gora je bila nekoč mesto poganskih svetišč in kasneje signalna točka za opozarjanje na turško nevarnost, danes pa je poleg izvrstnega razgledišča tudi enkraten naravni botanični vrh. Lega na prepihu med Alpami in Panonsko nižino je skupaj z ugodno obliko vrha omogočila uspevanje nenavadno pestrega rastlinstva. Hladnoljubne rastline, ki jih sicer srečamo v visokih gorah in na hladnem severu, so zatočišče našle na vlažni severni strani grebena. Toploljubnim pa je naklonjena skalnata in suha južna stran. V tej pisani mešanici lahko ostro oko botanika odkrije tudi izredno zanimive vrste, kot je juvanov netresk, ki ga ne moremo najti nikjer drugje kot samo na Donački gori in sosednjem Reseniku.

Če si ne privoščimo vzpona na vrh, lahko vsaj posedimo na klopci pod mogočno lipo pri najvišji, Polajžerjevi kmetiji, od koder razgled ni enak tistemu z vrha, je pa še vedno enkraten. Lahko pa se zapeljemo do sosednje cerkve sv. Donata, po kateri se danes imenuje markantna gora. Na polici pod vršno strmino je ob njej prijetno mesto za počitek. Po ljudskem pripovedovanju naj bi cerkev najprej stala prav na vrhu, vendar so jo uničile strele. Zvonovi so se zvalili v dolino in na mestu, kjer so se ustavili, so pred tremi stoletji postavili sedanjo cerkev.

Pod cerkvijo se strmina ublaži. Na njej je v zavetju široke gore, ki varuje pred hladnimi severnimi vetrovi, polno vinogradov, sadovnjakov in njivic med zidanicami in skromnimi kmetijami, ki so potresene vsevprek po toplem južnem pobočju. Med njimi se hitro spuščamo proti znani dolini Draganje, na njenem koncu pa je istočasno tudi konec izleta. Če smo pot okoli Donačke gore začeli z verzi Jožeta Šmita, jo z njimi še zaključimo: "To je pot čez gluhe kraje, koder jagebabe spijo, hodi tiho, šepetaje, da morda se ne zbudijo. Hodi z mislijo na čase, ko se vse uravnovesi in ti sam potoneš vase in pozabiš, kdo in kje si."