Zdaj, ko je sonce postalo bolj sramežljivo, zdaj, ko so poletne romance v pozabljanju in smo iz predala za shranjevanje sezonskih oblačil potegnili puloverje, zdaj, ko je spet zadišalo po kurjavi, pa čeprav samo še iz redkih dimnikov, zdaj, ko je vročina le še bežen spomin in nam lica umiva jesenski prš, zdaj, ko so namesto lastovk na poljih zavladale vrane, zdaj, ko so prireditvene dvorane na široko odprle svoja vrata, zdaj, ko se izdajajo novi songi in se rojevajo jesenski otroci, prav zdaj je naš svet, kot že mnogokrat v preteklosti, razklan na ljubezen in sovraštvo. Na vojno in mir. V dinamiki tega se vljudnostno smehljamo, ljubimo se na tisoč načinov, pa spet iščemo vsak svojo pot, hudujemo se na druge voznike na cesti, pijemo kremaste kave, telovadimo in se izgubljamo v zgodbah drugih, objestno grabimo po popustih in pametujemo o krizah, ki se odvijajo daleč proč. Zdi se, da nič ni drugače, kot je že bilo. A skozi čas smo avtomatizirali vsak košček svojih življenj, in česar še nismo, bo kmalu namesto nas naredila ona, saj veste, AI, umetna inteligenca.

Snovalci priznavajo, da je že nekaj časa ne morejo nadzorovati, ker če bi jo poskušali omejiti v njenem avtomatiziranem sprotnem učenju, bi jo onemogočili pri vsemogočnem delovanju. Ne razumete? Ni vam potrebno. Zgodilo se bo samo od sebe. In kot pri vseh nadgradnjah človekovega življenjskega sloga, bo tudi ta sprva izjemno udobna, nato pa se bomo začeli počutiti brezizhodno ujeti in oropani pristnosti. Zgodilo se bo, ne glede na to, kaj bomo ob tem in zaradi tega občutili, ali bolje, ne občutili. Govori se, da nove generacije mladih v zgodbah ne želijo več ljubezenskih prizorov, pač pa jih zanima bolj platonski pogled na odnose. Hkrati je vse več ljudi introvertiranih, se torej udobneje počutijo sami s seboj kot v interakciji s svetom, vse več otrok ima diagnozo nesposobnosti ustrezne prilagoditve v okolju. Eden takšnih otrok je tudi moj sin. Po mnenju strokovnjakov je eden "teh" otrok, na spektru, ki se ne zmorejo prilagoditi zahtevam družbe in sistema, ker svet zaznavajo in razumejo povsem drugače. To je diagnoza, ob kateri kot starš ne veš, ali bi se je veselil ali bal. Nenazadnje si vsak želi, da bi njegov otrok svet videl po svoje in bi se za te poglede tudi neustrašno boril. Da bi razmišljal s svojo glavo. Da se ne bi uklanjal črednemu nagonu. Da ne bi požrl vsega, kar servirajo voditelji. Da bi iskal in tudi našel svojo pot v tem avtomatiziranem svetu brez občutkov. A tega si v resnici želiš predvsem za takrat, ko bo odrasel. Do tja pa vodi neizbežna pot skozi hodnike šolskega sistema, ki enolično preverja, na otroke vliva balast informacij in ki je, kakršen pač je. In z drugačnim otrokovim pogledom na življenje ter posledično svojeglavostjo se moraš soočati na dnevni ravni tudi kot starš. Zato se ti zgodi, da prideta vojna in mir tudi v tvoj dom … in v tvoje srce. In ko pride do srca, veš, da je vsako iskanje rešitve nekje zunaj, povsem nesmiselno. Preprosto veš.

A se vseeno zakadiš najprej v knjige, po nasvete k strokovnjakom, med dokumentarce, pa celo prijateljem in družini izliješ svojo starševsko razklanost. Vsi imajo svoja mnenja, vsi točno vedo, zakaj in kako. A nihče ne živi s tvojim otrokom. Nihče ga ne ljubi tako kot ti. Nihče ga ne vidi v njegovem žaru in ranljivosti istočasno. Samo ti. In samo ti si tam za njega z vsem svojim bitom. Ko potem neke noči, sloniš na podbojih vrat otroške sobe, skozi katera pronica svetloba s hodnika in sije na drobna, nežna lica, iz katerih bo čez nekaj let pognala moška brada, zdaj pa so nedolžno spokojna, ugotoviš, da bo ta človek, ki si ga ustvaril iz ljubezni, tvoja najpomembnejša življenjska zapuščina. In da je najpomembnejša stvar, ki mu jo moraš dati, občutek, da ni sam. Kajti samost je v resnici največji izziv sodobnega človeka. V samost bežimo, v samosti se skrivamo, v njo se ujamemo, ko ne znamo naprej, z njo se tolažimo, v njej se rodimo in v njej ta svet zapustimo. Vse več mladih noče več ljubezenskih prizorov, ker se v njih ne najdejo. Vse več ljudi je izgubljenih, ker se ne morejo umestiti v družbo, ker ne znajo več pripadati. Vse več je samskih. Vse preveč je samih.

 Vsi ti ljudje pa se vseeno še vedno znajo nasmejati dobri šali. Tam se vsi (z)najdemo. Morda postajamo neobčutljivi na politične kampanje, na priročnike za boljše življenje, na kuharske oddaje, a pronicljiv smisel za humor nas rešuje, da kot družba ne propademo. In ko se kot komik postaviš pred občinstvo, daš celega sebe svetu, kot produkt neprespanih noči, v katerih si se neskončnokrat vprašal, koliko bolečine, svoje in tuje, lahko zapakiraš v celofan komedije, da bo smeh, ki se bo vrnil kot bumerang na tvojo standupersko drznost, zdravilo za vse v tistem kolektivnem trenutku. Verjetno je humor veliko odpornejši od ljubezni. Svojeglav je. In zna reči bobu bob tako, da se ga začuti do srca. Ali je smeh, ki sledi, stvar obrambnega mehanizma ali pa čiste ljubezni, ni pomembno. Rešuje nas. Povezuje nas v samosti. Postavlja nam ogledalo. Uči nas življenja. Prisili nas, da začutimo. Obljublja nam pristnost. In s tem osvoboditev od vseh etiket, ki so zaznamovale naše življenjske zgodbe.