Tako nas Adrian Kezele spodbuja k delovanju, gibanju. Saj ni treba kar poleteti, pravi, da ne smemo hiteti, da naj postojimo za trenutek, vdihnemo, občutimo, kdo smo, izdihnemo, pred startom ne razmišljamo preveč, še enkrat vdihnemo, sprejmemo, izdihnemo. Potem krenemo. Počasi. Naše telo lahko postane izvir številnih zadovoljstev in še eno sredstvo, ki bo pospešilo vašo pot k čarovniji, piše.
Prav neverjetno je, da ljudje spregledajo neposredno zvezo med modrostjo in srečo, opozori. Namesto zanesljive poti, ki jih pelje do ene in do druge, izbirajo negotovo, po kateri zaidejo. "Rezultat iskanja sreče ni predvidljiv, morda bomo uspeli, morda ne, vendar je potreba po biti srečen vgrajena v naš obstoj. Smo, torej želimo biti srečni. Rezultat iskanja modrosti je povsem predvidljiv, če se podamo v to smer, bomo zagotovo uspeli, sreča je neizbežna posledica tega."
Za večino ljudi je biti normalen, in ne čuden, črna ovca ali tujec v tuji deželi, stvar mentalne stabilnosti. Ljudje smo družabna bitja, člani črede. Naše preživetje je odvisno od sodelovanja z drugimi in sodelovanje je odvisno od tega, ali se vklopimo v skupnost ali ne.