Uroš Stoklas je bil že od mladih nog željan izzivov, in ko je zrasel v moža, jih je začel udejanjati. Zadnjega izziva - 24 ur neprekinjenega kegljanja - se je lotil prejšnji petek ob 16. uri na kegljišču Bowling centra Bajta v Radljah ob Dravi. Preden je zalučal prvo kroglo za vpis podviga v Guinnessovo knjigo rekordov, je legendarni hrvaški kegljač Nikola Dragaš za Uroša dejal, da sicer verjame v svojega prijatelja, da mu bo uspel podvig, hkrati pa, da se česa takega lahko loti le norec.

"Takšen sem že od otroštva, ves čas sem v športu, ko nekaj dosežem, hočem doseči še več, nekaj dodatnega, in če že v kolesarstvu presegam meje vzdržljivosti, zakaj tega tudi ne bi v kegljanju, ki je moj prvi šport. Ljudje imamo v resnici neverjetne rezerve, da lahko petkrat rečemo, da ne moremo več, vendar lahko še vedno nadaljujemo. Že od nekdaj mi železna volja in vztrajnost pomagata pri doseganju na prvih pogled nemogočih ciljev. Tako sem v kegljanju na svetovi ravni osvojil vse, kar je mogoče. To je devet zlatih medalj na svetovnih prvenstvih in pokalnih tekmovanjih, kar sta najvišji lovoriki, ki ju lahko kegljač doseže, skupno pa sem na najpomembnejših kegljaških tekmovanjih osvojil 34 medalj. A ker ne spim na lovorikah in vedno iščem nove izzive, sem si zadal nekaj, kar si ni še nihče - postaviti rekord za Guinnessovo knjigo v neprekinjenem 24-urnem kegljanju," mi je nekaj dni pred začetkom podviga pojasnil 57-letni Trboveljčan Uroš Stoklas, s katerim se poznava že trideset let.

Ideja je meso postala

Ideja o postavitvi rekorda za Guinnessovo knjigo se je porodila v glavi Branka Žigarta iz Fale, kegljača KK Radlje. "Branko mi je na nekem tekmovanju pred nekaj leti v Rušah dejal, da če lahko presegam meje nemogočega v kolesarstvu, zakaj jih ne bi še v kegljanju. Ideja je ostala v zraku leto ali dve, nato pa sem se povezal s kegljaškimi delavci v Radljah in z enim od solastnikov in upravljavcev tamkajšnjega Bowling centra Bajta Slavkom Morijem. Beseda je dala besedo in ideja je meso postala. Odločil sem se, da bom 24 ur neprekinjeno kegljal prav na odličnem štiristeznem kegljišču v Radljah. Vzpostavil sem tudi prijateljske vezi s še drugim solastnikom in upravljavcem Bowling centra Bajta Jožetom Kozjakom in predsednikom KK Radlje Marjanom Šolom. Spoznal sem, da imam na drugi strani prave sogovornike, ki bodo poskrbeli za vse, da bom lahko 24 ur z mislimi le pri kegljanju. Pri vsakem takem podvigu vedno razmišljaš, kako se boš pripravil in kako boš pripravljen, da zmoreš izziv," je pot od ideje do njene uresničitve opisal Uroš Stoklas.

Navajen bolečin in trpljenja

Uro pred začetkom podviga je bila v Radljah še tiskovna konferenca, na kateri so Stoklasu družbo delali ugledni gostje, radeljski župan Alan Bukovnik, predsednik Kegljaške zveze Slovenije Milan Kurelič, Marjan Šol, Nikola Dragaš in nekdanji svetovni kegljaški rekorder, Srb Vilmoš Zavarko.

"Za mano so večmesečne priprave, saj nisem prišel v Radlje, da bi poskusil postaviti rekord za Guinnessovo knjigo, ampak zato, da ga postavim. Upam, da mi bo uspelo. Vem, da sem pripravljen na podvig, naredil sem dovolj treningov, telesno pripravljenost je dobra, treniral sem tudi po šest ur na dan, ne muči me nobena poškodba, a nikoli se ne ve, kaj se lahko zgodi. Navajen sem bolečin in trpljenja. Zelo sem vesel, da bodo z menoj na stezi keglje podirali tudi moji prijatelji, asi svetovnega kegljanja. To je priložnost, da privrženci tega športa v živo vidijo nastope tistih, ki krojijo svetovni kegljaški vrh ali so ga krojili pred leti. S 24-urnim kegljanjem ne želim le postaviti rekorda, ampak tudi spodbuditi mlade, da se ogrejejo za ta lepi, a naporni šport, ki je vse prej kot gostilniški, kot menijo predvsem tisti, ki kegljanja ne poznajo dovolj," je med drugim povedal Uroš Stoklas.

As do asa

Ob 16. uri so se na prostoru za gledalce zbrali številni privrženci kegljanja, ki so ob prihodu na kegljišče burno pozdravili Uroša Stoklasa, nato pa je trikratni udeleženec ene najtežjih dirk na svetu RAAM v ZDA začel 24-urni kegljaški maraton. Ob Urošu, ki je s 723 podrtimi keglji slovenski rekorder, so na treh stezah kegljali trije največji kegljaški mojstri zadnjih dvanajstih let, rekorderji po številu podrtih kegljev - rekorde je mogoče postaviti le na svetovnih prvenstvih - Vilmoš Zavarko, ki je leta 2009 v nemškem Dettenheimu podrl 728 kegljev (njegov osebni rekord je kar 771 podrtih kegljev), Madžar Tamas Kiss, ki je Zavarku leta 2014 v češkem Brnu prevzel rekord s 734 podrtimi keglji, in Srb Čongor Baranj, aktualni svetovni rekorder s 738 podrtimi keglji, ki ga je dosegel leta 2021 v poljskem Tarnovu. Vsak je bil na stezi z Urošem približno uro in vsak je kroglo zalučal po 120-krat.

Za njimi so v drugem krogu uro keglje podirali nekdanja slovenska reprezentanta Boris Benedik in Franc Kirbiš in že omenjeni Dragaš, v tretji rundi nekdanji slovenski reprezentant Darko Bizjak in hrvaška reprezentanta Damir Fučkar in Vladimir Galjanić, nato pa je do drugega dne do 16. ure na kegljišču kot podpora Urošu Stoklasu keglje podiralo še približno 70 kegljačev in kegljačic, večinoma iz radeljskega kegljaškega kluba.

Uroš je v prvih urah izziva kazal veliko sproščenost in niti kančka utrujenosti, tudi ponoči je kegljal zbrano in njegovi meti so bili zelo natančni. Po vsaki uri si je lahko privoščil pet minut odmora. Prvi znaki utrujenosti so se začeli kazati v zgodnjih sobotnih popoldanskih urah, ko se je izziv bližal koncu. Toda ob bučnem navijanju je izjemni kegljač pozabil na utrujenost in napor, ko je ob 16. uri zalučal zadnjo kroglo, je sedel na tla in se za hip tudi usedel, nato pa začel sprejemati čestitke za podvig, ki mu ni para. "Izjemno sem ponosen, da mi je uspelo. Brez odličnih prirediteljev, sijajnih navijačev in vseh kegljačev, ki so se ob meni 24 ur menjavali na stezah, bi bil težko kos izzivu. Hvala vsem, ki so me podpirali in verjeli vame," so bile prve besede Uroša Stoklasa po osvojenem rekordu.

Stoklas je v 24 urah odigral 24 iger s po 120 lučaji, v zadnji, 24. igri pa še dodatnih sedem lučajev, da je izziv končal natanko ob 16. uri. V skupno 2887 lučajih je podrl 14.996 kegljev ali v povprečju 622,7 keglja na igro. Več kot 600 kegljev je podrl v 22 igrah, največ v 5. igri (645) in v 14. igri (644), manj kot 600 pa v 19. igri (599) in 24., zadnji igri (596). Skupna teža vrženih krogel je bila približno devet ton, skupno pa je od prvega do zadnjega lučaja prehodil več kot 30 kilometrov.

Zna premagovati bolečine

Po krajšem počitku je bil Stoklas na voljo novinarjem. "Na podvig sem se dolgo pripravljal in bil nanj dobro pripravljen. Ko sem zalučal zadnjo kroglo, mi je močno odleglo. Obšla me je neizmerna sreča. S podvigom nisem razveselil le samega sebe, ampak tudi številne navijače, ki so vztrajali vso noč in me glasno bodrili, tudi vse prijatelje, ki so verjeli, da mi bo uspelo. Po zadnjem lučaju nisem sedel na tla in se za hip tudi ulegel zaradi utrujenosti, ampak zaradi zadovoljstva," je pojasnil Stoklas.

"Nekajkrat se je pojavila kriza, a nikoli tako močna, da bi odnehal. Znam premagovati bolečine. Hvala fizioterapevtoma Primožu Hostniku in Martinu Gradišku, ki sta ga vseh 24 ur bdela nad menoj, me spodbujala v težkih trenutkih in skrbela za masažo, obliže, hrano in pijačo. Iz srca se zahvaljujem vsem, ki so bili kakorkoli vpeti v organizacijo kegljaškega maratona. Kljub 24-urnemu kegljanju je moje počutje dobro, vem, da bo utrujenost prišla za menoj, a sem bil na to pripravljen že pred prvim lučajem," je dodal Stoklas.

Verjeli v Uroša

Podvig Trboveljčana je še dolgo odmeval na radeljskem kegljišču. "Verjeli smo v Uroša, dokazal je, da je izjemen športnik, čestitam mu za podvig. Hvala prostovoljcem za pomoč pri izvedbi podviga," je dejal Marjan Šol. "Ponosni smo, da se je Uroš odločil, da si za kraj podviga izbere Radlje, bržčas je ob pogovorih z nami spoznal, da ima na drugi strani resne in zaupanja vredne sogovornike. Za nami je veliko delo, a je poplačano z Uroševim podvigom," je povedal Slavko Mori.

Uroš Stoklas je član hrvaškega kluba Zaprešić, s katerim je osvojil naslov svetovnega in evropskega klubskega prvaka. V vsakem klubu, za katerega je kegljal, je pustil globok pečat, z vsemi je posegal po najvišjih mestih na tekmovanjih za svetovni klubski pokal, z njimi je osvajal tudi naslove prvakov države, je nepogrešljiv član slovenske reprezentance in njen kapetan.